Meritve ne lažejo

S strokovnjakinjo Lučko Kajfež Bogataj, znano slovensko klimatologinjo, smo se pogovarjali o podnebnih spremembah, ki smo jim priča ter napovedih, kaj lahko pričakujemo od narave v prihodnosti. Pravi, da se moramo naučiti, kako z njimi živeti, jih spoznati, predvideti in na podlagi vsega znanja tudi ukrepati.

Petra Mauer

Že več let se države članice Evropske unije trudimo doseči nek napredek pri zaustavljanju podnebnih sprememb ... Po drugi strani pa se kljub parikemu sporazumu na primer soočamo z neustavljivo močjo vetra, poplavami, požari ... Ukrepi torej ne pomagajo ali vendarle vsaj malo napredujemo v skrbi za okolje?

Čeprav svetovni voditelji in odločevalci vedo za problem že vsaj 30 let se žal nič resno ne premakne, kljub retoriki. Vsebnost toplogrednih plinov je vsako leto večja in večja, globalna temperatura zraka, tal in oceanov vse višja – meritve pač ne lažejo. Vse več je vremenskih katastrof, na letni ravni že osemsto na leto, še leta 1980 jih je bilo štirikrat manj. Res so bili tu in tam, zlasti v EU sprejeti ukrepi za večjo energetsko učinkovitost, torej za manjšo porabo energije in za čistejši zrak, a žal niso ustavili rabe fosilnih goriv. Sploh pa po letu 2008 svet ni več reševal podnebja, ampak raje banke in finančne trge. Šele v zadnjem letu se čuti spet vsaj politična volja, tudi morda zaradi protestov mladih. Evropski zeleni načrt se sliši obetavno, a smo spet šele na začetku.

Kaj lahko sami naredimo pri spopadanju s podnebno krizo?

Najprej jo moramo prepoznati in jo vzeti resno. Se o njej poučiti in začeti pometati pred svojim pragom. Prav vsak od nas lahko troši manj, se vozi manj, je več lokalne hrane, opusti del mesne prehrane, ne zavrže niti koščka hrane. Vsi lahko naša bivališča spremenimo v energijsko bolj varčna, od sten do strojev, ki jih uporabljamo.

Druga možnost, ki jo imamo pa je naša volilna pravica in aktivno državljanstvo. Pomembno je koga volimo in še bolj, da smo aktivni državljani. Aktivni državljan ne jamra, ko je že prepozno, ampak se loti zadev, ko je še čas kaj spremeniti. In za to je priložnost vsak dan, vedno ko je v javni obravnavi pomemben okoljski zakon ali načrt.

Kaj bi lahko upravičeno pričakovali od svetovnih velesil, strokovnjakov iz okoljevarstvenih področij, izobraževalnih ustanov idr., kadar govorimo o podnebnih težavah? Morda več sodelovanja, več prakse kot teorije, morda obvezne šolske predmete, ki bi se posvečali tem vsebinam?

Vse zgoraj našteto je nujno. Še posebej mednarodne zaveze in sodelovanje med državami, zlasti EU, ZDA, Kitajsko in Indijo. Sicer bo zelo težko rešiti, kar se še da. Zelo veliko bi lahko prispevale multinacionalke, če bi spremenile svojo politiko, pa jih k temu nihče ne sili. Državljani teh dežel bi morali od svojih vlad to zahtevati in to ne le mladi. Pa večina ljudi ne razume podnebne krize, ker se o tem ni učila v šoli, ker mediji ne dajejo dovolj informacij in ker so po drugi strani ves čas bombardirani z povečevanjem potrošnje. Gospodarski model stalne rasti je bistvo težav, ki jih imamo.

Od države bi morali pričakovati, da več proračuna nameni v boj proti podnebnim spremembam ...

Seveda, a to moramo čim bolj na glas zahtevati. Demokracije brez aktivnih državljanov ni. Politike imamo zato, da se lotijo tudi neprijetnih zadev in da so pri tem strokovni in ne le populisti. Nujno potrebujemo spodbude za varčevanje z energijo in po drugi strani davke za tiste, ki hočejo delati po starem. Potrebujemo investicije v zeleno infrastrukturo, obnovljive vire energije in javni potniški promet. Pa tudi nekaj sredstev za sistemsko izobraževanje in ozaveščanje prebivalstva. Državne institucije bi morale dati dober zgled za zmanjševanje ogljičnega odtisa in zato bi morale sprejeti ukrepe za dosego cilja neto ničelnih izpustov toplogrednih plinov v državni in javni upravi.

Prej ste omenili medije. Na kakšen način lahko mediji pripomoremo k osveščanju o tej problematiki?

Mediji so v današnjem času ključni za spopadanje s podnebnimi spremembami. Izogibati bi se morali senzacionalističnemu načinu poročanja in raznim pretiravanjem, Odločno bi morali ožigosati lažne novice in ne dajati prostora zanikovalcem podnebnih sprememb. Pri poročanju se vedno lahko obrnejo na znanost, z veseljem lahko pomagamo. Pa tudi spodbujanje politikov k povečanju aktivnosti in ukrepov na tem področju prek medijske kritike ali poročanja lahko pomaga.

Verjetno panika, da se bomo vse pogosteje srečevali z ekstremnimi vremenskimi pojavi, ne služi ničemer. Pa vendarle so opozorila in informacije ključne, če želimo stvari obrniti na bolje, kajne?

Paniko moramo usmeriti v aktivno delovanje, torej v prilagajanje ekstremnemu vremenu. Za to so nujni opozorilni sistemi, torej moramo vlagati v meteorološko stroko in seveda tudi v službe za reševanje. Ljudje morajo vedeti kakšnim novim tveganjem bodo izpostavljeni vnaprej. Torej je potrebno izobraževanje in sistemski pristopi k drugačni prostorski politiki, zavarovalniški politiki, pa tudi zdravstveni politiki ne nazadnje. Zakaj ne bi vsako gospodinjstvo dobilo brošuro z informacijami o bodočih scenarijih podnebja in z opozorili, kako ravnati v prihodnjih letih.

Ozračje se sodeč po dvigu temperatur segreva. Kako hitro se bodo pokazale spremembe oz. katere se že kažejo?

Pa ne le ozračje, tudi tla in oceani. Najbolj dramatične posledice se dogajajo v severnih predelih Kanade, Rusije, na Grenlandiji in Arktiki nasploh ter v visokogorjih sveta. Torej precej stran od naših oči. Tam se temperature dvigajo najhitreje in najbolj, trajno zmrznjena tla se talijo in sesedajo, ekosistemi se drastično spreminjajo in vse pogosteje tudi tam nastajajo požari. Vse manj snežne odeje in ledu sproža povratne zanke in pospešuje ogrevanje. Tudi visokogorje se z izginjanjem ledenikov preoblikuje in vpliva tudi na vodni krog in vodnatost rek. Vse to posredno vpliva tudi na druge predele zemeljske oble, saj se preoblikujejo vremenski vzorci, ki smo jih bili navajeni; od kroženja zraka do količine padavin.

V EU in pri nas gospodarske škode zaradi podnebnih sprememb že naraščajo. Ne le zaradi suš, poplav in neurij, ampak tudi zaradi zmanjšane produktivnosti delavcev, recimo ob veliki vročini. Naraščajo v različnih sektorjih, od kmetijstva do turizma. Zelene zime zmanjšujejo zaslužek v smučarskem turizmu, obsežni poletni požari na primer odganjajo turiste poleti. Zavarovalnice morajo izplačevati vse več odškodnin zaradi vremensko pogojenih nesreč. Škode so tudi v cestnem, letalskem prometu.

Prebrala sem, da Sloveniji do konca stoletja grozi do štiri stopinje Celzija višja povprečna temperatura ozračja. Kaj to pomeni za našo državo?

Bolj kot ne slabšanje kakovosti našega okolja in našega življenja. Za slovenske gozdove to pomeni velik šok, zlasti za vse iglavce. Pomeni nove škodljivce in težave v kmetijstvu, zlasti z sušami poleti. Za zdravje so nevarni poletni vročinski valovi, pa tudi širjenje novih bolezni. Pomeni bolj nezdravo okolje v mestih, še zlasti z vidika ekstremnih vremenskih dogajanj. Pomeni preoblikovanje turizma, še zlasti konec klasičnega smučarskega turizma. Tudi energetika bo imela več težav, kot koristi. Poškodbe sistemov, pomanjkanje vode za hidroenergijo in hlajenje central. Mogoče bomo pozimi prihranili kaj pri ogrevanju, bomo pa zato poleti porabili več za hlajenje prostorov.

Smučišča že tarnajo z zgubo, saj naravnega snega ni veliko. Za umetni sneg uporabljajo ogromne količine vode in druge energije, kar pa nedvomno tudi ni naložba v prihodnost naše Zemlje, kajne?

Smučarski turizem je res že na udaru, še zlasti na smučiščih, ki so nižja od 1500 m. Tehnični sneg dolgoročno ne bo rešitev, treba se bo usmeriti v nove oblike preživljanja zimskih počitnic. A večinoma se lastniki smučišč obnašajo kot noji in nočejo niti slišati o podnebnih spremembah, kaj šele ukrepati.

Gladina morja se zvišuje, najprej za en milimeter na leto, podatek iz 2018 je bil, da že 3 milimetre na leto ... Tudi pri tem je težava, da lahko z večjo količino slane vode (ki nato s poplavljanjem prodre v zemljo), izgubljamo pitno? Do kam bo šlo, bi se bilo treba obalnim mestom že sedaj pripravljati na to, kar sledi, če se bo ta trend nadaljeval?

Obalna mesta so že prizadeta in gladina se zdaj zvišuje že za skoraj 5 mm na leto. Tu ni več pomoči, trend se bo le še stopnjeval. Človeka je kar groza, saj je pol največjih mest na svetu na obalah. To pomeni preseljevanje milijarde ljudi v prihodnjih desetletjih. Pri nas so obalna mesta majhna po številu prebivalcev, so pa gospodarsko pomembna. Zato je čim prej treba izdelati prostorske in druge načrte, kako se spopasti z dvigom morja. A žal se nič ne premika, ne na državni, ne na občinski ravni.

Še kakšen nasvet za v bodoče?

Vedeti moramo, kaj nas čaka, to si poglejmo na spletu v brošurah in poročilih ARSA (http://meteo.arso.gov.si/met/sl/climate/change/). Čim prej ocenimo, kje smo kot posamezniki ali družina podnebno ranljivi (nas lahko prizadene poplava, suša, veter ipd.) in skladno s tem ukrepajmo, na primer zavarujmo premoženje. In od države na različne načine zahtevajmo, da nam pomaga preden se nam kaj zgodi, ne potem ...

.

Ostali članki iz teme EKOLOGIJA

Dec 09, 2019 101

Eko darila

Se sprašujete, kaj bi letos podarili vašim najbližjim? Iščete ideje, s katerimi bi jih…
Sep 13, 2019 166

Eko in zdravo tudi po 18. Ekoprazniku

V soboto, 7. 9. 2019 je na Ljubljanski tržnici na Pogačarjevem trgu že osemnajstič…
Jun 16, 2019 219

Naučimo že naše najmlajše

Se zavedamo, da smo mi tisti, ki odločamo, kakšen svet bomo zapustili našim otrokom?…
Mar 17, 2019 348

Reciklirajte ali ponovno uporabite

Večina steklenic je izdelanih iz trajnih materialov, kot so pesek, natrijev karbonat in…
Mar 17, 2019 291

Zaključek operacije Novo rojstvo

Januarja lani je v Zasavju zaživel nov ekološki projekt Novo rojstvo, ki je simbol nečesa…