BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: osebnostna rast

Objavil: Kdaj: Kategorija: Nekategorizirano

Velikokrat slišimo besedo svoboda. Vendar kaj to sploh pomeni? Vsak jo razume in doživlja drugače. Ko bom svoboden, bom lahko šel na konec sveta, delal, kar bom hotel, imel veliko denarja, užival in se upokojil, saj so otroci že odrasli in imajo svoje življenje, itd. Toda svoboda ni zunanje stanje, temveč notranje stanje bitja. Svoboda je odgovornost do sebe in drugih. To ne pomeni, da lahko delamo vse, kar hočemo, saj ima vsako naše dejanje posledice.

Naključij ni ali pa je vse na-ključ. Bistvena je nenavezanost na kogarkoli in karkoli. Vsi smo na nekaj ali nekoga navezani. To je normalno, saj smo ljudje. Težava nastane, ko postanejo te vezi pretesne in se počutimo ujete v določene odnose. Takrat je potrebno narediti energijske odvezave od ljudi, vrniti, kar ni naše, potegniti svojo energijo nazaj, da bi zopet lahko postali svobodna bitja. To je proces, ki ne gre kar čez noč. Potrebuješ vero, zaupanje in disciplino, vse ostalo se zgodi, ko je pravi čas.

Še ena stvar, ki je potrebna na poti svobode. Brezgrajnost v mislih, besedah in dejanjih. Da stvari, ki se nam zgodijo, ne jemljemo preveč osebno, sploh pa ne besed in dejanj drugih ljudi. Vsak človek deluje v skladu s samim sabo in največkrat govori in deluje iz lastnih izkušenj, ki so čisto drugačne od naših. Takrat pride v poštev čisto in odprto srce. Sprejemanje vseh enako, saj smo konec koncev vsi eno. Vse je eno, ker je vseeno.

Svoboda je stanje notranjega bitja. Bolj kot smo brezgrajni, bolj smo svobodni, odprti in pretočni, lažje navezujemo stike z ljudmi in se ne zapletamo v lastne drame in drame drugih. Bistveno je čisto in odprto srce. Ko se soočamo z izredno veliko bolečino, gremo skozi njo, se zavedamo, da je z namenom tukaj, da jo presežemo. Naša največja moč je ravno v naši največji ranljivosti. Da se ne poistovetimo z bolečino, temveč jo samo spustimo skozi svoje telo. In večja kot je bolečina, večja je tudi navezanost oziroma odvisnost. Ljubezen ne boli, boli navezanost. Najvišja oblika ljubezni je sočutje, najprej do sebe, nato do drugih. Čutiti sebe, šele nato lahko čutiš soljudi. Ljubezen je resnično svoboda. Odprto srce je srce, ki je sposobno brezpogojne ljubezni do vseh in vsakogar. In šele po res težkih preizkušnjah in lekcijah, ki jih ima vsak izmed nas, se učimo ljubiti. Ljubiti sebe. Ko si brezgrajen do sebe, si lahko tudi do sočloveka. Biti ponižen in skromen v duši, biti človek človeku, na prvem mestu pa biti človek do sebe. Kje smo v odnosu do sebe, nam kažejo ljudje, s katerimi prihajamo v stik v vsakodnevnem življenju. Zato so odnosi zelo pomemben del našega življenja, saj skozi njih spoznavamo sebe.

Življenje je resnično velik dar, ki ga je treba živeti z odprtim srcem, sprejeti vse izkušnje enako, osvojiti lekcije in se dvigniti na novo raven zavedanja. Gojiti občutek hvaležnosti, se zavedati, da za vsakim dežjem posije sonce in da se vse zgodi z namenom. In odpustiti sebi in drugim. Odpuščanje. Odpuščanje nas pripelje v globok stik s samim sabo. Biti to kar si v danem trenutku in sprejeti vse vidike sebe. Jaz sem, ki sem. Jaz Sem. In da se pri vsakem Jaz Sem zavedamo, da nisem samo Jaz, temveč tudi Ti. Delovati v dobro sebe in drugih. To pa je umetnost.

Aleksandra Jamnik

Nadaljuj branje
Ogledi: 1068

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

ZENOVSKE MODROSTI

 »Prebujeni je tisti, ki najde svobodo v dobrih in slabih dogodkih.«

 »Prebujeni je svoboden človek: osvobojen vseh načrtovanj in skrbi.«

 »Vsi pojavi so prazni.«

 »Vsa trpljenja in vse radosti, ki jih izkusimo, so pogojeni.«

 »Dokler si očaran z obliko, nisi svoboden.«

 »Kot umrljivi si ne vladamo sami, ampak nam vladajo zunanji pogoji.«

 »Blaginja in beda se izmenjujeta v nedogled.«

 »Čeprav znaš razložiti tisoč suter (svetih tekstov), dokler ne vidiš svoje lastne narave, je tvoje poučevanje smrtnika in ne Prebujenega.«

 »Vsako trpljenje je zametek prebuditve, kajti trpljenje spodbudi smrtnika k iskanju modrosti.«

 »Osvoboditi se od besed je prava osvoboditev.«

 »Če uporabljaš svoj razum, da bi videl Budo, ne boš nikoli videl Bude.«

 »Če uporabljaš svoj razum, da bi razumel realnost, ne boš razumel niti svojega razuma ne realnosti. Če spoznavaš realnost, ne da bi uporabljal razum, boš razumel oboje.«

 »Življenje in smrt sta pomembna. Ne trpi ju nekoristno.«

 »Ne ustvarjati privide je razsvetljenje.«

 »Ne sodelovati v ignoranci je modrost.«

 »Čeprav sedaj ne delam narobe, sem kaznovan s svojo preteklostjo.«

 »Izmed milijona ljudi bo samo eden dosegel razsvetljenje brez Učiteljeve pomoči.«

 »Ljudje, ki ne vidijo svoje narave in si domišljajo, da bodo lahko izvajali brezmiselnost ves čas, so domišljavi in neumni.«

 »Um je vedno prisoten, le da tega ne vidiš.«

 »Bistvo Poti je nenavezanost.«

 »Um je korenina, iz katere zraste vse drugo. Če lahko razumeš um, je vse drugo vključeno.«

 »Najosnovnejši način, ki vključuje vse ostale metode, je opazovanje uma.«

 »V osnovi je Pot popolna – ne potrebuje izpopolnjevanja.«

 »Tisti, ki jih veter veselja ne premakne, tiho sledijo Poti.«

 »Pravo delovanju vključuje vse štiri vsevključujoče prakse: trpeti krivico, prilagoditi se okoliščinam, ne iskati ničesar in delovati.«

 »Odpovedati se sebi je največje usmiljenje.«

 »Imeti telo pomeni trpeti.«

 »Videti nič  pomeni dojeti Pot; razumeti nič pomeni poznati Darmo. Kajti Videnje ni niti videnje niti nevidenje in Razumevanje ni niti razumevanje niti nerazumevanje.«

 »Kdor ve, da je um fikcija in brez vsakršne realnosti, ta ve, da njegov um niti obstaja niti ne obstaja.«

 »Besede so iluzije.«

 »Če sploh karkoli dosežeš, je to pogojeno, je karmično. Zahteva povračilo.  Obrača Kolo (življenja in smrti)... Reči, da je dosegel, pomeni žaliti Prebujenega. Kaj bi sploh lahko dosegel?«

 »Prebujeni ni enostranski. Narava njegovega uma je v osnovi prazna, niti čista niti nečista. Prebujeni je osvobojen delovanja in doseganja. Je osvobojen vzroka in posledice.«

 »Budini sveti teksti vsebujejo nešteto metafor. Ker imajo smrtniki plitve ume in ne razumejo ničesar globljega, je Buda uporabljal otipljivo, da bi predstavil Najvišje. Ljudje, ki iščejo blagoslove (zasluge) tako, da se osredotočajo na zunanja dejanja namesto na notranje gojenje, poskušajo nemogoče.«

 »Zmožnosti uma so neomejene in njegove manifestacije so neizčrpne. Videnje oblik s svojimi očmi, slišanje zvokov s svojimi ušesi, vonjanje vonjav s svojim nosom, okušanje okusov s svojim jezikom – vsako gibanje ali stanje je tvoj um. V vsakem trenutku, kamor besede ne morejo, to je tvoj um.«

Jernej Deželak

Vir:  Bodhidharma 

http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/modrosti/ucitelji/bodhidharma.htm

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1423

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Tisti, ki se odloči, da bo pričel z delom na sebi, gre skozi določene faze oziroma obdobja. V zadnjih devetih letih izvajanja delavnic in individualnih terapij, sem se srečala z mnogimi iskalci zavesti in prav vsak od njih je šel skozi podobne izkušnje. Nekateri so in še vedno vztrajajo, ostali so ubrali druge poti. Prepričana pa sem, da vsak, ko enkrat začuti energijo in svetlobo znotraj sebe, tega nikdar ne pozabi. Pa četudi je bilo to samo enkrat.

 

1.FAZA - ZAČETKI

Znotraj sebe začutimo hrepenenje po nečem nedoločenem. Poizkusili smo se napolniti na sto in en način, a nič od tega nas trajno ne zadovolji. V želji po odgovorih začnemo raziskovati, ko nekaj pritegne našo pozornost. Bodisi doživimo deja-vu, sanjamo napotke ali srečamo starega znanca, ki nam priporoči dobro knjigo ali delavnico.

Obiščemo delavnico in doživimo povečan pretok energije ter širjenje ujetega obzorja. V dar dobimo odlično počutje, voljo, uresničenje dolgonameravane želje, ipd.  Če smo se prej vozili po makadamu, smo zdaj že na regionalni cesti, kjer je vedno več smerokazov in navodil kako nadaljevati svojo pot.

2. FAZA - ISKANJE UČITELJA

Nato se čez nekaj časa znajdemo na točki, ko se je potrebno odločiti ali bomo s potjo nadaljevali naprej. Ugotovimo namreč, da delo na sebi ni krožek, ki se ga udeležiš 1 x tedensko, ampak je predano raziskovanje sebe, kjer instantna in draga razsvetljenja ne pridejo v poštev.

Na svetu obstaja mnogo poklicev, za katere potrebujemo leta, da se izučimo. Zato potrebujemo tudi pri duhovnem prebujenju nekoga, ki je pred nami to že izkusil in ve o čem govori. Pravi duhovni učitelj ni tisti, ki išče pripradnike, da ga bodo malikovali, ampak je tak, ki vas bo znal tudi brcniti v »ta zadnjo«, da se boste premaknili. Ker je taka oseba ob nas takrat, ko jo najbolj potrebujemo in nam pomaga obuditi našo iskro, je logično, da do njega (ali nje) gojimo posebno hvaležnost. Vendar še tako razsvetljeni Mojster ne more namesto nas narediti potrebnih korakov za spremembo, zato je prva stvar, ko se lotite »duhovnosti«, da čimprej prevzamete odgovornost za svoje življenje.

3.FAZA -TERAPIJE SVETLOBE

Sedaj ste se odločili za spremembo. Že zaradi odločitve si boste povišali delček svoje energije, da jo boste lahko usmerili v nove stvari. Dobili boste podporo vesolja, v kolikor pa boste  redno obiskovali delavnice ali terapije, pa se boste kmalu počutili kot prerojeni. Desetkratno si boste dvignili svojo energijo, kar bo vplivalo na vse, kar delate in ste. Lažje se boste soočali z izzivi, več boste lahko postorili, obenem pa boste imeli lep občutek, da končno delate nekaj zase.

4, FAZA - UPORI

Delo na sebi kot ga smatram in preizkušam zadnjih 15 let, je polno vzponov in padcev. Ko se ego lomi na vseh nivojih in izgublja svojo moč, uporablja vsemogoče načine, da bi nas spravil z začrtane poti. Začne nam nesramno prišepetovati, da to ni za nas, danes smo utrujeni, jutri imamo polno opravkov, spet tretji dan so se najavili obiski. Na paleti ima tisoč in en izgovor zakaj nimamo časa za delo na sebi. Z voljo in sedaj vedenjem, da deluje vedno po istem kopitu, ga lahko končno premagamo. Vsaka dobljena bitka nam da še več zagona in napredek bo viden na vseh področjih.

5. FAZA - SOOČANJE

Ko pomislite na meditacijo se zagotovo ujamete v sliko, kjer mirna  osebo v zenu, zbrano meditira nekje ob morju. To iluzijo spustite čimprej, saj človek, ko ozavešča sebe, doživlja od izbruhov jeze, do trme, žalosti, zoprnije ali pa smo kot top, ki strelja brez konca. Šele potem, ko si priznamo te občutke in se z njimi soočimo ter jih izrazimo,  se lahko le-ti transformirajo (izražamo jih v okolju, kjer smo varni oziroma z ljudmi, ki delajo enako). Na koncu se usedemo ali uležemo v zen in doživimo drugo plat medalje. Val energije svetlobe nas popolnoma zajame in končno doživimo tisto, na kar smo že davno tega pozabili. Začutimo svežino, svetlobo in zaupanje, da zmoremo in da je ta pot še kako prava.

6.FAZA - VZTRAJNOST IN DISCIPLINA

Za vse naše stvari, katere želimo uresničiti, potrebujemo močno voljo in vztrajnost. Maratonec, ki želi odteči 20 kilometrov, verjetno ne sedi vsak dan na kavču in se obilno prenajeda, medtem, ko na televiziji spremlja kako drugi tečejo in se rekreirajo. Profesionalni športniki redno vadijo, tečejo, pazijo na prehrano in se tudi mentalno pripravljajo na svoj izziv. Enako je pri meditaciji. Iskalec zavesti 24 ur na dan budno spremlja, kaj se v njem in z njim dogaja. Vsak dan je  drugačen in izzivi so različni. V kolikor premore disciplino, je rešil že polovico vsega. Pri širjenju svojih mej vztraja toliko časa, dokler jeziček na tehtnici ne prevaga v njegovo dobro in takrat doživi spremembo. Morda bo to nekaj čisto majhnega, a tudi to je treba ceniti in spoštovati. Mozaik zavesti sestavljamo po koščkih, na začetku širše slike sicer ne vidimo, a ko si pogledamo končni izdelek, bomo  prijetno presenečeni.

ZDAJ VAM NE BO VEČ DOLGČAS

Delo na sebi je način življenja. Vanj vložimo celega sebe in se nenehno trudimo k izboljšavam. Živi pa smo takrat, ko smo v stiku s svojimi občutki. Namesto prikrivanja, zatiskanja oči in iskanja načinov kako utišati svoje čustveno telo, rajši sprejmite vihar, ki se odvija in se zavejte darila, ki ga prinaša. Načini bodo sami prišli do vas, zato odprite oči in poslušajte srce, kajti vsi odgovori so že v nas.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 1142

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Kakšni ste zvečer, ko ležete v posteljo? Ste se kdaj počutili kot ravnokar sestreljeno mesto, na katerega so cel dan padale bombe, vozili tanki, vojaške enote pa so se streljale brez konca in kraja? Čeprav se za oko ne vidi kaj dosti, je energijsko človek vsak dan na udaru in doživlja praktično 2. svetovno v živo. Še najhuje pri tem je to, da navzven izgleda vse normalno, a zvečer ko se uležeš, pa ti v glavi zvoni, opravki se kar kopičijo, ti pa še v miru ne moreš na wc, ne da bi prej pogledal, če je kaj novega na »fejsbuku«.

Kar naenkrat je vse pomembno, vsak želi svoj košček pogače in že si v precepu kateri stvari boš dal svojo pozornost najprej. Na tak način se močno izčrpavamo, energijo imamo razpršeno vsepovsod in počasi postajamo zombiji, ki zvečer komaj še kaj postorijo. Prav zato pa je treba biti zavesten, spoznati vse te energije v nas in okoli nas, zato da lahko v miru naredimo tisto, kar je res pomembno in se ob tem ne izčrpamo do nezavesti.

Da bomo lažje razumeli kako vse skupaj deluje, bom predstavila štiri glavna telesa, ki jih ima človek. To so fizično, čustveno, mentalno in energijsko. Tako kot skrbimo za čistočo fizičnega telesa, je potrebno čistiti tudi ostala tri. Naj razložim podrobneje vsakega izmed njih.

ENERGIJSKO TELO

Energija je osnova vsakega bitja. Ko se rodimo imamo na voljo 100% energije, ki pa se z leti zmanjšuje. Bolj kot smo v skrbeh, nepovezani s seboj, v jezi, žalosti, depresiji, negativnih mislih o sebi in drugih, zavisti, ljubosumju,... bolj odteka naša energija iz naših čakre. Čakre pa so tiste, ki oskrbujejo celotno fizično telo s hrano oz. energijo, da lahko naši organi dobro delajo, mi pa smo lažje kos vsakodnevnim opravkom. Ker nas od majhnega niso naučili kako upravljati s svojo energijo, jo nevede izgubljamo, potem pa iščemo vrsto nadomestkov, da bi si jo pridobili nazaj. Resnica je ta, da si svojo energijo lahko povrnemo v celoti in sicer s pomočjo znanja, ki obstaja že tisočletja in je danes na voljo vsem, ki si želijo spoznati delovanje energij znotraj in zunaj nas. To je znanje o starodavnih energijskih veščinah kot so joga, taj či, magične kretnje, kung fu, či gong, rekapitulacija, ipd.

FIZIČNO TELO

Na zemlji smo inkarnirani v fizična telesa, katera služijo kot dom za našo dušo. Da bi le-ta ostala v dobri kondiciji, nepoškodovana, zdrava in vitalna, moramo zanje skrbeti na večih nivojih. V osnovi skrbimo za svojo higieno in čistost, nadalje je pomembno kakšno hrana in pijačo uživamo in nenazadnje je potrebno tudi  gibanje, ki je kot olje, ki skrbi, da motor dobro teče. Gibanje v povezavi z zavestnim dihanjem deluje na nas poživljujoče, energija steče po sklepih in skozi organe ter oskrbuje naše celice s čistim gorivom. Ko razgibavamo telo, se iz njega sprostijo napetosti, postanemo prožnejši in gibčni, okrepi se naš imunski sistem in zato smo bolj zdravi, sijoči in zadovoljni.  

ČUSTVENO TELO

Ljudje radi skrijemo svoja prava čustva, saj se bojimo razočaranj, nesprejemanja in napak. Kolikokrat se zalotimo, da nismo povedali resnice ker bi preveč bolela? Vse kar potlačimo in ne predelamo sproti, se useda na neko točko, ki se zaradi ponavljanja istih načinov delovanja, zgošča. Iz tega potem nastane fizična blokada oz. bolezen.  Včasih je en pomemben dogodek dovolj, da zaradi tega celo življenje trpimo in bežimo pred njim. Ker se bojimo soočiti z občutki, se potem maskiramo in najdemo druge stvari, da pozabimo nanje. Ampak rana ni zaceljena in boli, dokler je ne bomo pozdravili.

MENTALNO TELO

In že smo pri našem mentalu, ki kot neukročena trmoglavka brni in ne preneha. Naučiti se je potrebno ukrotiti svoj um ter misliti zavedno. Dnevno namreč proizvedemo okoli 10.000 misli, ki pa so po večini neuporabne, saj našo pozornost usmerjajo ven iz sebe in na nepomembne stvari. Zato pozorno spremljajte vaše misli, tiste, ki vas podpirajo ohranjajte, ostale pa enostavno »preslišite« in jim ne dajajte nikakršne pozornosti.

V SODELOVANJU Z VSEMI ŠTIRIMI

In kako  delovanje vseh štirih izgleda v praksi? Na primer, ko smo žalostni (čustveno telo) avtomatsko pade naš nivo energije (energijsko telo), sledijo slabe misli o sebi (mentalno telo) in nenazadnje se kmalu počutimo težki in majhni (fizično telo). Drugič smo brez energije, fizično telo nima pogona in se počuti slabo, misli se temu prilagodijo in že je svet črn, čustveno telo pa kriči po odrešitvi. Lahko pa, da nas nekdo fizično udari, čustva odreagirajo in fizično ali verbalno napademo nazaj, izgubimo svojo energijo, ker odziv ni bil pravi in spet končamo pri slabem počutju.

Vsekakor imamo za takšna stanja rešitev in to je da bolj zavestno opazujemo te procese v sebi in odkrijemo kaj v nas povzroča ta stanja. Potrebno je iti v ozadje naše drame in sčistiti ovire. Naj že sedaj povem, da to ne bo šlo čez noč, saj je naš program zelo zapacan. Bodite potrpežljivi s seboj in vedite, da gre vse po korakih. Z močno voljo in neutrudnim iskanjem rešitev, boste naredili zase, največ, kar le lahko.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 1281

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

KDO JE VIŠJI JAZ?

Višji jaz je najčistejši del nas samih, je tistih 90 odstotkov naše energije, ki se ni utelesila na zemlji, temveč je kot varovalo ostala na šesti dimenziji. To je nivo, s katerega višji jaz komunicira z nami in se povezuje na nivoju duš in duha, da nam pomaga pri dvigu zavesti in ponovni združitvi v enost z njim. V bistvu nismo nikoli bili odrezani od njega, on je vedno bil in bo z nami (intuicija), le zavestno se moramo odpreti tej mogočni energiji svetlobe, ki je tako prostrana, da je treba to povezavo vzpostavljati z vztrajnostjo, korak za korakom, da okrepimo zaupanje v svetlobo. Naš um – ego, nižji jaz, je namreč poln omejitev, kaj lahko dosežemo in česa ne. Svetloba pa nima teh omejitev. Mi smo se naučili živeti znotraj okvirjev materialnega sveta, kjer se počutimo varne, višji jaz pa nas vodi k brezmejnosti, v neznano. Tega pa se bojimo oziroma tega se boji naš nižji jaz, ki se ni kar tako, brez boja pripravljen odpovedati svojemu kraljestvu, položaju, ki ga je mukoma ustvaril.

Višji jaz je tisti, ki nas pozna do najmanjših podrobnosti. Pozna vse naše skrivnosti, vse naše želje, navade, razvade, vso našo zgodovino kot duše. Je hranilnik vseh naših spominov in izkušenj. In ker smo na prehodu v novo dobo, ko bomo priča združitvi z višjim jazom tu na tem zemeljskem nivoju, ti delujejo v smeri, da do te združitve pride. Omogočajo nam izkušnje, ki nam pomagajo spoznati svoj namen bivanja na zemlji. Te izkušnje se včasih zdijo zelo ´krute´. Vendar so krute samo zaradi tega, ker ne razumemo vseh okoliščin, nimamo dobrega razgleda; s parterja se pač ne vidi vse. ;) In ker naša povezava z višjim jazom ni dovolj zavestna; pri večini ljudi je podzavestna v obliki delovanja po intuiciji, po ´posluhu´

 

ZAVESTNO POVEZATI SE S SAMIM SEBOJ

Tako kot za vsako drugo stvar je tudi pri povezovanju z višjim jazom potrebna osebna izkušnja. Ko smo sposobni poglobljene meditacije in pri tem biti v popolnoma budnem stanju ostrine, tišine in namere, se naučimo prepoznati glas, ki nas v bistvu neprestano usmerja in daje napotke, le da smo ga mi potisnili globoko vase. Zato se zdi, da je tako neznaten in tih. Več energije ko imamo, oziroma več izkušenj z raziskovanjem lastnih globin, prej se nam višji jaz ´prikaže´. Seveda je potrebna tudi določena mera zunanjega vodstva, nekoga, ki te usmerja in pokaže določene tehnike, kako razločiti glas višjega jaza od bučnega ega.

Na kak način se višji jaz komu predstavi, je popolnoma osebna stvar posameznika. Višji jaz lahko zavzame človeško obliko in se nam prikaže v določeni podobi, ki ji zaupamo, lahko je to samo neki poseben glas, ki ga takoj razločimo, ali pa energija, ki jo v trenutku prepoznamo, stanje, ki je drugačno od povprečnega ...

Z višjim jazom se lahko pogovarjamo o čemer koli. Tudi o tem, katera barva hlač nam najbolje pristaja. ;) On – ki mimogrede nima spola, nam pa je lažje, če imamo to opredelitev – ni avtoriteta, ki bi se je morali bati in ji namenjati samo ´pametna´ vprašanja in teme. Dokler se ga bojimo, tudi jaz sem se ga, je to zgolj zaradi vzorca ´strah pred avtoriteto´ (in še katerega drugega, seveda).

Jaz svoj višji jaz prepoznam po energiji glasu, ki so v bistvu moje misli. Ko sem res pri sebi, takrat vem, da je moj ego stopil na stran in da skozi mene govori višji jaz. Seveda se velikokrat zgodi, da zaradi vseh filtrov ne slišim vsega, kar mi govori, včasih kaj preslišim ali pa ga enostavno nočem poslušati.

Pogovor z višjim jazom nas pomirja, notranje uravnoveša in polni. To pa zato, ker se v tem procesu vzpostavitve povezave odpremo energiji višjih nivojev, ki nosi frekvenco čiste svetlobe, Resnice. Resnica pa vedno pomirja, saj je v tem primeru podana na najbolj čist način, neosebno, ljubeče, in nas usmerja v delovanje, kako rešit svoje težave. 3D-omejitve kar naenkrat zbledijo, mi pa sedaj dihamo v morju zavesti, kjer lahko na svoje težave pogledamo z vidika, ki prinaša rešitve.

 

INTERVJU Z VIŠJIM JAZOM

Na eni izmed delavnic leta nazaj smo se povezovali s svojimi višjimi jazi. Zahtevali smo, da nam pove svoje ime, in se učili ga začutiti in slišati. Ni nujno, da vsak takoj izve njegovo ime. Pomembneje od tega je, da se ga naučimo čutiti, zaznati njegovo prisotnost. Ko smo sposobni nadzorovati svoje misli, lahko kmalu prepoznamo njegovo energijo. Navadno nam govori prek naših misli. To so čiste misli, jasnost, mir, ljubezen. Višji jaz nikoli ne grozi, nikoli nas ne straši ali žuga. Njegova energija je največja milost, ljubezen, sprejemanje, potrpežljivost, kot si jo lahko zamislimo. Tudi strogost in resnost, a zelo ljubeča.

Včasih je višji jaz zelo zgovoren, spet drugič je tiho, pove malo. Vse z razlogom. Bodisi ker se moramo umiriti in narediti tisto, kar nam je že povedal in mi to vemo, bodisi ker nismo pripravljeni poslušati.

Nekoč sem se z njim pogovarjala samo v meditaciji, sedaj pa si najin pogovor zapisujem: vprašanja in odgovore. Konkreten primer: muči me kar nekaj, pa ne vem, kaj bi sama s seboj, polno je enih občutkov in misli, napetosti, nemira. Ali najprej naredim kakšno energijsko tehniko, da razpršim napetosti, ali pa sedem za računalnik in se najprej pogovorim z njim, kaj se dogaja, in nato v skladu z navodili, ki jih dobim, nadaljujem s tehnikami, meditacijo, če je to še potrebno, ali z drugimi aktivnostmi.

Med najinim pogovorom se navadno popolnoma umirim, vse se postavi na svoje mesto, zbalansira. In tako sedaj dostikrat rešujem svoja ´čudna´ stanja. Že s tem, ko se HOČEM pogovarjati z višjim jazom, sprožim NAMERO za razrešitev določenih stanj, občutkov. Sprašujem pa tako dolgo, dokler mi ni vse jasno. Velikokrat je dovolj že sam pogovor, ki je v bistvu vzpostavitev energijskega kanala, da se energije v trenutku zamenjajo.

Seveda je trajalo, da sem prišla na ta nivo sproščenega pogovora. Na začetku je ta potekal tako, da sem z muko in strahom komaj izustila eno samo vprašanje – da ne omenjam vseh predhodnih procedur (beri: uporov!), da sem se sploh pripravila do tega, da kaj vprašam. Odgovora pa nato tako ali tako nisem hotela slišati, kar je bilo videti tako, da je moj um na polno začel brbrati v smislu: saj vem … saj vem … saj vem … moram to in to … ja, to je to, pa kaj zdaj … aha … In ko sem v tem svojem umskem monologu za trenutek dovolila energiji višjega jaza, da je prišla do mene, sem se odgovora prestrašila, se takoj zaprla, padla v krč, strah. V resnici nisem hotela slišati – ničesar, vsaj ne do konca, ker me je bilo preveč strah, kaj vse bom slišala – strah pred ´božjo sodbo´, ali nekaj takega, da bom kaznovana. Pristop in vzorec ´grešnica´ ;) Tako sem si tisti drobec sporočila, ki sem ga vendarle spustila do sebe, pogosto napačno interpretirala – z umom, s svojim nižjim jazom, namesto z zavestjo.

A vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. In jaz sem jo. Več vaj. Vsak dan. Dokler nisem toliko dvignila nivo svoje energije in prečistila energijski kanal, da je povezava z višjim jazom postala že nuja – ker, ja koga drugega pa boš vprašal za nasvet kot pa samega sebe, tistega, ki te najbolj pozna. No, meni so pri tem pomagale tudi zunanje okoliščine: enostavno mi je v procesu energijskega osamosvajanja zmanjkalo drugih alternativ, kam po energijo, nasvet, kam po rešitev – VASE!

Vse to je trening, nič se ne zgodi kar samo od sebe in čez noč. Stik z višjim jazom moramo negovati vsak trenutek, ne samo takrat, ko nam gre slabo, ko smo v stiski, temveč tudi takrat, ko se počutimo dobro, pri močeh. Ker smo življenja živeli ´odrezani´ od njega, se moramo sedaj znova priučiti biti povezani z njim. Vsak trenutek.

Povezava z višjim jazom je in bo nujna v času, ki je tu in pred nami, ker se bo samo na ta način dalo ´preživeti´ vse energijske turbulence. Ne bo več pomagalo iskanje odgovorov pri drugih, zanašanje na druge, temveč samo ti in tvoj višji jaz, notranje vodstvo in navodila, ki jih bo vsak prejel zase. Samo prek te povezave bomo lahko ostali v telesu, se soočali, da nas ne bo odpihnilo. In nič drugega te ne bo pomirilo in zadovoljilo ter zaščitilo kot edino močno partnerstvo s samim seboj. Ne več samo podzavestno, temveč zavestno!

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 1174

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Na Zemlji običajno vsi odnosi temeljijo na liku vladarja in liku podložnika, torej eden vlada drugi se mu podreja. To velja za vsa področja družbe in tako imamo vsi v sebi kodo vladarja in kodo podložnika. Ko nam je nekdo navidezno nadrejen, kar je v resnici vcepljeno umetno, se nam vklopi koda podložnika, ko pa se mi počutimo, da smo v vodilni vlogi, smo celi v kodi vladarja in terjamo od drugih, da se nam podrejajo.

Koda vladarja je pradavna vcepitev – eden vlada, drugi se mu podreja. "Vladarju se ne ugovarja in vsi izvršujejo njegove ukaze." Koda vladarja je povezana z vzvišenostjo ali napuhom, da je on večvreden kot drugi ljudje, kar v krščanstvu velja tudi za enega od smrtnih grehov. Vodilni s svojo vzvišenostjo naredi okoli sebe energijski zid, da ne more nihče do njega, tako se navidezno zaščiti pred soljudmi in lastnimi občutki. Ta energijski zid je trdnjava, v kateri je zaprt vladar. Je njegovo lažno varovalo, da bi odprl srce, v smislu videti in sprejeti sočloveka, izraziti sočutje, ozreti se na potrebe drugih, ne samo gledati nase … In ko se vladar tako ogradi od ljudi, postane diktator, tiran ... Vladar je seveda tiran najprej do samega sebe, nato še do drugih. Izrazita potreba po vladanju množicam pomeni veliko izgubo samega sebe; v resnici je zelo oddaljen od sebe in od svojega bistva, svojega višjega jaza.

Koda vladanja pa je skrita v povsem "navadnem" delovodji v nekem podjetju in naprej v direktorju, predsedniku ... Ta igra traja že dolga tisočletja in se v tem času končno zaključuje. Ljudje imajo tega resnično dovolj.

V resnici je vladar zelo prestrašen človek, počuti se ogroženega, in z navidezno lažno močjo vzbuja teror, a je v resnici poln bolečine in lastnega nesprejemanja samega sebe. V njem kriči srčna bolečina, ker je tako odrezan od sebe, soljudi, sveta, univerzuma. Vladarstvo je totalna izolacija in skrivanje. Z ustrahovanjem skrivajo svoja nečedna delovanja in svoj lastno nemoč.

Podložniki ali podrejeni, kar je tudi umetno vcepljeno, pa pomagajo to stanje vzdrževati s svojim strahom in neizražanjem samega sebe. Ker zaradi strahu podrejeni nikoli ne ugovarja vodilnemu ali se ne poskuša pogovoriti, ostanejo stvari take, kot so. V podrejenih tako tli upor, zamera, bes. Res je, da je bil v preteklosti vsak, ki si je drznil ugovarjati vladarju, takoj kaznovan s smrtjo, s sekanjem udov ... V današnjem času je ta strah podzavestno še zmeraj prisoten, da malokdo komu upa kaj reči, sploh pa vodilnim. Današnji način kaznovanja za "neposlušnost” jeustrahovanje z izgubo službe, zato podrejeni marsikaj pretrpijo samo za voljo ohranitve delovnega mesta.

Tako vodilna kot podložniška igra temeljita na pomanjkanju lastne vrednosti, oboje je ubogi jaz, s tem da je pri vodilnem izražena kot navidezna samozavest, pri podložnih pa kot krivda, strah in vdanost v usodo, ki jo krojijo vladajoči. Bolj ko kažejo podrejeni vodilnim svoje bedno stanje, večji pritisk le-ti izvajajo na podrejene z različnimi sankcijami. Podrejeni vladajočim kažejo ogledalo lastnega uboštva, ker pa ga vodilni ne sprejemajo, ga hočejo na silo izkoreniniti. Po drugi strani pa tudi vodilni podložnim kažejo njihovo ogledalo, ki ga slednji prav tako nočejo sprejeti. Situacija obe strani potem privede do medsebojnega spopada. Na tak način so se nekoč začele revolucije, v današnjem času pa demonstracije in protesti.

Posledice vladarske kode se odražajo na posameznikovem energijskem polju, kar privede tudi do različnih bolezni. Vladarjev um postane zelo krut in ozkogleden, z njim zatira čustva, da se ne izrazijo. Mi pa dobro vemo, da ko zatremo čustva, vse "zamrzne". Tak način življenja posameznika privede do razcepljenosti čustev in mentala: vodilni postaja vse bolj "preračunljiv um", hladen v čustvih in ni povezan s svojo energijo, ki so čustva. Logična posledica je pomanjkanje energije, ki jo vodilni nato krade z manipulacijo podrejenim.

Iz vsakdanjega življenja poznam primere, ko so bili moški pa tudi ženske izraziti "vladarji", torej z močno izraženo kodo vladarja in so izvajali totalni teror in nadzor nad bližnjimi. Pa niso bili predsedniki, temveč čisto običajni ljudje, in jih je zaradi tega na stara leta prizadela demenca – izguba spomina. To se je zgodilo zato, ker so tako zatirali samega sebe in svoja lastna čustva, bili so konstantno v umu, da so prišle sile ravnovesja v obliki bolezni – demence in so naredile izklop "prenapetega omrežja". Kasneje, ko sem jih videl, so bili v stanju, ko se niso spomnili niti tega, kako jim je ime, in so bili popolnoma odvisni od drugih kot mali otroci. Posledice takega načina življenja pa se lahko izrazijo tudi kot vrtoglavica, izguba ravnotežja in orientacije. To je normalna reakcija; lastno telo in energija se je uprla in naredila svoje – vzpostavila je ravnovesje.

Za vladarsko kodo so od nekdaj vedeli, da je velik problem posameznika, zaradi tega so nekoč v duhovnih šolah tako imenovanih misterijih imeli določen pogoj za posamaznike, ki se je prišel učit duhovnega znanja. Ta pogoj je bil, da je bil posameznik toliko očiščen, da je še posedoval lahkotnost otrok. S tem pogojem so se zaščitili pred zlorabo znanja, ker so vedeli, da otroška lahkotnost ne prenaša vladarske kode in nasploh bednih programov. Znanje so podelili smo tistemu, ki je ustrezal temu pogoju. Otroška lahkotnost je energija kreativnosti in sreče.   

Da se očistimo vladarsko-podložniške kode, je potrebno najprej ozavestiti to dvojno igro. Obe strani. Šele potem se lahko lotimo čiščenja, če želimo. Namreč ljudje smo zanimiva bitja, saj se tako radi oklepamo svoje vloge, pa čeprav vemo, da je bedna. Zato je potrebno kodo očistiti na nivoju DNK-zapisa. Pri tem pridejo v poštev starodavne veščine samozdravljenja, vijolični plamen, meditacija ... Ozdravljeni kode postanemo takrat, ko postanemo lahki kot otroci, kar pa je mojstrstvo.

 

 

Jernej Deželak

Nadaljuj branje
Ogledi: 1298

Božanski jezik je v resnici energija, ki ne potrebuje nujno artikulacije. Vsi ga poznamo, le da se ga ne spomnimo. Ko ga zaznamo, se nas zagotovo dotakne, ker prebuja našo prvobitnost, našo pravo naravo, ki je onkraj vseh mej materialnega sveta.
Gre za prenos misli, vibracij, frekvenc, ki jih sprejemamo in oddajamo na frekvencah, kjer aktiviramo svoje jasnovidne, jasnoslišne in druge sposobnosti. Lahko bi rekli, da je to tudi intuitivni jezik, ki prenaša najbolj čiste misli in informacije – svetlobo.
Ko s(m)o se bitja z višjih dimenzij postopoma spuščala v nižje dimenzije, z namenom učenja in širjenja zavesti, se je skladno z nižanjem frekvenc nižala tudi frekvenca čistosti sporazumevanja. Ko je bila ustvarjena Zemlja in so se bitja vse bolj stapljala z materijo, se je temu procesu prilagajal tudi jezik. Če je nekoč veljalo, da je misel (beseda) meso postala, kar pomeni, da se je lahko misel v trenutku manifestirala, se je ta proces na Zemlji začel postopno spreminjati. Naše misli so okupirale tuje energije in nam začele podtikati laži. Posledično so naše besede začele izgubljati svojo izvorno moč in postale »prazne«, ker je tudi človek izgubil svojo notranjo moč, nadzor nad svojimi mislimi in povezavo z virom. Tako je nastal kaos, dogajale so se velike zlorabe energije. In kaj zdaj?

b2ap3_thumbnail_27-marjana-2.jpg

Božanski jezik se razkriva skozi proces duhovne rasti

Če bi kar naenkrat bili prisiljeni govoriti izvorni jezik, torej božanski jezik, bi to pomenilo hud šok za energijski sistem posameznika, ki energijsko ni dorasel tem vibracijam. Pritisk svetlobe na podzavest, ki bi je ne želel razkriti naenkrat, bi bil premočan. Božanski jezik se tako posamezniku »varno« razkriva v procesu duhovne rasti, ko ta postopno povečuje vibracije svojih celic in jih usklajuje z izvorno vibracijo, ki je čista svetloba. Kot že rečeno, gre za intuitivni jezik, za frekvence, ki jih zaznavamo z drugimi čutili, kot so jasnoslišnost, jasnovidnost ipd., in ki jih lahko prevedemo v nam razumljivo komunikacijsko simboliko. V celoti pa bomo božanski jezik lahko »ujeli«, ko bomo aktivirali vseh 13 vijačnic DNK-ja.
Obredni jeziki imajo zato večjo moč, ker so usmerjeni v prav poseben, vzvišen cilj. Ta pa lahko ali vibrira s svetlobo in resnico in je tako »sveti« ali pa zasužnjevalen, če vibrira na frekvencah teme, smrti. V bistvu gre v obeh primerih za energijo posameznikov, ki obredeni jezik uporabljajo ali v dobro sebe in drugih ali pa z namenom pridobivanja moči z željo po vladati drugim, jih izkoriščati. Vendar vsako dejanje nosi tudi svoje posledice, s katerimi smo v teh časih zelo hitro soočeni.
Človeka tako tudi sam sveti jezik ne reši, če njegov energijski sistem ne vibrira s svetim, torej s svetlobo, če energije besed, ki jih izgovarja, ne čuti s celim telesom. Poglejmo to na primeru izrekov Jaz sem, ki sem, ki so neposredni ukazi svetlobi. Vsak človek pozna te ukaze, ker jih vsakodnevno uporablja. Žal pogosteje tiste, ki znižujejo našo vibracijo: Jaz sem ubogi, Jaz sem slab, Jaz sem nesrečen, Jaz sem neroden, če vzamemo za primer take najbolj negativno vsakdanje. Kar izgovarjaš, kar misliš in kar verjameš, zavestno ali podzavestno, to se v tvojem življenju tudi udejanja. In ker določene ukaze nezavedno ponavljamo iz življenja v življenje, se jih težko otresemo, tudi če vemo, da nam škodijo.

Jaz sem reven – Jaz sem bogat
Pa si poglejmo bolj podrobno afirmacijo ali izrek Jaz sem reven (nič nimam, nimam tega, nimam onega …). Zelo poznana afirmacija širom sveta. Ker jo mantramo vrsto življenj, je za nas postala resnica. To, da Jaz sem reven, verjamemo, celo dokažemo lahko in smo pri tem zelo prepričljivi in temeljiti, pa tudi odločni, da tako je in nič drugače. Situacija pa se spremeni, ko izrečemo novo trditev: Jaz sem bogat. Kaj se zgodi? Začne nas stiskati, postanemo jezni ali žalostni, čutimo sram in krivdo, strah, dvom. Ker to afirmacijo čutimo kot neresnico, laž, saj je nismo nikoli uporabljali in nam njena frekvenca ni znana, začnemo takoj zagovarjati »svojo« afirmacijo, ki nam je domača, znana in nas kljub svoji negativni obarvanosti pomirja – Jaz sem reven. Imamo ogromno dokazov, da je resnična, saj smo si jo celo življenje vcepljali v energijsko telo, pri tem pa so nam pomagali tudi drugi. Zakon privlačnosti pa k nam pritegni točno tisto, kar mantramo, v kar verjamemo.
Ne zavedamo pa se, da naše celice nosijo v resnici božansko kodo, torej kodo svetlobe, Jaz sem, ki sem vibracijo, le da je ta koda prekrita z drugimi kodami. Tako je izvorna identiteta vibracije Jaz sem reven v resnici Jaz sem bogat. Nekje v zgodovini je prišlo do popačenja, do kodiranja, ki je povzročilo, da se je čista vibracija prekrila z lažjo in se tako znižala. V praksi v povezavi z zgornjim primerom to pomeni, da smo bogastvo omejili le na materialni svet, druga pa nam je ostalo skrito. Iz svojega omejenega vidnega polja imamo v resnici prav: Jaz sem reven je za nas resnica, ki ima dokaz tudi na zunaj – pomanjkanje.
Če pa s tem nismo zadovoljni in ne želimo živeti v stanju Jaz sem reven, bomo morali raziskati svoje možnosti, potenciale, razširiti svoje obzorje – sprejeti »novo« afirmacijo, tako, ki ima višjo in čistejšo frekvenco. Vendar lahko tudi na tem mestu zaidemo v negativno zakodirano smer. Na zunaj smo si ustvarili polje Jaz sem bogat, izboljšali smo svoj gmotni položaj, a misli – Jaz sem reven, se kljub temu nismo otresli. Tako potem iz strahu pred biti reven delamo kot norci, da bi sami sebi dokazali, da smo bogati, in z izčrpavanjem bežimo od misli, Jaz sem reven, ki nas podzavestno poganja v izčrpanost, v beg pred samim seboj, v smrt. In to kljub temu, da smo na enem nivoju (nivoju materije, ne pa duše) dosegli stanje Jaz sem bogat.

Rešitev, ki nam bo prinesla zadovoljitev
Za rešitev, ki nam bo prinesla zadovoljitev na vseh ravneh bivanja, pa je treba tudi rešitve in spremembe začeti uvajati na vseh ravneh bivanja, ne samo na področju materialnega, če ostajamo zavezani našemu primeru. Treba je zavestno reprogramirati celice, dekodirati božansko kodo, odstraniti vse viruse, da naš energijski sistem zopet zaživi v svoji izvorni vibraciji. To je zelo podobno delovanju računalnika. Če ga napade virus, je treba vklopiti antivirusni program, počistiti vse tujke, da ponovno vse deluje brezhibno.
Kako pa človek vklopi antivirusni program za čiščenje virusov, ki se imenujejo: Nisem, Ne znam, Ne morem, Nimam? Z energijskimi tehnikami zavestnega gibanja in dihanja ter meditacijo. Določeni virusi znotraj nas so tako močni, da je treba antivirusni program uporabljati vsak dan, vsak dan prečistiti svoje operacijski (energijski) sistem. Ker so se različni virusi nalagali celo naše življenje, da ne rečem, več življenj, je postopek čiščenja nekoliko daljši kot pri računalniku. Več ko počistimo, večjo moč dobi tudi naš antivirusni program, ki se sčasoma tako okrepi, da ne le da odstranjuje že naložene viruse, temveč prepreči vstop novim, torej vklopi neke vrste požarni zaščitni zid – to pa z drugimi besedami imenujemo mojstrstvo.
Za zaključek pa tole: skozi besede razodevamo svoje misli, svojo energijo. Če je naša energija čista, bodo čiste tudi naše besede, ker so čiste tudi naše misli. Ko bodo čiste naše misli, bodo čista tudi naša dejanja. In ta dejanja nas bodo bogatila in preskrbela z vsem, kar bomo potrebovali. Da bi to dosegli, je treba temeljito očistiti vse vcepljene kode, ki nas oddaljujejo od resnice o tem, kdo smo v resnici.

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 1230

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Nekateri ljudje sanjajo vsako noč, drugi skoraj nikoli. Nekateri svoje sanje tudi pišejo, drugi se jih spomnijo, ko jih nekaj asociira nanje. S pomočjo sanj čistimo svojo podzavest, zbujamo občutke ali celo odkrivamo prejšnja življenja. Večinoma sanjamo v simbolih, zato je potem razlaga sanj malce otežena. Sama spremljam svoje sanje že lep čas in sem jih nekako razdelila na 4 vrste: sporočilne, preroške, zdravilne in kaotične. Obstaja pa tudi zavestno sanjanje, za katero je potrebno veliko energije in prakse (več o tem si lahko preberete v knjigi Umetnost sanjanja, Carlosa Castanede).

 

Pred spanjem si vsak večer dam določeno namero. Lahko je to, da se dobro spočijem, ali da dobim uvid v težavo, ki me pesti čez dan in ne vem kako se je lotit. Vprašam se tudi kakšno je moje dejansko stanje, kajti navzven lahko izgleda , da je vse v redu, pa potem preko sanj izvem, da nisem ravno pri sebi. Včasih kakšne sanje razberem še isti dan, spet za druge lahko potrebujem več mesecev ali celo let. Velikokrat se ne morem načuditi kakšna močna sporočila mi nosijo in kako uporabna so v vsakodnevnem življenju.

Sporočilne sanje

Te nam sporočajo kaj se dejansko dogaja z nami ali drugimi ljudmi, ko smo v interakciji z njimi. Lahko da ne ugotovimo takoj, kaj nam želijo povedat, zato je dobro, da se jih nekomu pove. Ko jih govorimo naglas, z namero, da želimo izvedeti, kaj nam sporočajo, lahko zase dobimo pomemben uvid.

Sama večkrat sanjam svojega očeta. On je sicer pokojni že 13 let. Nekaj časa nazaj sem sestavila, da so vse sanje v zvezi z njim bile ogledalo mojega janga oz. moške energije v meni. Pokazale so mi tudi kako hrepenim po očetovem varnem objemu in nežnosti, kot tudi moj odnos do njega (oz. teh energij). V praksi sem se lotila tega dela sebe in ugotovila, da imam iz otroštva velik manjko očeta (sem otrok ločenih staršev), kar se mi v življenju kaže kot nezaupanje sami sebi. Nezavedno ves čas potem iščem potrditev moškega, če je nekaj za kar se odločim, sploh prav. In tako vsakič, ko se odvežem od očeta in pobiram energijo nazaj ter ozaveščam svoje nepravo delovanje do moških, čutim v sebi, da sem bolj stabilna in v zaupanju.

Preroške sanje

Eno noč sanjam kolega kako mi govori, da je nezadovoljen s trenutno partnerko, da ima dovolj vsega in da ne ve kaj naredit. Verjeli ali ne, zjutraj dobim klic od njega in vnaprej sem že vedela kaj bo, saj sem sanjala točen potek pogovora, kot je bil potem tisto dopoldne v živo.

Spet drugič sem sanjala, da je hčeri od prijateljice nekdo v družini umrl. In res je kmalu zatem izgubila teto.

Zdravilne sanje

Te pridejo v različnih niansah. Včasih sanjam, da zdravim druge, pa potem ugotovim, da imam s to osebo podobne blokade in obenem zdravim sebe. Drugič me zdravi nekdo drug ali pa mi pove/pokaže v simbolih kaj je potrebno zdravljenja, tako da lahko potem v budnem stanju usmerim energijo na tisti predel. Enkrat pa sem se celo noč kopala v svetlobi. Z zaprtimi očmi je bila cela soba svetla in naslednji dan sem se počutila kot prerojena.

Kaotične sanje

Včasih pa sanjam čisti kaos, katerega nikakor ne morem povezati. Takrat se ne ukvarjam dosti s tem, kaj mi sporočajo, kajti čutim, da se je ta kaos moral nekako izrazit skozi mojo podzavest, da lahko kasneje dobim uvide za tisto, kar nameravam.

 

Zjutraj ko se zbudim, je moje počutje precej odvisno od sanj, ki jih sanjam. Zato grem najprej delat kakšne energijske tehnike, da se sestavim in prediham občutke, ki so se mi ob tem zbudili. Večkrat je tako, da sanjam samo energijo nekega občutka, katerega potem podoživljam čez dan ali celo cel teden. Ob tem se mi kot mozaik sestavljajo delčki mene in tako vsebolj vem kdo sem in kam grem.

Poskusite tudi vi razvrstiti svoje sanje, opazujte in videli boste kaj vse vam imajo za povedati. Zvečer predno zaspite, si dajte namero ali za odgovor, stanje ali uvid v določeno situacijo in prejeli boste kar potrebujete. Predvsem pa spustite vsa pričakovanja in vedite, da je tudi sanjski svet del vašega življenja in je lahko zelo resničen, če ga obravnavate drugače.

 

Leticija Fortin

Nadaljuj branje
Ogledi: 1275

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravje

Beseda 'depresiven' je postala precej vsakdanja beseda, zato jo pogosto zmotno uporabljamo. Pogosto slišimo koga reči, npr:

"Danes imam čisto depresiven dan."

"Padla sem izpit, zato sem depresivna."

"Že dva dneva sem totalno depresiven, ker me je punca pustila."

Čeprav nekdo v takih primerih morda pravi, da se počuti 'depresivno', v resnici ne gre za dejansko klinično depresijo, pač pa za povsem naraven odziv na neprijetne in težje situacije. Verjetno gre v resnici za žalost ali pa le za trenutno pomanjkanje motivacije.

Če pa občutki intenzivne žalosti vztrajajo več tednov ali celo dlje ter vključujejo tudi čustva nemoči, pasivnosti, brezupa in nevrednosti, lahko pomeni, da gre za depresijo. Klinična depresija je duševna motnja, ki vključuje spremembe v mišljenju, čustvovanju, vedenju in zajema tudi telesne simptome.

 

Poglejmo si pogoste vsakodnevne znake depresije:

- izguba interesa za skoraj vse vsakodnevne aktivnosti

- občutki krivde, tesnobe, nemira

- črnogledost

- pomanjkanje motivacije

- občutki praznine

- negativne misli o sebi in o svetu okoli sebe

- misli o samomoru

- slabša koncentracija in pomanjkljiv spomin

- neodločnost

- utrujenost oziroma pomanjkanje energije

- nespečnost ali izrazito podaljšan čas spanja

- izguba ali pridobitev telesne teže oz. sprememba apetita


Marsikdo verjame, da je depresija v resnici le bolj intenzivna žalost. A to ne drži! Če bi radi spoznali 6 razlik med depresijo in žalostjo vas vabim, da si preberete še članek: Depresija ali žalost? 6 znakov, s katerimi prepoznamo razliko.

Pomembno je torej, da znamo prepoznati, kdaj se je nekdo le nerodno izrazil in kdaj je nekdo resnično v stiski in potrebuje našo ali pa strokovno pomoč.


Nadaljuj branje
Ogledi: 1405

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Današnji čas nam ponuja že toliko ugodja, da nas redkokdaj zebe ali nam je prevroče. Posebej v hladnejših mesecih nas povsod spremlja toplota, ki je velikokrat že nad mejo optimalnega ugodja za naše psihofizično počutje. Samo pomislite kako se počutite, ko vam je prevroče. Letošnje poletje je bilo z vročino zelo radodarno, temu primerno pa je upadala naša storilnost, kjer smo različne opravke raje prestavili na nedoločen čas v prihodnost. Vse, česar smo bili v vročih dneh zmožni, je bilo nastavljeno na minimum našega delovanja. V lene energije smo poleg fizičnega telesa dali tudi naš um in energijo, kjer smo se prepuščali v brezdelju, ležernosti, neaktivnosti in prepuščanju lenobi. Svežino smo iskali v zavetju hladne vode, kjer smo lahko hitro začutili učinek svežine in budnosti. Ste kdaj pomislili, da bi blagodejnost hladne vode uporabljali tekom celega leta in ne samo, ko nam je neznosno vroče?

Hladna voda prežene slabo počutje in vibracije

Sama sem pričela s tuširanjem s hladno vodo v zimskem času, ko sem naletela na informacije o njeni blagodejnosti. Verjetno je vaša prva misel, da je tovrstno tuširanje nezdravo, sploh v zimskem času, ko nas zebe in da lahko zbolimo. A temu ni tako. Ravno s hladno vodo krepimo svoj imunski sistem, ki je veliko bolj na udaru zaradi konstantne toplote bodisi v bivalnih in delovnih prostorih ali pa v različnih objektih, kjer se dnevno zadržujemo. Telo je konstanto pregreto in ko gremo za nekaj trenutkov na mraz, se s potnim telesom izpostavimo mrazu, s čimer lahko porušimo ravnovesje imunskega sistema.

Tuširanje s hladno vodo je eno izmed najbolj zdravih in učinkovitih načinov za uravnavanje telesne temperature, krepitve imunskega sistema in duševnega zdravja.

Pogoj za tuširanje s hladno vodo je, da smo prej ogreti, torej ga ne izvajamo, če nas zebe. Idealno tuširanje je zjutraj, ko vstanemo iz tople postelje in namesto dokončnega prebujanja s kavo ali čajem skočimo pod hladen tuš. Prostor naj bo prijetno ogret in brez prepiha. Sama se najraje tuširam zvečer po športni rekreaciji, izvajanju magičnih kretenj ali ostalih tehnik, in sicer tako, da se najprej tuširam s toplo vodo, da se še dodatno dobro segrejem, potem pa sledi objem hladnega tuša. To ponovim trikrat zapored, vedno pa zaključim s hladno vodo. Ko sem prvič prakticirala tako tuširanje, sem od presenečenja kar zakričala, tako močan dražljaj je bil na moje telo in občutja. Nato pa je kot v šusu prišel ogromen val energije in notranjega zadovoljstva, lahko rečem kar sreče in spontano sem se pričela kar smejati. Kakšna depresija ali slabe misli, vse je odplaknila hladna voda! Počutje lahko primerjam s popolno prizemljitvijo, zavedanjem sebe in predanosti ter odprtosti danemu trenutku. V meni ni nikakršne utrujenosti tudi če je za mano dolg deloven in naporen dan, temveč zgolj sproščenost, zadovoljstvo in prisebnost, energija pa turbulentno skoči v nebo. Zaradi konkretnega dviga energije lahko popolnoma izgine zaspanost, zato osebam, ki težje zaspijo priporočam tuširanje najkasneje pozno popoldan.

Uresničitev namere zahteva preboj cone udobja

Osebno in duhovno rast dosegamo, ko stopimo iz cone udobja oziroma povedano drugače –napredek je vedno osnovan na temelju soočanja z neugodjem, z neprijetnimi občutji. Prej, kot si to priznamo, da se bomo morali za dosego nekega cilja ali namere soočiti še z našim lastnim nelagodjem in blokadami in stopimo v akcijo, prej bomo lahko cilj tudi dosegli.

Blagodejni učinki tuširanja s hladno vodo

Pozitivni učinki hladne vode so priznani in prakticirani na različnih področjih. Japonski zen menihi že tisočletja meditirajo pod hladnim slapom, čedalje več športnikov uporablja hladno kopel za hitrejšo regeneracijo mišic, tik pred tekmo pa si polagajo na tilnik led, s čimer se notranje popolnoma zbudijo in zberejo ter se neomajno usmerijo na svoj cilj.

V kolikor se boste opogumili in se odločili za tuširanje s hladno vodo, boste deležni:

-           povišane notranje budnosti in osredotočenosti,

-           močnejše volje in predanosti v svoji nameri,

-           manj neodločnosti v vsakodnevnem življenju,

-           večje borbenosti v smislu premagovanja ubogega jaza,

-           večje predanosti lastnim ciljem,

-           aktivacije notranje moči in notranje energije,

-           okrepitve vzdržljivosti, volje in discipline,

-           prebuditve fizičnega in energijskega telesa, energijsko telo se sestavi, čakre se odprejo in zadihajo,

-           zaradi krčenja in sproščanja mišic, ki je posledica učinka menjanja tople in hladne vode, pride do celostnega sproščanja telesne mišične zakrčenosti, kar lahko enačimo z masažo,

-           izboljšanja cirkulacije, boljše prekrvavitve kože in notranjih organov,

-           hitrejše regeneracije mišic po vadbi in večjih fizičnih naporih,

-           izboljšanja razpoloženja, takojšnjega pregona črnih misli, stanj utrujenosti, morebitne depresije in brezvoljnosti,

-           krepitve moči imunskega sistema,

-           zvišanja hitrosti metabolizma, izloča se več strupov iz telesa in porablja več kalorij,

-           boljšega dihanja; naraven odziv na hladno vodo je lahko hiperventilacija, kar se da z zavestnim mirnim in globokim dihanjem popolnoma uravnovesiti in obvladati. Ravno zaradi dihanja je lahko tuširanje izrazito meditativno.

-           Preseganje svojih omejitev pri zapuščanju cone ugodja.

 

 

Erika Žlogar

Nadaljuj branje
Ogledi: 1387

Objavil: Kdaj: Kategorija: Dom in energija

Dnevi brez padavin so kot nalašč za prijetne sprehode ali pa dolge pohode. Svež zrak nam zbistri možgane, pljuča se napolnijo z več zraka, celo telo poženemo v gibanje. Ni skrivnost, da so stari narodi (Indijanci, Aboridžini …) ogromno pešačili, premagovali dolge razdalje, ne da bi se pri tem utrudili in bili na koncu brez moči, temveč ravno obratno. Način hoje jim je omogočil dvig energije, čilost, svežino uma in telesa ter budnost. Njihova skrivnost je bila v posebni hoji, ki ji pravimo hoja moči.

Hoja moči, ki vam jo predstavljamo, je eden izmed načinov hoje v tišini, kjer nam posebna drža prstov rok omogoča pravilno kroženje energije po telesu. Prvi pogoj za izvedbo te hoje je, da imamo proste roke, torej da hodimo brez palic, drugi pa, da imamo odprta ušesa in oči. Hodimo normalno, s tem da nekoliko drugače držimo prste na rokah. Možni sta dve formaciji: s palcem, sredincem in prstancem tvorimo krog, kazalec in mezinec pa iztegnemo kot anteni in ju usmerimo v tla.

b2ap3_thumbnail_7-marjana-nacin-1.jpg

Drugi način pa je, da sredinec prekriža kazalec, ostali trije prsti pa tvorijo krog.

b2ap3_thumbnail_7-marjana-nacin-2.jpg

Skozi kazalec in mezinec, kadar sta iztegnjena kot dve anteni, v telo vstopa energija. Nato to energijo ujamemo in združujemo v krogu, ki ga tvorijo ostali trije prsti. S to posebno držo prstov v telo načrpamo zadosti energije, da se pozdravimo ali okrepimo. Energije na tak način ne razpršujemo, temveč jo shranjujemo v svojih vitalnih središčih, jetrih in vranici – več ko imamo energije, bolj smo fit in več ter z večjo lahkoto lahko postorimo še to in ono.

Najbolje, da za začetek ta novi način hoje testirate, ko boste šli v hrib. Sklenite prste v enega izmed položajev ter hodite v tišini. Zagotovo boste opazili razliko že v sami drži telesa. Opazujte se.

Hoja moči v skupini

Večji učinek pa pri hoji moči dosežemo, kadar hodimo v skupini drug za drugim in stopamo v stopinje tistega, ki je pred nami. Prste sklenemo v enega izmed dveh položajev, nato pa se postavimo drug za drugim v kolono. Naš predhodnik najprej stopi z desno nogo naprej, mi pa se mu priključimo pri njegovem drugem koraku z levo nogo in stopimo kar se da natanko v njegovo stopinjo, potem ko je ta dvignil levo nogo v korak naprej (vsi torej delamo korake z isto nogo, kot v vojski).To pomeni, da ves čas pozorno spremljamo hojo in gledamo (le) pod noge, razen tistega na čelu kolone, ki gleda naprej skrbi za varnost celotne skupine (dva ali več). Med hojo se ne pogovarjamo, temveč vso svojo pozornost usmerimo v sledenje stopal. Če skupina hodi pravilno, se sliši, kot da hodi en sam človek.

Pri hoji v skupini moramo ujeti ritem ter tudi dolžino koraka, ki ga narekuje tisti, ki je na čelu kolone. Takšna hoja pride prav na dolgih pohodih, da si povrnemo energijo in premagamo utrujenost. V vodenju kolone se lahko menjujemo, pri tem pa opazujemo spremembe v energiji in načinu hoje pod novim vodstvom … Utegne biti zelo zanimivo.

»Zadeti« od hoje

Po taki hoji, če traja dlje časa, lahko začutimo, kot da smo malce »zadeti«, vendar je to samo zaradi dviga energije, držanja koncentracije in pozornosti, ki ju morda nismo vajeni v takšni meri. Potrebujemo samo kratek počitek in bomo kot prerojeni – z več moči, miru in z več žara za nove podvige in delovne obveznosti.

Nič več dihanja kot parna lokomotiva

Če niste ravno srčni bolnik, lahko vsemu temu dodate še dihanje z zaprtimi usti, torej dihanje samo skozi nos, tudi ko greste v hrib. Nekaj minut zna biti to sila neprijetno, pojavil se vam bo strahovit upor, ki pa bo izginil tako hitro, kot se je pojavil, če ne boste vi prej obupali. Dihanje skozi nos nas prisili, da začnemo koristiti celotno kapaciteto pljuč in okrepimo svoje srce. Rezultat – tišina v glavi, jasne in bistre misli. Pa še dihanje boste umirili in ne boste več sopli kot parna lokomotiva. 

 

Marjana Florjan

Nadaljuj branje
Ogledi: 1311

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

Zaposlitev ni zgolj način zaslužka. Služba je tudi del naše poklicne identitete. Omogoča nam, da se počutimo koristne, sposobne in se zavedamo svojega doprinosa k družbi. Služba je pogosto povezana tudi z našo samozavestjo.

 

Kako na nas vpliva izguba službe?
Ob daljši nezaposlenosti imamo lahko občutek nezadostnosti. Nekateri se lahko počutijo tudi manjvredne. Izguba službe pogosto pomeni tudi izguba svoje delovne rutine ter izguba občutka varnosti. Pogrešamo lahko tudi vsakodneve socialne interakcije, ki nam jih je služba omogočala. Mnogo ljudi se ob daljši brezposlenosti srečuje s stresom, tesnobnostjo, pomanjkanjem interesa in motivacije, depresijo in podobnim.

Kaj lahko v takem primeru storimo?

Kot psihologinja ljudi, ki se soočajo z izgubo službe, spodbujam, naj se nikar ne dojemajo kot brezposelno osebo, pač pa kot osebo, ki je trenutno 'polno zaposlena' z iskanjem službe. Vsakemu se kdaj zgodi, da se znajde v neugodni situaciji. Biti brez službe o nas ne pove nič slabega. Izredno pomembno pa je, da svoje stanje dojemamo kot prehodno in ne kot stalno. Pri tem je ključno, da ohranjamo svojo delovno kondicijo. To počnemo tako, da si dneve čim bolj strukturiramo. Ko redno hodimo v službo, imamo ponavadi hitrejši vsakodnevni ritem, kot takrat ko smo prosti dela. Ko nam zjutraj ni potrebo iti v službo, lahko pričnemo samodejno kasneje vstajati, za posamezne vsakdanje aktivnosti porabimo več časa, pogosteje preživljamo svoj čas na bolj pasiven način (npr. gledanje televizije) in podobno. Če želimo svojo delovno aktivnost ohranjati, je pomembno, da vsak delovni dan določeno število ur namenimo svojemu delu. Četudi nas trenutno za to delo še nihče ne plača, svoj čas redno namenjamo nečemu, kar bo povečalo naše zaposlitvene možnosti. Aktivno iskanje službe torej ne zajema zgolj nekaj minut na dan, ki jih posvetimo preverjanju novih razpisanih prostih delovnih mest, pač pa mnogo več. Samoiniciativno se lahko pričnemo srečevati z ljudmi, ki delujejo na področju, kjer želimo delati tudi sami. Možnost imamo za nekaj časa delati tudi prostovoljno, kar nam omogoča učenje novih delovnih spretnosti, mreženje ter dvig naše samozavesti, motivacije in energije za delo. Preko uporabe interneta ali knjig se lahko naučimo tudi kakšno novo spretnost, ki bi nam na delu lahko prišla prav. To je lahko učenje novega računalniškega programa, novega jezika ali izboljšanje veščin javnega nastopanja.

 

Pomembno je torej, da kljub izgubi službe ostajamo aktivni ter se ne osredotočamo na samo izgubo službe, temveč raziskujemo različne možnosti, ki jih imamo na voljo.

Nadaljuj branje
Ogledi: 2538

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Uspeh ni vedno odvisen le od nadarjenosti, trdega dela ali sreče, temveč tudi o našega načina mišljenja. Čeprav se tega pogosto ne zavedamo, svoj način mišljenja pravzaprav izbiramo. Če želimo postati uspešni, je ključno, da se miselno naravnamo na uspeh.

 

Kaj sploh je uspeh?

Ne obstaja le ena definicija uspeha. Uspeh deloma definira družba, v veliki meri pa si ga definiramo tudi sami. Osebe, ki imajo zelo ozko definicijo uspeha in ga smatrajo kot nekaj, kar se zgodi le nekajkrat v življenju (npr. zaključek šolanja, napredovanje v službi), se bodo redkeje počutile uspešne. V svoje cilje bodo morale dolgo obdobje vlagati zelo veliko energije, preden bodo dosegle to, kar smatrajo kot uspeh. Ljudje, ki vidijo uspeh tudi v manjših dosežkih (npr. večerni tek, uspešen sestanek), pa bodo v večji meri uspeh doživljali na vsakodnevni ravni. Majhne zmage bodo doživljali že na poti do svojega cilja in ne šele ob koncu, zato bo tudi njihova vsakodnevna motivacija pogosto višja ter bodo najverjetneje bolj zadovoljni sami s sabo v različnih fazah doseganja cilja.

 

Primer iz terapevtske prakse

Pred kratkim je bila pri meni v Hočem več terapiji gospa, ki je imela zelo rada svojo službo in si je močno želela uspeha, a ga ni nikoli resnično pričakovala. Pogosto je navdušeno prevzela kakšen zahtevnejši službeni projekt, nato pa se je ustrašila, da ji ne bo uspelo ter je zaključitev projekta, skupaj z zaslugami zanj prepustila sodelavcu. Tekom najinega terapevtskega dela sva skupaj raziskovali njene predstave o uspehu. Najprej sva raziskovali zlasti, kako si uspeh sploh predstavlja. Ali je uspeh sestavljen le iz enkratnih življenjskih situacij ali tudi iz manjših vsakdanjih dogodkih? Je uspeh nujno le nekaj za kar moramo garati? Sta zmaga in uspeh vedno povezana z denarjem? Kako so njeni starši dojemali uspeh ter kako so se odzvali ob neuspehu? Ko raziskujemo svoja prepričanja o uspehu, lahko včasih ugotovimo, da so v našem okolju ali družini celo bolj cenili neuspeh, saj je morda prevladovalo prepričanje, da so vsi uspešni ljudje nepošteni ali pohlepni. Morebiti uspeh nezavedno povezujemo z vzvišenostjo ali brezčutnostjo. Morda smo prepričani, da nismo vredni uspeha ali da je uspeh omejena dobrina, zaradi česar je bo zagotovo zmanjkalo za nas. Včasih nam ravno naše predstave o zmagi in uspehu onemogočajo postati uspešni v življenju. Z gospo sva ugotovili, da je globoko v sebi prepričana, da ne more biti uspešna in istočasno tudi topla, prijazna in radodarna oseba. Prepričana je bila tudi, da si uspeha ni prav želeti. Tekom terapije sva njene predstave o uspehu postopoma spreminjali. Skupaj sva gradili tudi njeno samozavest in komunikacijske veščine, ki ji bodo prišle prav zlasti v službi (veščine pogajanja, veščine postavljanja meja, itd.).  

Ko se je v službi naslednjič lotila večjega projekta, samo sebe pri izvedbi projekta ni več sabotirala.  Tako sebe kot sodelavce je pričela k uspehu spodbujati. Misel na uspeh ji torej ni več prinašala občutka strahu in nezadostnosti, pač pa se je ob razmišljanju o zmagi počutila motiviranano in navdušeno.

 

Ni torej pomembno zgolj, kaj in kako delamo, pač pa tudi kaj ob tem razmišljamo. Kot je nekoč dejal Henry Ford: "Če mislite, da zmorete ali če mislite, da ne zmorete, imate v obeh primerih prav."

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1963

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Ste že kdaj pomislili "Srečen bom ko..."? Morda ste pomislili, da boste srečni, ko boste dobili pravega partnerja, ustrezno službo, boste shujšali ali ko se vam bo vaša mama končno opravičila. Pogosto smo prepričani, da šele ko se bodo nekatere naše okoliščine spremenili, bomo lahko postali resnično srečni. Toda ali je to res? Če bi se nam točno v tem trenutku uresničilo tisto, za kar si prizadevamo, bi se znali preprosto prepustiti življenju in biti srečni? Kako dolgo bi ta sreča trajala? Eno uro? En dan? Leto dni?

 

Ali čakamo na srečo?

Vse preveč ljudi na srečo čaka. Srečo tako konstantno zasledujejo in se vedno skriva nekje pred njimi. Ko se dogodki, za katere smatrajo, da jim bodo prinesli srečo, dejansko zgodijo, je sreča pogosto kratkotrajna ter hitro najdejo nekaj drugega, kar potrebujejo za srečo. Nekdo je recimo prepričan, da bo lahko srečen šele, ko bo zaslužil več denarja, a ko dobi boljšo službo, ugotovi, da bo srečen šele, ko bo imel dobrega prijatelja ali boljše stanovanje. Prepričani so, da se morajo najprej spremeniti določene okoliščine njihove trenutne situacije, nato pa bodo lahko srečni. Zanimivo je, da je resnica ravno obratna. Najprej najdemo način, da smo zadovoljni s sabo, da uživamo v sedanjih trenutkih, da opazimo in smo hvaležni za to, kar že imamo, nato se okoliščine pričenjajo spreminjati. Ko smo srečni, imamo precej več možnosti, da privabimo okoliščine, ki si jih želimo. Nekdo, ki gre poln energije in dobre volje na razgovor za službo, bo službo lažje dobil, kot nekdo, ki gre na razgovor nezadovoljen. Prav tako bo nekdo, ki na srečo čaka, manj užival v dobljeni službi, saj ga bodo različne okoliščine hitreje zmotile in odvrnile od pozitivne naravnanosti.

 

Srečen bom, ko...

Vse preveč ljudi na srečo čaka. Srečo tako konstantno zasledujejo in se vedno skriva nekje pred njimi. Ko se dogodki, za katere smatrajo, da jim bodo prinesli srečo, dejansko zgodijo, je sreča pogosto kratkotrajna ter hitro najdejo nekaj drugega, kar potrebujejo za srečo. Nekdo je recimo prepričan, da bo lahko srečen šele, ko bo shujšal, a ko shujša ugotovi, da bo srečen šele, ko bo imel dobrega prijatelja ali ko bo zamenjal službo. Prepričani so, da se morajo najprej spremeniti določene okoliščine njihove trenutne situacije, nato pa bodo lahko srečni. Kot pa je bilo omenjeno že prej, je resnica pogosto ravno obratna. Najprej najdemo način, da smo zadovoljni s sabo, da uživamo v sedanjih trenutkih, da opazimo in smo hvaležni za to, kar že imamo, nato se okoliščine pričenjajo spreminjati. Ko smo srečni, imamo precej več možnosti, da privabimo okoliščine, ki si jih želimo. Nekdo, ki gre poln energije in dobre volje na razgovor za službo, bo službo lažje dobil, kot nekdo, ki gre na razgovor nezadovoljen. Prav tako bo nekdo, ki na srečo čaka, manj užival v dobljeni službi, saj ga bodo različne okoliščine hitreje zmotile in odvrnile od pozitivne naravnanosti.

 

Primer iz terapevtske prakse

Pred časom je k meni na terapijo prišla gospa, ki je bila poročena in imela dva otroka. Dejala je, da je njeno življenje povsem v redu, a da ni resnično srečna. Občutek je imela, da gre življenje mimo nje. Dejala je, da se stalno ukvarja le z vsakodnevnimi skrbmi in opravili. V okviru terapije sva skupaj najprej raziskovali njene predstave o sreči. Odkrivali sva, kaj sploh pomeni biti srečen. So srečni ljudje lahko kdaj tudi jezni, žalostni ali s čim nezadovoljni? Kako vemo, kdaj smo srečni? Izkazalo se je, da je bila globoko v sebi prepričana, da si ni prav želeti sreče in dobrega življenja. Skrbelo jo je, da biti srečen pomeni, da bo postala sebična. Prepričana je bila, da mora vedno najprej poskrbeti za druge preden pride na vrsto njena sreča in zadovoljstvo. Ugotovili sva, da je v sebi prepričana, da je dobra oseba tista, ki se pogosto čemu odreka, ki drugim ustreže in ki vedno pomisli na vse, kar gre lahko narobe. Tekom terapevtskih srečanj sva njena prepričanja in predstave o sreči postopoma spreminjali. Gospa se je učila, kako se večkrat sprostiti in prepustiti kakšni prijetni situaciji ter kako biti ob prijetnih dogodkih resnično prisotna. Presenečena je bila nad odzivi ljudi okoli nje, saj so bili ti zelo pozitivni. Drugi so opazili njeno vse večjo sproščenost in tudi občasno igrivost. Čeprav jo je sprva skrbelo, da bo postala sebična, je ugotovila, da lahko drugim celo še več da in je lahko še bolj radodarna ter ljubeča, kadar se tudi ona počuti dobro. V njeno vsakodnevno življenje sva vnesli tudi več mehanizmov, s pomočjo katerih je svojo pozornost preusmerila na pozitivne vsakdanje situacije in se naučila tudi jih resnično naužiti.

 

Raziskave kažejo, da se ljudje, ki pogosteje doživljajo srečo tudi sicer bolje počutijo, živijo dlje, učinkovitejše rešujejo probleme ter si hitreje opomorejo od morebitnega neuspeha. Mnogo dogodkov in naših dosežkov nas lahko osreči ter nam nariše nasmeh na obrazu. Pomembno se je zavedati, da sreča ni sestavljena le iz upanja, da bo teh dogodkov čim več, pač pa je sreča v veliki meri naša lastna odločitev. Ulitimativni vir sreče se torej ne skriva nekje v prihodnosti, ko se bodo stvari uredile, pač pa se skriva v naravnanosti naših misli v točno tem trenutku.

 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 2071

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

 

 

Vsi smo hodili v šolo – eni raje, drugi bolj s težavo – pa vendar, v šolo je bilo treba hoditi. Tako so nam rekli, ko smo bili še majhni. Zakaj? Zato, so nam rekli, da se bomo kaj naučili, da bomo potem dobili službo, da bomo lahko preživeli. Pa je to resnica?

Če gledamo na življenje le kot na skupek let, ko najprej hodimo v šolo, potem v službo in na koncu gremo v pokoj, vmes najdemo partnerja, si kupimo avto, zgradimo hišo ali kupimo stanovanje,  se poročimo ali pa tudi ne, imamo otroke ali pa tudi ne, potem je to resnica.

Če pa gledamo na življenje kot na proces, skozi katerega rastemo in se učimo, to ni resnica. Namreč za tak način življenja nas v šoli sploh niso učili. Učili smo se računati, pisati, spozanavali smo svet, družbo in naravo, svoje likovne in pevske sposobnosti ter razgibavali svoje telo. Kaj pa medosebni človeški odnosi in kako poslušati sebe, slediti svojim željam in sanjam, da bomo živeli srečno in izpopolnjeno življenje? Tega se zares nismo nikoli učili.

Znanje o tem smo nabirali povsod naokoli – malo v družini, malo v družbi prijateljev, malo iz medijev, pač kjerkoli smo bili in karkoli smo zaznali. Tako smo pridobili znanje o tem, kaj pomeni biti v odnosu z nekom, kako komunicirati z drugimi, kako odnos nastane in kako se konča. Včasih so bili ti zgledi pozitivni, včasih negativni, vendar ni bilo nikogar:

  • ki bi nam povedal, kaj je prav in kaj ni,
  • ki bi nas popravljal, ko smo sami naredili napako, pa se tega sploh nismo zavedali, zato smo krivili vedno druge, če je odnos razpadel, sami pa smo še vedno delali iste napake,
  • ki bi nam povedal, da zdaj smo pa pravilno ravnali, da bi vedeli za drugič, kako je prav.

Odnosi in komunikacija so del našega življenja oziroma naše življenje je sestavljeno iz odnosov in komunikacije. Zato je za kakovost našega življenja zelo pomembno, kakšne imamo odnose in kako komuniciramo. V prvi vrsti pa, kakšen imamo odnos do sebe in kako komuniciramo s seboj, kajti tako kot to delamo v odnosu s seboj, tako delamo tudi navzven, z drugimi.

Temelj za zdrave odnose so naslednje lastnosti: spoštovanje, razumevanje in sprejemanje, potrpežljivost in vztrajnost, sočutje, ljubezen, nenasilje, resnicoljubnost in iskrenost. Brez tega ni zdravega odnosa, kajti dva se morata medsebojno spoštovati, razumeti drugega v smislu njegove drugačnosti, ga sprejemati kljub njegovi drugačnosti, biti potrpežljiv in vztrajen, sočuten, ljubeč, nenasilen, si prizadevati za resnico in se iskreno izražati.

Vendar pa nekdo, ki teh lastnosti nima, jih ne more izražati v odnosu z drugimi. Zato je potrebno te lastnosti najprej razviti v odnosu do sebe, torej:

  • se spoštovati (ceniti svoje lastnosti in vrednote, po katerih živi),
  • se razumeti in sprejemati v celoti (tudi svoje šibkosti, ne le pozitivne lastnosti),
  • biti potrpežljiv s seboj in vztrajen (si dati čas, da nekaj razumemo in potem vztrajati, da dosežemo spremembo),
  • biti sočuten do sebe, se čutiti in upoštevati svoje občutke,
  • biti ljubeč in nenasilen s seboj (delati z občutkom s seboj),
  • si želeti videti resničnega sebe, ne se zavajati,
  • biti iskren in se iskreno pogovarjati s seboj.

 

Ko imamo te lastnosti, jih lahko šele izražamo v odnosu z drugimi. Ključ do zdravih odnosov leži torej v zdravem odnosu do sebe. To je prvi korak ljubezni, drugi korak se začne, ko stopimo v odnos z drugim. 

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1642

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

S partnerjem sta se razšla in razmišljate, kako naprej. Žalostni ste in prizadeti in v tem trenutku si želite le to, da bi prišel nazaj. Mogoče pa ste bili vi tisti, ki je želel končati odnos in se zdaj počutite svobodno in zrete v prihodnost, ki je pred vami.

 

Ne glede na to, v kateri izmed situacij ste, se je nekaj zaključilo in odšlo iz vašega življenja in nekje so se odprla nova vrata – jih boste poiskali ali boste raje še malo ostali pri »starih« zaprtih vratih in čakali, da se mogoče še kdaj odprejo?

 

Vedno, ko nekaj odide iz našega življenja, se naredi prostor za novo – za novo izkušnjo, ki nas čaka v življenju. Zato bi bilo škoda, če obtičimo in ne gremo naprej v svojem življenju. Ne glede na to, kako težko nam je, ker smo ostali sami, vedno pride trenutek, ko se spet vse postavi na svoje mesto in spet začutimo v sebi veselje do življenja. Saj veste, za vsakim dežjem vedno posije sonček.

Čas med enim in drugim odnosom je čas, ki ga lahko izkoristite za to:

1. da se »znorite« in počnete vse, kar niste počeli, ko ste bili v odnosu (greste na potovanje za tri mesece, ob vikendih se zabavate s prijatelji do jutranjih ur, privoščite si razvajanje na vse možne načine...)

 ali pa

2. si vzamete čas zase in se lotite samoraziskovanja – ugotavljate, kaj ste v preteklem odnosu (ali odnosih) delali narobe, kako bi lahko to popravili in spremenili, kaj si sploh želite v partnerstvu in kakšnega partnerja bi želeli spoznati.

 

Če si želite partnerstva, kakovostnega in zdravega, potem je druga možnost oziroma samoraziskovanje prava pot.

Prva možnost je zagotovo vabljiva, sploh pa lažja in na prvi pogled privlačnejša – a pozor: tako je le na začetku. Prišel bo trenutek, ko se boste naveličali zabavati se od jutra do večera, prišel bo trenutek, ko si boste zaželeli toplega objema in nekoga, s katerim bi lahko delili svoja razmišljanja, želje in sanje. Lahko da spoznate osebo, ki vam bo všeč, a če boste šli v nov odnos po tej poti, je zelo veliko možnosti, da boste ponavljali iste napake, ki ste jih delali že v prejšnjem odnosu.

 

Namreč življenje nam vedno ponuja priložnost, da nekaj novega spoznamo o sebi, da se spremenimo in da rastemo. In na vsakem takem križišču v življenju se lahko odločimo dvoje: da izberemo lažjo in udobnejšo pot (prva možnost) ali pa se odločimo za težjo pot, ki pomeni raziskovanje in spreminjanje sebe in svojega življenja s ciljem, da boste zaživeli SVOJE življenje, torej to, kar ste v resnici vi in to, kar si resnično želite, pa morda do zdaj niste upali uresničiti, ker so vam drugi rekli, da to ni dobro za vas, da se ne spodobi, da »kaj bodo pa rekli« in podobni vzorci in prepričanja, ki vas ustavljajo, da ne živite zares.

 

Ta pot vas vodi tudi do kakovostnega partnerstva, ki ga sestavljata dva enakovredna in odgovorna posameznika s skupnim ciljem – deliti in ustvarjati življenje v dvoje z globoko ljubeznijo in medsebojnim spoštovanjem.

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 1526

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Pri svojem svetovalnem delu v Svetovalnici pogosto slišim naslovni stavek. Izrečejo ga ženske med tridesetim in štiridesetim letom starosti, ki imajo za seboj že kakšno nesrečno zvezo, ki so morebiti razočarane ali bile izdane in težko zaupajo moškim. Otroka si vedno bolj želijo, a pri tem pravijo, da ga želijo imeti v okviru družine, se pravi, da bosta za otroka skrbela oba, ona in partner. 

Dame se počutijo osamljene, njihova samopodoba se krha, vedno bolj so usmerjene v iskanje Gospoda Pravega, a kaj, ko takšen kavalir žal ne obstaja. Mnoge so dale v prednostni načrt končanje visoke izobrazbe, karierno pot, ureditev samostojnega stanovanjskega bivanja ter nato naj bi prišla na vrsto družina. A kaj, ko je dama sedaj že stara proti štiridesetemu letu, biološka ura tiktaka in se malce tudi že mudi. Ali naj pristane zgolj na to, da je prijateljica s kakšnim moškim in si delita posteljo zgolj občasno? Nekateri moški ne zmorejo prevzeti svoje odgovornosti biti partner in stati svoji ženski ob strani v dobrem in slabem, zato je tudi vedno več samskih moških, ki imajo prijateljice. A zopet smo pri vprašanju, kako uskladiti željo imeti moškega in otroka z njim?

Ko se ženska počuti osamljeno in meni, da je njen vlak že odpeljal, lahko zapade v zagrenjenost in negativno energijo. Če se to zgodi, bo takšna energija zagotovo odbila morebitnega potencialnega snubca, ker kot vemo, smo ljudje tudi bitja, ki se odzivamo na energetski naboj druge osebe. Torej, drage moje prelepe dame, ne pozabite na to, da ste lepe, sposobne, ženstvene in da cenite vse, kar lahko ponudite partnerju. Vztrajajte pri delu na sebi in svoji osebnostni rasti, soočajte se z žalostjo in bolečino spričo osamljenosti, iščite smisel v majhnih in drobnih kamenčkih Življenja in s takšnim pristopom obstaja večja verjetnost, da boste pridobile naklonjenost ustreznega moškega in očeta otroka. 

Majhni, drobni trenutki delajo življenje lepo, mično in dragoceno. Potrudimo se, da je teh trenutkov čim več. Pozitivna naravnanost dela čudeže. Verjemite.

 

Nadaljuj branje
Ogledi: 2119