Milan 
Novembra bo naša biatlonka Andreja Mali stara 37 let in še vedno uživa v vrhunskem športu. Uspehe, dobro psihično in fizično pripravljenost povezuje z veganskim načinom prehranjevanja. Pravi, da ji je prinesel v življenje pozitivne spremembe, zaradi katerih je danes to, kar je. Mnogi so dvomili, da ji bo uspelo, njene odločitve niso razumeli, še vedno se mnogi čudijo, a Andreja jim je dokazala, da je treba prisluhniti svojemu telesu, se primerno poučiti, slediti svojim ciljem ter verjeti samemu sebi. Le to je prava pot ne le do zdravja, temveč tudi sreče.
TIA KEMPERLE
Bi rekli, da je biatlon še vedno bolj priljubljen med moškimi kot predstavnicami ženskega spola? Kar se tiče sodelovanj na tekmovanjih in tudi pri oboževalcih, ki jih ima ta šport?
Mislim, da je biatlon med spoloma zelo enakovreden. Število tekmovalcev in tekmovalk je približno enako, kar se tiče oboževalcev pa jih imamo zagotovo punce več. (smeh)
Vam je kdo kdaj rekel, zakaj ste morali izbrati ravno ta šport, ki je fizično izjemno naporen?
Veliko športov je fizično zelo napornih. Ko si mlad, enostavno ne razmišljaš, le začneš športati. Kasneje pa ti eden od športov postane zanimivejši, začneš trenirati in se na napor navadiš, celo tako, da v njem začneš uživati. Seveda je pomembno, katerega športa se v tvoji mladosti dotika tvoja družina.
Telo je, predvsem na tekmah, potrebno gnati do maksimalne meje vzdržljivosti, kajne?
Ne samo do meje, ampak čez svoje meje vzdržljivosti. Vedno znova in znova …
Koliko psihične moči morate imeti tekmovalci v sebi, da zmorete vse te napore?
Ko glava trpi, celo telo trpi. Zato, ko glavo »naštimaš«, »naštimaš« tudi telo, da zmore vse. In to ne velja samo za šport.
Ne smemo zanemariti niti fizično moč …
Telo, se da natrenirati. Niti sanja se nam ne, koliko naše telo zmore. Naše telo zmore ogromno, ko se enkrat odpreš temu, da lahko hodiš čez svoje meje. Rabiš pa tudi nekaj modrosti, kako to narediti. (smeh)
Kako potekajo vaši treningi?
Sezona traja 11 mesecev. Trenirati začnemo v mesecu maju. Čez poletje treniramo na tekaških rolkah, kolesu, s tekanjem po hribih, veslanjem, v fitnesu, streljamo v miru, pod obremenitvijo, delamo stabilizacijske vaje, pilates, thai chi … in še in še. Treniram šest dni v tednu, enkrat ali dvakrat na dan, odvisno od obdobja in vrste treninga. V enem tednu naredim približno petnajst ur treninga.. V poletnem delu imam proste le nedelje, medtem ko se pozimi težko najde kakšen prost vikend.
Kaj počnete v prostem času, s čim se sproščate?
Grem v naravo ali »surfat«, da odklopim glavo. Tudi na masažo, savno …
Kaj bi rekli, da je vrlina vsakega profesionalnega športnika oziroma športnice? Kdo je narejen iz pravega testa, da lahko doseže uspehe?
Disciplina. Uspeh doseže tisti, ki verjame vase, tisti, ki je pogumen in »do konca« odločen.
Kaj vam je ljubše – tek na smučeh ali streljanje?
Oboje skupaj, se pravi biatlon. (smeh).
Kako je sploh mogoče ohraniti mirno roko po tem, ko pretečete na smučeh že tolikšno razdaljo?
Mirno roko ohraniš z umirjenostjo, praznim umom in fokusom.
Katera je vaša najlepša in tista, najmanj prijetna izkušnja, ki ste jo doživeli kot biatlonka?
Najlepša je ta, da se lahko dotikam tega lepega športa, da sem lahko del biatlona. Najmanj pa letošnja, da nisem nastopila na olimpijskih igrah v Sočiju.
Kaj vam pomenijo navijači, ki so ob progi? Jih sploh zaznate, veste, da so tam ali ste zatopljeni v svoje misli, fokusirani na tekmovanje in jih praktično ne vidite, ne slišite?
Slišiš tisto, kar hočeš. Vesela sem množice, ki te veselo spodbuja. Če so to »tvoji« navijači, ti dajo še dodatno energijo in ti pomagajo.
Na kateri vaš dosežek ste najbolj ponosni?
Na osmo mesto iz lanske sezone.
Kaj si še želite doseči, kakšni so vaši dolgoročni in kratkoročni cilji?
Se odpirati Življenju, ki je. Ostati odprta za lepe in srčne stvari.
Kaj vam pomaga, da v najhujših trenutkih ne obupate? Imate kakšen moto?
Ne obupaj in vsaka stvar je za nekaj dobra.
Imate morda kak ritual sreče ali talisman sreče, ki ga izvajate pred tekmovanjem?
Talismana nimam. Pred vsako tekmo izvajam Chigong, ki me umiri in napolni z novo, svežo energijo.
Kaj je bil vaš največji izziv, ko ste se lotili kariere profesionalne športnice?
Hmmm …, ne vem. Morda šele zadnja leta vidim vedno več izzivov. Eden je bil zagotovo spremeniti prehrano in postati bolj »čist« in zdrav.
Marsikdo težko verjame, da bi lahko uspešen športnik/športnica bila veganka. Skoraj nepredstavljivo je, saj mnogi pravijo, da ravno meso daje telesu moč …
To so naša zastarela, dolgočasna, splošna prepričanja, ki jih imamo, dokler nas življenje ne prisili, da jih spremenimo in izboljšamo. In če se jih močno držimo, je potem res težko verjeti.
Prehrano ste spremenili pred sedmimi leti, ko ste bili pogosto utrujeni, pestile so vas poškodbe. Kako to, da ste se odločili spremeniti način prehranjevanja?
Za mano je že dvajset let napornega treninga in tekmovanj. Telo je bilo takrat močno utrujeno. Kri je bila slaba, pogosto sem zbolevala itd. Z enakimi življenjskimi navadami se ni dalo več nadaljevati. Tako sem se odločila za spremembo v prehrani, ki mi je že v enem letu prinesla zelo pozitivne rezultate in potem vsako leto še boljše.
Je bila odločitev težka? Kako težko ste se sprva upirali skušnjavam?
Bila je pot, ki me je pripeljala do te spremembe. In odločitev ni bila težka. Se enostavno odločiš, ker želiš nadaljevati s športom, ki ga imaš rad. Ko ti gre za nohte, narediš spremembo. Škoda, da se teh stvari ne zavedamo že prej. Da si nezavedno škodujemo, zbolimo in smo šele takrat pripravljeni nekaj spremeniti.
Kako je sprejemala okolica vašo spremembo in dejstvo, da meso ne bo več na vašem jedilniku?
Meso ima v naši prehrani še vedno veliko pomembnost. Vendar so vse glasnejše tudi raziskave, ki dokazujejo, da meso v prehrani škoduje. Vse se spreminja, tudi naše zavedanje in z njim okolica. Na začetku je bilo težko, vendar danes nisem edini človek in hkrati športnik, ki se je odločil, da ne bo jedel mesa. Vedno več nas je.
Koliko bioresonančnih terapij je bilo potrebnih, da ste začutili prve spremembe?
Na bioresonančno terapijo sem hodila prvo leto, ko sem se odločila spremeniti prehrano. Že po prvih terapijah pride do izboljšanja, predvsem zato, ker sprememba prehrane preprečuje nadaljnjo zakisanost telesa.
Držite se živil, ki so primerne za vašo krvno skupino, kajne?
Tako sem začela to pot, ja, s krvnimi skupinami.
Ali kljub vegetarijanski hrani čutite, da ste polni energije?
Energije je veliko več. Energije, ki je mirnejša, čistejša, močnejša. Sprememba prehranjevanja je le prva stopnička, ki se tu odpre. Življenje te z boleznijo ali problemom nagovori, da se ustaviš in spremeniš tako, da se odpreš bližje k svojemu pravemu bistvu.
Verjetno pa ste se mogli podučiti o tem, da ste poiskali nadomestke mesa … kje ste nabirali znanje?
Srečaš prave ljudi, ki ti pridejo nasproti v pravem trenutku. Bereš in se učiš.
Vas trenerji gledajo kaj »postrani« zaradi vašega načina prehranjevanja?
Ne jem, kar je živalskega izvora, kar je »belega«, jem kar je BIO … Dejstvo je,d a si lahko vegan ali vegetarijanec in še vedno lahko »slabo« ješ. Izogibam se glutenu, sojo jem, npr. tofu, pijem sojino mleko. Trenerji so me gledali »postrani«, danes so se že navadili in mogoče bodo tudi oni v prihodnosti posegali po taki prehrani.
Kaj pa sladkarije? Vas zamikajo?
Športniki v svojem življenju pojemo zelo veliko »cukra«, da zobje, kar ven padajo. (smeh) Me ne zamikajo, ker jih jem, vendar sedaj take, ki so malo bolj »zdrave«. Sama si naredim čokolado, ki jo imam zelo rada, spečem piškote, rolado, sladoled … Seveda pa so vse sladice veganske in brezglutenske.
Je res, da imate vedno vsaj eno potovalko več od drugih, saj vso hrano nosite s seboj, skupaj s prenosnim kuhalnikom in mešalnikom?
Res je, skoraj vso hrano nosim s seboj in si tudi kuham. Če je možnost v apartmaju, če ne na svojem malem kuhalniku. Tako, da kamorkoli grem, vedno dobro jem.
Razmišljate, kaj boste počeli po športni karieri?
Rada bi svoje znanje, ki ga imam, prenesla naprej na mlajše, tudi starejše tekmovalce. Imam svojo vizijo, ki me vodi in pelje naprej in rada bi to delila. Rada bi tudi vse svoje znanje in izkušnje v prehrani delila z restavracijami, da bi enkrat v prihodnosti v vsaki gostilni bil en zares okusen in zdrav meni. (smeh)
Kaj ste se naučili od biatlona?
Umirjenosti, potrpežljivosti.
Za konec povejmo, da znate igrati tudi kitaro. Je to vaša druga ljubezen?
Kdo pravi, da je biatlon moja prva? (smeh). Kitaro rada igram, me sprosti in lepo je, lepo, ko nekaj znaš zaigrati.
Bi morda bili glasbenica, če ne bi bili biatlonka?
Kdo ve, mogoče pa … vendar vem, da bi vseeno še enkrat izbrala šport. To sem.