BLOGI

RSS Ključne besede zapisa: potrpežljivost

Objavil: Kdaj: Kategorija: Odnosi in družina

Kot majhna punčka sem velikokrat opazovala strica pri njegovem delu. Bil je slikar. Kadar je slikal, mi je bilo vedno zanimivo biti ob njem, to me je pomirjalo. Tudi sama rada rišem, ta ljubezen je v meni že od malih nog. Približno pet let nazaj sem se opogumila in si kupila slikarsko platno, nekaj akrilnih barv in čopič. In se prepustila ter naslikala svojo prvo sliko na platno. Risala sem to, kar sem v tistem trenutku čutila in ´videla´. Slika je upodabljala vizijo. Obesila sem jo na steno in vsi smo jo občudovali. Izražala je pogum in akcijo; dejanje iz srca.

Nekega dne pa sem opazila, da je stena pod sliko porisana. Porisal jo je moj takrat dveletni sin. Nisem ga kregala, ker mi je bilo jasno, da je tam risal, ker je začutil nekaj pozitivnega. Vedela sem, da če bi ga kregala, verjetno res ne bi nikoli več risal po steni, ne bi pa vedel, zakaj ne sme, ker je bil premajhen, da bi razumel. Pa še moja slika je tam visela. Zakaj pa njegova ne bi smela? S tem bi mu lahko vzela voljo do risanja. Razložila sem mu, naj riše na papir ali platno, in ga tisto obdobje malo bolj opazovala, da sem lahko hitro prišla, če sem videla, da so ga zasrbeli prsti in je bil s kakšno barvico namenjen poti steni. Po tem nikoli več ni risal po steni.

Danes je star sedem let in veliko riše. Velikokrat z mano s čopiči na platno. Lotila sva se že tudi skupnih slik: ali jo je on začel, jaz pa dokončala, ali pa mi je dajal navodila, katero barvo naj vzamem, kakšno črto naj narišem. In ena od teh skupnih slik je njemu najljubša. Vsake toliko pa zamenjava slike, ki visijo v stanovanju. Pravi, da jih dava na razstavo. Uči me uživanja ob kreiranju in ustvarjanju pa še stanovanje popestriva ob tem. Rad sodeluje z mano na tak način.

b2ap3_thumbnail_Sodelovanje_jesen2014-clanek-otrok_moj-ucitelj.jpg

Nekaj dni nazaj pa je bila podobna zgodba pri leto in pol stari punčki, ki jo poznam. Očka ji je dal štampiljko in papir, na katerega je veselo štampljala. In še pohvalil jo je in ji povedal, da mu je všeč, kar je naredila. Potem pa je usmeril pozornost drugam in ona ga čez nekaj časa pokliče, naj nekaj pogleda. Pokazala mu je, kako ´lepo´ je poštampljala belo steno na hodniku. Kako je ravnal? Zajel je sapo in ji mirno povedal, da naj drugič uporabi papir. Zelo podobna zgodba kot prej. Če bi jo kregal, bi ona lahko povezala, da ni prav, ker ustvarja, da je to narobe. In tako v otroku lahko zablokiramo del kreativne energije. Zato raje vdihnimo, izdihnimo in mu na lep način povejmo. Ni narobe, če otrok ustvarja. Raje mu povejmo, da nam ni všeč, da je stena porisana, ker mogoče pa njemu je.

Kako najlaže začutimo, kako ravnati z otrokom, če stori kaj nepredvidljivega? Usedemo se in se čim bolj umirimo, zapremo oči in začnemo globlje dihati. Spomnimo se svojega otroštva, kako smo se počutili, če nismo razumeli, zakaj smo kregani. Začutimo svojega otroka in način, ki je zanj najboljši, da se bo dobro počutil in si zaupal. Če začutimo neprijetne občutke ali bolečino v fizičnem telesu, globoko dihamo toliko časa, da minejo. Ko bomo tako očistili svoje izkušnje iz otroštva, bomo lažje na bolj miren način izrazili svoje mnenje. In se z otrokom mirno pogovorili, kadar bo storil kaj ´narobe´. Narobe za naše predstave, ne njegove.

 

Klara Dev

Nadaljuj branje
Ogledi: 904

Objavil: Kdaj: Kategorija: Zdravo življenje

0 false 18 pt 18 pt 0 0 false false false

V današnjem času je hitrost zelo spoštovana in zaželjena – in to prav na vseh področjih. Navadili smo se že na tak tempo, da sploh ne opazimo več, kako drvimo skozi svoje življenje. Postali smo nestrpni, površni in vse hočemo takoj in zdaj. Narava pa nikamor ne hiti, nikoli se ji ne mudi, pa vseeno vsako jutro vzide sonce in vsak večer zaide, trava raste, jablana obrodi. Narava nikamor ne hiti, pa vendar je vse vedno tako, kot mora biti. Le kako bi izgledal svet, če bi znali tudi mi tako živeti?

Če želimo kaj spremeniti v tej smer, moramo pri sebi najprej razviti potrpežljivost. Danes je drastično primanjkuje, saj celotna družba temelji na hitrosti, ki pa je ravno njeno nasprotje. V takem svetu se zdi potrpežljivost kot ovira in potrpežljivi posamezniki so danes redki.

Dejstvo je, da nam hitenje skozi vsak dan in skozi življenje ne prinese nič drugega kot to, da pridemo na cilj izmučeni, morda pa v naglici celo zgrešimo pravo pot.  Primer: po avtocesti se peljeta dva avtomobila – eden vozi po omejitvah, drugi pa drvi 220 km/h. Prvi voznik bo na cilj prišel umirjen, drugi pa bo zaradi adrenalinske vožnje čutil utrujenost, še vedno bo ves napet in pod pritiskom. Lahko se zgodi, da bosta na cilj prispela istočasno, zagotovo pa ne s tako časovno razliko, ki bi odtehtala hitro vožnjo drugega avtomobila. Da o porabi goriva niti ne govorimo. »Hiti počasi«, pravi stara modrost. In to ne le v avtu, temveč predvsem v življenju.

Potrpežljivost in hitrost se izključujeta, saj si je treba za potrpežljivost vzeti čas in biti miren. Tisti, ki je potrpežljiv ve, kdaj mora delovati in kdaj počakati. Počakati, da stvari dozorijo, da se razvijejo. Potrpežljivost pa ne pomeni pasivnosti, temveč pomeni dopuščati vsaki stvari svoj čas: da semena bazilike prilezejo iz zemlje, je potrebno vsaj 10 dni, da se otrok rodi, potrebuje 9 mesecev...vse potrebuje svoj čas in prav nič ne pomaga, če smo nestrpni in slabe volje. To, da vsako uro kopljemo po zemlji in gledamo, ali semena že kalijo, nič ne pomaga – ravno nasprotno: semena lahko celo poškodujemo.

Potrpežljivost je zelo pomembna pri grajenju odnosa– je ena ključnih lastnosti, da v začetku ne naredimo kaj prenaglo, samo zato, ker se nam tako mudi biti z ljubljeno osebo skupaj. Lahko se zgodi, da se znajdemo skupaj z napačnim partnerjem, ker si nismo dali dovolj časa, da bi bodočega partnerja res dobro spoznali, hkrati pa mu dali priložnost, da tudi on nas spozna.

 

Nadaljuj branje
Ključne besede: odnos do sebe potrpežljivost
Ogledi: 1171