Milan 
Jakov Fak, hrvaški biatlonec, ki nastopa za Slovenijo, je na Svetovnem prvenstvu 2009 v Pjeongčangu presenetljivo osvojil bronasto medaljo v individualni tekmi na 20 kilometrov, podoben uspeh pa je dosegel tudi na Zimskih olimpijskih igrah 2010 v Vancouvru, kjer je s tretji mestom v šprintu na 10 kilometrov osvojil prvo hrvaško olimpijsko medaljo v biatlonu. Pred začetkom sezone 2010/2011 je kljub nasprotovanju Hrvaške biatlonske zveze za prestop v Slovensko biatlonsko zvezo zgodba dobila epilog. Na Svetovnem prvenstvu 2012 v Ruhpoldingu je osvojil srebrno medaljo v mešani štafeti, kjer so bili v postavi slovenske reprezentance še Andreja Mali, Teja Gregorin in Klemen Bauer.
Kaj ste želeli postati, ko ste bil stari pet in kaj, ko ste imeli 15 let?
Ker je v tistih letih na Hrvaškem divjala vojna, sem si želel postati vojak in braniti domovino. Ko sem imel 15 let pa sem želel postati profesionalni športnik, kar se mi je kasneje tudi uresničilo.
Kdaj ste prvič stopili na športno pot, kakšne spomine imate na tisti čas, kdo vas je vodil, kdo je bil vaš idol in kaj ste od športa pričakovali?
Če lahko temu sploh tako rečemo, se je moja športna pot začela že v vrtcu. Imam same lepe spomine n tisto obdobje, imel sem zelo lepo in srečno otroštvo. Takrat so me vodili starši in tudi njihovi oziroma naši družinski prijatelji. Vsi so se namreč po malem rekreativno ukvarjali s športom. Otroci pa vedno poskušajo posnemati svoje starše in tako smo vsi stopili na športno pot.
Kako sta vaša starša odreagirala, sta vas spodbujala pri vaših izvenšolskih športnih dejavnostih? Katere so bile te dejavnosti?
Moji starši so mi vedno stali ob strani in me podpirali v vseh zadevah, ki sem jih počel … no, skoraj v vseh, saj nikakor niso tolerirali traparij, ki smo jih počenjali s sovrstniki. Ampak v prvi vrsti sta me vendarle onadva usmerila na športno pot, me vzgojila v športnem duhu, četudi sama nikoli nista bila profesionalana šprotnika. V mojem rojstnem kraju so bili od športov vedno v ospredju alpsko smučanje in tek na smučeh. Tudi moja prva ljubezen je bilo alpsko smučanje, saj sta starša pripadala generaciji, ki je pozimi večino prostega časa presmučala. Obenem pa je bila tudi edina športna infrastruktura, ki smo jo imeli v tistem času, namenjena tema dvema športoma.
Kdaj je prišel trenutek, ki se mu pravi »zdaj gre pa zares«?
Če pomislim nekaj let nazaj, je ta trenutek prišel po končani srednji šoli. Hotel sem postati profesionalni športnik, nisem pa vedel kakšno pot moram še prehoditi, da bi zares prišel do tega cilja. Poznal sem cilj, ne pa tudi poti. Ko razmišljam z današnje perspektive, je prvi veliki korak storjen že s tem, da veš kaj si želiš in koliko si pripravljen žrtvovati za dosego tega.
S katerim letom se je začela vaša profesionalna športna pot? Kako se je odvijala? Kakšne dosežke ste dosegli, v evropskem, v svetovnem merilu? Katere prelomnice v karieri bi izpostavili?
Moja profesionalna pot se je začela leta 2009, ko sem prvič lahko tudi živel od tega, kar počnem. Svetovni prvak v disciplini posamično leta 2012, član srebrne mešane štafete na svetovnem prvenstvu leta 2012, tretje mesto na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010, tretje mesto na svetovnem prvenstvu v Koreji leta 2009 … Največja prelomnica v moji karijeri pa je prav gotovo prestop iz hrvaške v slovensko biatlonsko reprezentanco.
Kaj bi otrokom, ki s šestimi leti vstopajo v devetletko, svetovali in položili na srce?
Otrokom bi svetoval, da so čim dalj časa otroci, ker je to najlepše obdobje njihovega življenja. Predvsem pa naj ga izkoristijo kot otroci iz časov, ko ni bilo računalnikov, ko ni bilo socialnih omrežij in podobnega. Naj ga izkoristijo v igri in z vsemi radostmi, kar jih prinaša otroštvo. Te namreč še prehitro izginejo, ko se otroštvo konča. Torej dragi otroci, časa za računalnike in računalniške igrice boste imeli vedno dovolj, otroštvo pa traja (pre)kratko obdobje, zato ga izkoristite za igro in šport.
Tina Maze, Matjaž Smodiš, Dejan Zavec, Petra Majdič … Slovenija je polna odličnih špornikov. Tako mala dežela, pa toliko šampionov … Zakaj, mislite, da je tako?
Razlogi so najbrž večplastni, odgovor pa zelo kompleksen in se ga ne bi drznil razlagati na tej točki. Pravzaprav je to težko pojasniti, vendar pa me veseli, da še vedno prihajajo nove generacije mladih, ki nosijo potenciale šampionov prihodnosti.
Katero skupno lastnost bi jim prisodili, ne glede na to, ali gre za individualne ali za skupinske športe?
Teh lastnosti je najbrž več in imajo tudi različno pomembnost na lestvici posmeznega športa, vendar bi na prvo mesto vseeno postavil pogum, če že moram izbrati eno.
Ali boste po končani športni poti pripravili kakšno šolo za otroke ali kaj podobnega?
Prav gotovi bi si želel svoje znanje in izkušnje prenesti na mlajše, obenem pa upam, da je konec moje športne poti še daleč, zato o tem še ne razmišljam tako zelo intenzivno.
Kakšne pa so vaše želje za prihodnost?
Moje osebne želje so vezane na brezhibno zdravstveno stanje, brez poškodb in s ciljem še naprej osvajati vrhunske rezultate. Splošno pa bi vsem ljudem želel miru in blaginje.