Milan 
Fitnes prehrana
»Za tiste, ki o prehrani vedo vse!«
»Malo proteinčkov, malo ogljikovih hidratkov …« je moč slišati »fitneserčke«, kako grulijo svojim varovancem glede prehrane. Potem pa še kakšen stavek o nenasičenih maščobah, beljakovinah zvečer in res dobiš vtis, da je ta fitnes prehrana nekaj logičnega in preprostega. Torej 5 do 6 uravnoteženih obrokov na dan, v pravem razmerju in vsi bomo lepi, suhi in v dobri telesni kondiciji …
Prof. MITO ŠINKOVEC, profesionalni osebni trener
Vsake toliko časa pa se najde kdo, ki na kakšnem forumu postavi kakšno tistih »čudnih« vprašanj. Takšnemu postu potem vsi fitnes entuziasti v norčavem slogu odpišejo še kakšno lekcijo iz »fitnes prehrane« in debata je običajno zaključena. Tistih »čudakov«, ki zagovarjajo prehrano po krvnih skupinah, vegetarijanstvo ali kaj še bolj eksotičnega in neobičajnega pa ponavadi nihče ne jemlje resno. Jih vi? Kako bi jih le, če je stvar v resnici tako preprosta. Tudi jaz jih nisem. Mogoče pa bi morali vsako takšno vprašanje obravnavati nekoliko bolj sprejemljivo, kritično in strpno. Več ko o teh zadevah bereš in spremljaš, bolj prihajaš do spoznanja, da: »Mogoče pa resnica le ni tako preprosta?« To je stvar, ki me muči zadnjih nekaj let in o tem bo govoril ta sestavek. Mogoče pa se bojite, da bo to le ustvarilo zmedo v vašem vedenju na temo fitnes prehrana. V tem primeru raje ne berite dalje. Če pa se ne bojite zvedeti kaj novega, neznanega, kaj »fitnes bogokletnega,« pa nadaljujte z branjem!
Moja fitnes kariera se je začela nekoliko bolj intenzivno, ko sem okreval po poškodbi. Tudi jaz sem kmalu mislil, da vem vse. Odkril sem čudoviti svet `frajerskih` plastičnih kantic, wheya, kazeina, maltodekstrina, CLA, L-carnitina, kreatina, BCAA, arginina, metoxyizioflavona in podobnih čudežnih preparatov. Spominjam se, kako zelo vehimentno držo sem zavzel zmeraj, ko sem neukim oznanjal, da je v Megamas 2000 samo »cukr«. Vse se je zdelo tako preprosto in logično, joj, kako pogrešam tiste čase. Naredil sem si celo program v Excelu, ki mi je omogočal, da sem iz tabele vnašal živila, ta pa mi je računal bilanco zaužitih ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. S tem programčkom so potem nekateri dobro zaslužili, ko so pisali diete svojim strankam (meni ni uspelo), vendar o tem kdaj drugič …
Danes, skoraj po 20-ih letih mojih prvih fitnes korakov pa se mi zdi zadeva okoli prehrane veliko manj preprosta. V tem času sem marsikaj prebral in preizkusil sam v praksi, vse to pa mi je dalo veliko vprašanj, nekoliko manj pa odgovorov na njih. Nekateri članki in raziskave so bile tako neobičajne in zame šokantne, da so včasih marsikatero do sedaj znano teorijo postavile na glavo. Sedaj se zelo nerad pohvalim kot strokovnjak za prehrano, tiste samozvane »nutriciste« pa gledam s pomilovanjem. Zato sem sklenil, da nekaj teh delčkov zmede delim tudi z vami – dragi neustrašni bralci in bralke.
Otroci so jedli šminke in krede
Začelo se je, ko sem bral neko zelo nenavadno študijo. Trudil sem se jo sedaj poiskati in pripeti na stran mojTrener, vendar mi to do danes še ni uspelo, vendar se bom trudil in iskal še naprej. V Ameriki na nekem področju, kjer so sicer imeli veliko žita (a vendar monotono dieto), so neobičajno pogosto zabeležili pojav, ko so otroci jedli šminke. Šlo se je za otroke stare od 2 do 4 let, ki so enostavno poiskali mamino šminko in jo nato pojedli. Predstavljajte si paniko, ki so jo doživljale matere teh otrok, ko so našle svojega »angelčka« čisto rdečega okoli ust! Ker pa je teh pojavov bilo kar precej, je to pritegnilo pozornost nekega zdravnika, ki se je odločil da bo prišel stvari do dna! Raziskoval je ta pojav, vendar mu mali požeruhi niso znali povedati, kaj jih je privedlo do tega, da so mami snedli šminko, le nekako čudno jim je vse dišalo. Ugotovil pa je, da so vsi ti otroci imeli v prehrani pomanjkanje maščobe. Zelo podoben pojav pa je bil nekje na drugem koncu celine, kjer pa so nekoliko starejši otroci jedli kredo! Preiskave so odkrile pomanjkanje kalcija v hrani! Naj za lažjo predstavo napišem, da se je vse to dogajalo v času gospodarske krize v Ameriki (ne te sedaj, ampak tiste prejšnje krize) in tako so takšna pomanjkanja bolj verjetna. Zgodba nekoliko spominja na X file, vendar zagotavljam vam, da je članek bil objavljen v zaupanja vredni publikaciji. Oba primera nekako nakazujeta na neko čudno nezavedno človeško sposobnost. V laičnem jeziku bi rekli, da telo nekako samodejno ve, kaj mu manjka. Torej v bistvu ne potrebujemo nobenega dietetika, le spomniti se moramo tisto, kar smo vedeli, ko smo bili še otroci. To bi bilo idealno. Lahko bi prišel domov in si zmešal proteine, ker bi tvoje telo točno vedelo, da ti v tem trenutku prav to manjka! Članek na koncu omenja še podatek, da so na podlagi teh študij nekatere starševske šole nekoliko spremenile odnos do hranjenja otrok. Prej je veljalo pravilo, da je otroka treba nenehno hraniti (skoraj siliti), saj zaradi igre pozabi jesti. Glede na te izsledke, pa so svoja priporočila nekoliko spremenila na: »če otrok sedi za mizo in ni angažiran z igro, pa noče več jesti, potem ga ne silimo več.« Očitno ima otrok (še vedno) mehanizme, ki uravnavajo nekatere stvari okoli prehrane. Teh mehanizmov odrasli nimamo več, očitno smo zasvojeni z okusom.
Odprt želodec
Zanimiv pa se mi je zdel članek, ki je opisoval tista prva raziskovanja glede prehrane, o tem pa je bila napisana celo knjiga (Experiments and Observations on the Gast). Knjiga je bila izdana leta 1838, torej se je stvar dogajala še nekaj let prej. Ugleden meščan Alexis St Martin, po poklicu lovec, se je tako nesrečno ponesrečil s puško, oziroma mušketo, da je večina mislila, da bo le ta za njega usodna. V tistem času še niso operirali (vsaj tako navaja vir), Alexis St Martin se je namreč ponesreči ustrelil v trebuh in tam mu je potem ostala luknja! Dr. Beaumont ga je sicer oskrbel, Alexis pa je pokazal neomajno trmasto voljo do življenja in se popolnoma nepričakovano »zlizal«. Rana se ni okužila, še vedno pa je imel v trebuhu luknjo, ki je bila zamašena s kosom cunje! Dr. Beaumontu se je to zdelo zanimivo, zato mu je predlagal sporazum. Alexis St Martin se je preselil k Dr. Baeumontu domov, da bi lahko na njemu naredil par poizkusov, v zameno za to pa mu je zdravnik ponudil celotno oskrbo in nekaj denarja (700 sterlingov). Alexis St Martin se je strinjal in testiranje se je začelo. Tako je Dr. Beaumont postal prvi znanstvenik v zgodovini človeštva in verjetno tudi zadnji, ki je na takšen način eksperimentiral s človeško prebavo. Testiranje je potekalo tako, da je Alexisu kar skozi luknjo v želodec vstavljal različne kose hrane in potem opazoval, kaj se s to hrano dogaja. Prišel je do različnih zanimivih ugotovitev, ki jih je vse beležil v dnevnik. Tako je ugotovil, da se kos mesa veliko hitreje prebavi kot pa enak kos zelenjave ali pa sadja. S tem si je nakopal nezadovoljstvo in bes vegetarijancev! Pozor, pisalo se je leto 1832, knjiga pa omenja vegetarijance, kot močno združenje enakomislečih. Očitno vegetarijanstvo ni moda le zadnjih nekaj let, ampak ima tradicijo iz zgodnjega 19. stoletja, mogoče še prej. Kasneje so člani različnih društev in zagovorniki različnih prehranskih navad protestirali in trdili, da so testi narejeni slabo, da bi hrano moral najprej prežvečiti, da pri testih ni bilo nobene priče itd … Na koncu pa je imel Alexis teh zdrah dovolj. Ni pokazal nekega posluha za napredek v znanosti in je v svojem trmastem slogu z Dr. Baeumontom nehal sodelovati. V knjigi piše, da je Alexis normalno živel še naprej in se celo drugič poročil! Kako je z luknjo v želodcu opravljal vse zakonske dolžnosti si ne predstavljam …
Za vse dvomljivce: http://books.google.si/books?id=H6F4_9joRkgC&printsec=titlepage&source=gbs_summary_r&cad=0
Dr. Beaumont je pri teh svojih poskusih zapisal kar precej stvari, ki niso v skladu z današnjim spoznanji, pa vendar takšnega poskusa ni bilo narejenega nikoli več!
Teorija o encimih
Bega pa me tudi teorija o encimih. Dejstvo je, da so za vse procese v našem telesu krivi encimi. Encime telo proizvaja, samo nekaj pa jih dobimo s hrano. Ananas na primer vsebuje bromelain, le-ta pa je potreben za prebavo beljakovin. Obdrži se pri temperaturi do 60 stopinj Celzija, temperatura nad 65 stopinj pa ga onesposobi. Zelo podobno je tudi z ostalimi encimi. To pomeni, da z vsako pripravo hrane, ki vsebuje kuhanje ali pečenje dragocene encime uničimo! Verjetno boste zamahnili z roko, češ: »celo življenje jem kuhano hrano, pa se čisto v redu počutim.« Po vsej verjetnosti imate prav. Vendar teorija govori nekako tako, da ko v telo pride hrana, jo encimi v prebavilih začnejo prebavljati. Kaj pa če encimov ni v hrani? Ni problema, telo je zelo sofisticirani organizem in aktivira encime od drugod. A vendar, ali to pomeni, da je potem encimov drugje manj? Očitno, torej se encimi, ki ta trenutek ravno delajo na nekih regeneracijskih procesih v trenutku odzovejo vpoklicu v prebavila, ker je pač tja prišla pošiljka hrane, ki jo je treba predelati. Jasno, encimi med sabo niso vsi enaki, vendar teorija trdi, da lahko encimi tudi zamenjajo funkcijo. Mogoče bi bilo veliko bolje, da bi po treningu poleg kvalitetnih ogljikovih hidratov in beljakovin pojedel npr. še kos ananasa, ki bi poskrbel za prebavo beljakovin. Po tej teoriji bi morda regeneracija potekala veliko bolj učinkovito. Oziroma bi se telo po treningu hitreje regeneriralo, če bi bil obrok sestavljen bolj iz surovih, nepredelanih živil? Kaj pa med treningom? Tudi za energetske procese so pomembni encimi. Bi bil mogoče moj trening boljši, če bi namesto energetske ploščice glodal korenček?
Ste se kdaj vprašali, kako lahko takšna žival kot je bik, naredi toliko mišične mase, če je samo travo. Koliko je že v travi beljakovin? Pravzaprav ne vem, vendar solata na primer (radič) ima nekje 1,5 g /100. Če bi torej bil bik fitneser, bi trdil, da mora pojest 2 do 3 g beljakovin na kilogram telesne teže. Konkreten predstavnik (plemenski bik 3 leta star) je težak nekje okoli 900 kg. Torej bi moral na dan pojesti nekaj čez 400 ton trave (če sem prav izračunal)! Seveda pa bik dobi še kakšna krmila, predvsem pa je njihov prebavni sistem bistveno drugačen. Že res, vendar, kje pa je ta razlika? To sem bral kar v nekaj zelo zanimivih člankih. Krava je namreč prežvekovalec. To pomeni, da tisto travo prežveči in spravi v vamp. Potem pa se v vampu razmnožijo bakterije. Katera kultura bakterij je to, mi ni znano, dejstvo pa je, da potem iz vampa roma vsebina nazaj v gobec, kjer se še enkrat prežveči in potem vsa ta zadeva z bakterijami vred potuje v želodec, kjer se do konca prebavi. Zgleda torej, da krave le niso vegetarijanci. S hrano dobijo namreč veliko bakterij, ki pa so po sestavi beljakovine. Vendar, kaj imamo ljudje s temi bakterijami? Z njimi se srečamo, ko je na jedilniku fermentirana hrana. To so razni jogurti, kefirji, kislo zelje, repa, tempeh ipd … Vsesplošno je znano, da je jogurt dober tudi za ravnotežje bakterij v črevesju. Zato ga prehrambeni lobiji vsesplošno priporočajo. Pri jogurtih pa je problem, ker je v njemu največ bakterij tik pred tem, preden bakterije pojedo vso laktozo, potem pa se jogurt pokvari. Koloniji bakterij jasno zmanjka hrane in odmrejo. Zato veljajo posebna pravila, koliko bakterij na kapljico mora vsebovati mleko, da mu že lahko rečejo jogurt. Za nas bi bilo bolje čim več, za tiste, ki pa jogurt naredijo in se ukvarjajo z logistiko in prodajo, pa jasno najmanj. Bakterije pač delajo svoje. Ko je bolj toplo, jim gre hitreje, ko pa je mrzlo se ta proces upočasni in ustavi. Stranski produkt dela bakterij je CO2, ki ga vidimo, ko se pokrovček na jogurtu napne. Da pa bi ta jogurt bil uporaben čim dlje, pa nekateri proizvajalci uporabljajo zelo domiselno metodo. Ko se kultura dovolj razvije, jogurt obsevajo. Tako kolonija bakterij odmre, proizvajalec pa ponosno napiše, da je njihov jogurt kvaliteten, saj vsebuje veliko bakterij te in te kolonije, manjka še lična embalaža in na njej napis »brez sladkorja« in maščob. Nihče pa ne napiše, da obsevana hrana verjetno ni najbolj zdrava, da so te bakterije črevesju neuporabne, da so nekatera umetna sladila kancerogena, da na primer za pridobitev okusa jagode dodajo okoli 40 različnih kemikalij, ki nimajo veze s sadežem itd … Vendar pa je to tema že za kakšen drug članek.
Eksperiment z mladimi mačkami
Za konec si poglejmo še zanimive raziskave, ki jih je delal Dr. Price. Le- ta je bil po svoji profesiji stomatolog. V svoji poklicni karieri pa je veliko potoval. Jasno, zanimali so ga zobje, pregledoval pa jih je različnim ljudstvom od Avstralskih staroselcev, do plemenom na Novi Zelandiji, Afriki in tudi ljudem iz bolj urbanega okolja. Pri vsem tem je prišel do nekih vzorcev in oblikoval lastno teorijo. Ugotovil je, da so ljudje, ki so jedli bolj preprosto, manj predelano hrano, imeli veliko boljše zobe kot tisti, ki so jedli procesirano hrano. S svojim kolegom Dr. Pottengerjem se je odločil, da bo naredil preizkus. Eksperiment je potekal 8 let, potekal pa je tako, da je iz istega legla izbral mlade mačke. Razvrstil jih je v dve skupini, prva je dobila izključno meso, druga skupina pa prav tako meso, vendar ga je pred tem skuhal, spekel oziroma kako drugače predelal. Stanje prve skupine mačk na surovem mesu je ostalo nespremenjeno. Z mačkami na kuhani hrani pa je bilo vedno slabše, iz roda v rod so izgubljale na moči, hitrosti, spretnosti, dokler v tretji generaciji niso bile več sposobne nadaljnje reprodukcije. Na podlagi študij sta objavila izsledke tako imenovane Price Pottenger study (http://www.ppnf.org/catalog/ppnf/Articles/PottsCats.htm). Raziskava nakaže, kako pomembne stvari izgubi hrana s termično obdelavo. Izsledki le-te so popolnoma logični. Glede na izsledke raziskav je očitno, da procesirana hrana ni ravno najboljša. Je potem morda proteinski šejk zmiksan s polnim, surovim in neprekuhanim mlekom boljši kot le z vodo?
Podobnih raziskav, ki so v rahlem konfliktu s trenutnim »fitnes mainstreamom« je še ogromno. Verjemite mi, s tem, da bi navajal takšne raziskave, bi lahko objavil zbirko knjig, upoštevati vse do potankosti pa je v današnjem času jasno nemogoče in neumno. Resnica pa je verjetno nekje vmes. Najbolj pa se ponavadi motijo tisti ekstremisti.
Vso srečo ob vašem nadaljnjem iskanju »resnice« o optimalni fitnes prehrani. Ob koncu tega članka pa vas naj le še spodbudim, da preberete še kakšen drug članek o zdravi prehrani, čeravno ni napisan v neki fitnes reviji ali knjigi.