Človek obstaja že tisočjetja. Že tisočjetja se razvijamo, izumljamo, izdelujemo in obdelujemo. Sprva smo obdelovali le zemljo. Kasneje smo se začeli posluževati kamna, še ero kasneje kovine. Dolgo so bile dobrine matere narave tisto, kar smo potrebovali za naš obstoj. Zdaj pa smo prišli do točke, ko nam ni treba hoditi, vozimo se z avtomobili, letimo z letali in droni. Hrane nam ni treba nabirati v gozdu, saj nam jo pripeljejo do vrat naših stanovanj. Z drugimi ljudmi nam ni treba govoriti v živo, tukaj so družbena omrežja, ki poskrbijo za socialne potrebe človeštva. Prišli smo do točke, ko nam niti razmišljati ni treba, saj to za nas počnejo naprave, ki smo jih ustvarili. Vendar ostaja vprašanje: Se z razvojem tehnologije razvijamo tudi mi?
Aleksandra Lamut
Vsi smo že slišali pripovedi naših babic in dedkov, ki se po navadi začnejo s »ko sem bil jaz mlad, smo to počeli tako in tako«. Res je. Naši predniki so stvari počeli drugače. Včasih na njihove načine dela in življenja gledamo z zaničevanjem, celo s patetiko. Oh, kako je danes vse lažje in boljše! Pa vendar se zadnje čase, ko živimo v nekoliko bolj negotovih časih, z mislimi pogosto zatekamo v preteklosti; tja, kjer ni bilo mobilnih telefonov in pametnih ur, ki bi nam štele vsak utrip srca, tja, kjer ob nedeljah zjutraj še vedno zadišijo ajdovi žganci in tja, kjer nam ulične svetilke ne kradejo zvezd.
Srečo imamo, da je Slovenija majhna in zelena dežela, kjer večina izmed nas vendarle še ni povsem izgubila stika z naravo. Kljub temu pa ta vez iz leta v leto postaja vse šibkejša in zdi se, da je novi rod, ki prihaja, ne bo več poznal. Zdrava kmečka pamet je tisto, česar nam pogosto primanjkuje. Če nekaj poškoduješ, tega ne moreš več uporabljati. Lahko popravljaš po dolgem in po čez, pa vendar ne bo nikoli več enako. Če se do nekoga obnašaš grdo in nespoštljivo, odnos med vama nikoli več ne bo enak. Enako je z naravo. Poškodovali smo jo. Do nje se obnašamo nespoštljivo. Pa vendar nam ona še vedno daje. Še vedno nas razvaja z vodo, s hrano in z zrakom. A kako dolgo nam bo še vračala slabo z dobrim?
Zadnji čas je, da se zazremo vase in ugotovimo, kaj je dobro za nas. Predvsem pa je skrajni čas, da se zazremo v naravo. Razmislimo o tem, kaj lahko storimo, da se odnos med nami in naravo popravi. Pomislimo, kako lahko združimo znanje, spoštovanje in ljubezen do zemlje, ki so jih imeli naši predniki, z znanjem in tehnologijo, ki jo poznamo danes. Ni vsa tehnologija slaba, vendar ne smemo pozabiti, da bo narava obstajala še mnoga leta za tem, ko nas že dolgo ne bo več. Ali bomo obstali tudi mi brez narave?
