Brez športa tudi zdravja ne bo pravega

Kaj ste želeli postati, ko ste bil stari pet in kaj, ko ste imeli 15 let?

Pri petih letih sem veliko časa preživel na kmetih pri dedku in babici. Dedek je bil zidar. To me je fasciniralo, z veseljem sem pomagal tudi stricu v mehanični delavnici. Kaj sem si takrat želel postati, se pa res ne spomnim.

Pri 15 pa sem bil že z dušo in srcem v športu, v košarki. Bil sem že izbran v pionirsko reprezentanco Slovenije. Moja edina želja takrat je bila, da postanem košarkar.

Pri desetih letih ste stopili na košarkarsko pot. Kakšne spomine imate na tisti čas, kdo vas je vodil, kdo je bil vaš idol in kaj ste od košarke pričakovali? 

Spomini so zelo lepi. V košarko me je zvabil Slavko Seničar pedagog športne vzgoje na moji osnovni šoli Grm. Tudi sam je nekdanji košarkar. Košarka je bila popoldanska zabava in nisem imel posebnih pričakovanj.

Kako sta vaša starša odreagirala, sta vas spodbujala pri vaših izvenšolskih športnih dejavnostih?

Starša sta bila ločena. Živel sem pri mami med tednom, vikende pa preživljal pri babici in dedku. Mami me je zelo podpirala pri vseh mojih aktivnostih.

Kdaj je prišel trenutek, ki se mu pravi »zdaj gre pa zares«?

Ko sem bil prvič izbran v pionirsko reprezentanco Slovenije in ko sem postal član članske ekipe Novega mesta. Takrat sem vedel, da je to to. Da je košarka nekaj, s čimer bi se lahko ukvarjal celo življenje.

Nošenje kapetanskega traku v klubu, kot je CSKA, ja zagotovo nekaj posebnega, zlasti zato, ker ste prvi kapetanski »tujec« v tem klubu. Kako gledate na to in kakšen je bil vaš odnos do kapetanstva v letu, ko je bilo mnogo poškodb in še več rehabilitacije?

To je bilo res nekaj posebnega, velika čast, pohvala za delo, motivacija za naprej. Skratka, bil sem zelo ponosen. Naslednje leto pa že več nisem bil kapetan, prav zaradi poškodbe in odsotnosti z igrišč. 

Kaj bi otrokom, ki s šestimi leti vstopajo v devetletko, svetovali in položili na srce? 

Pred vami je veliko izzivov in dogodivščin. Zelo lepo in pestro obdobje. Uživajte v njem!

Tina Maze, Petra Majdič, Dejan Zavec … Slovenija je polna odličnih športnikov. Katero skupno lastnost bi jim prisodili, glede na to, da gre za individualne športe?

To so naši heroji. V ponos iz vzgled so lahko nam vsem. Vsi so trdi garači, borci, s srcem in dušo predani svojim panogam, mentalno pa zelo močni individualisti.

Kako pa je s kolektivnimi športi, katere so najpomembnejše lastnosti?

Prilagodljivost, komunikacija in razumevanje soigralca.

Letos boste že tretje leto zapored organizirali košarkarski tabor. Kako je bilo na prvih dveh in kakšni so odzivi na letošnjega? Kaj pričakujete?

To je moj mali projekt, otrok ki raste iz leta v leto. S tem poskušam vrniti športu, košarki, kanček tega, ker sem jaz dobil od njega. Promovirati šport in zdravo življenje ter popularizirati košarko. Na letošnji tabor, ki bo v dveh izmenah, se pripravljamo s polno paro. Pričakujem, da se bomo zabavali in tudi nekaj naučili. Slogan oziroma vabilo tabora je Come and have fun, v prevodu Pridi in se zabavaj. Košarka je igra in v igri je treba uživati, se igrati … Prav zato poskušam narediti tabor čim bolj pester in zanimiv.

Kakšna je vaša popotnica našim bralkam in bralcem?

Šport in zdravje sta dve neločljivi stvari. Eno ne obstaja brez drugega. Naše telo potrebuje aktivnost. V današnjem svetu pa je življenje že tako »udobno«, da je fizične aktivnosti čedalje manj. Torej: otroci in odrasli – ukvarjajte se športom in bodite zdravi!