Da je hoja lahko odličen način za to, da svoje telo spravimo v gibanje, smo v enem od člankov v tokratni izdaji Bogastva zdravja že izvedeli, skupaj z našo tokratno osrednjo gostjo pa smo se za kratko pomudili tudi na Kočevskem. V rubriki aktivni oddih pa smo poskusili združiti oboje. Člani uredništva smo se namreč pred dnevi podali na vzdržljivostni pohod »Po medvedovih stopinjah«, ki nas je v imenitnem vzdušju vodil po poteh skozi kočevske gozdove. Pohod je za letos že zaključen, vsekakor pa naj bo to naš namig za to da, se na krajšo ali daljšo progo prihodnjo pomlad morda podate tudi sami.
Darjan Lapanje
Naj za začetek izpostavimo, da gre pri pohodu Po medvedovih stopinjah za vzdržljivostni pohod, kar pomeni, da je nekaj kondicije predhodno vendarle potrebno imeti. Na voljo sta namreč dve trasi, pri čemer je krajša dolga 36 kilometrov, daljša pa kar 64.
Glede na to, da je pohod skrbno organiziran, je vsekakor poskrbljeno za varnost udeležencev, prav zaradi tega pa so določeni tudi skrajni časovni okviri, znotraj katerih je potrebno prečkati vmesne kontrolne točke. Če vam to ne uspe, to seveda ne pomeni, da boste prepuščeni na milost in nemilost živalskih prebivalcev kočevskih gozdov, pač pa vam bo organizator ponudil prevoz, s katerim se lahko zapeljete do cilja oz. izhodiščne točke.
Seveda pa se na potep po Roški pešpoti (kjer poteka trasa pohoda) kadarkoli lahko podate tudi sami. Pot je na mnogih točkah precej nazorno označena s simbolom medvedje šape, zato jo boste zares težko zgrešili. Če ste torej ljubitelj potepanja po neokrnjeni naravi, je to več kot odlična priložnost tudi za večdnevno potepanje po gozdnih samotah Roga.
Izhodišče na tri etape razdeljene krožne pešpoti je Rudniško oz. Kočevsko jezero. Le nekaj korakov od modre gladine počivajo Željnske jame, v katerih so ljudje zavetje iskali že pred 20.000 leti. V svoje časovno obdobje vas nato vabi gozdni rezervat Pugled-Žiben, od tam pa vas bo tišina spremljala vse do Roške žage, katere nemi ostanki pričajo o nekdaj cvetoči gospodarski dejavnosti.
Pokrajino le tu in tam zmotijo ostanki kočevarskih vasi, katerih prebivalci so že zdavnaj poiskali nov življenjski prostor drugje. Nasprotje temu sta Rajhenavski pragozd in mogočna kraljica Roga (jelka, ki v višino meri 55 metrov, obseg njenega debla pa znaša okoli 5 metrov), ki že več stoletij vztrajata na istem mestu ter gozdni rezervat Prelesnikova koliševka, ki skriva rastlinstvo mrzlega severa.
Če se boste na pot podali v lastni režiji, vam priporočamo, da s seboj vzamete obilo dobre volje in zadostno količino vode in hrane, saj na poti ni postojank, kjer bi se lahko okrepčali. Seveda je drugače v primeru organiziranega pohoda, kjer je na kontrolnih točkah na voljo tako pijača, kot tudi hrana. Naj ob tem pohvalimo organizatorje pohoda, ki so se zares potrudili, saj sta nas med potjo pričakala celo kranjska klobasa in pivo, ki so si ju pohodniki lahko privoščili brezplačno oz. sta bila že všteta v zelo zmerno ceno prijavnine.
Morda se sprašujete, če smo na poti srečali tudi najznamenitejšega prebivalca tega konca Slovenije – medveda. Rjavi kosmatinci, ki jih prevečkrat povsem neupravičeno označujemo za nevarne, se človeku v resnici skoraj vedno izognejo, če je to le mogoče. Prav zato tudi mi nismo imeli te sreče, da bi si medveda lahko pobliže ogledali.
Čeprav niti krajša razdalja (36 kilometrov) za marsikoga ni mačji kašelj, naj vam zaupamo, da je dan minil kot bi mignil. Ob pogovoru, obilici smeha, mestoma pa tudi v tišini ter ob uživanju v dih jemajočih lepotah naše dežele so se na obzorju proti večeru znova pojavili obrisi hiš, ki so nakazali, da se bližamo Kočevju in s tem tudi našemu cilju.
Vsekakor lahko rečemo, da to izkušnjo priporočamo vsakomur, ki uživa v dolgih pohodih in zna postati eno z naravo. Tak pohod vam utegne vsekakor koristiti, če drugega ne, se boste naužili svežega zraka in si zbistrili svoje misli. Prav to pa v sodobnem svetu vsekakor ni zanemarljivo.
