Domov Intervju Bolje mečem, kadar sem srečna!

Bolje mečem, kadar sem srečna!

Intervju: Martina Ratej

Martina Ratej, naša najbolj uspešna metalka kopja, je kot pridna, tiha mravljica. Čeprav je dosegla že presenetljive rezultate, večkrat postala atletinja leta, prišla domov z medaljami iz različnih prvenstev, se o njej sliši oziroma bere bolj malo. Nikoli ne sili v ospredje in drži svoje osebno življenje nekoliko odmaknjeno od oči širše javnosti, a o njej veliko povedo uspehi. Je preprosta, a vztrajna, pridna, disciplinirana, ima vse lastnisti vrhunskih športnic! Sedaj ima glavni del tekmovanja, o počitku pa bo lahko razmišljala šele jeseni.
PETRA MAUER
FOTO:

Met kopja je v primerjavi z drugimi športi precej manj priljubljen, priznan, poznan … Bi rekli, da se mu dela krivica?
Ja se mu. Mediji mu vsekakor ne namenjajo toliko pozornosti kot drugim, nekoliko bolj prepoznanim, uveljavljenim športom. Menim tudi, da je problem ta, da če nisi v svetovni špici oziroma, če iz največjih tekmovanj ne prineseš medalje, te skorajda nihče ne opazi. Tudi, če si četrti, peti, kar je na svetovnih in olimpijskih tekmah še vedno več kot odličen uspeh!

Včasih je veljalo, da je met kopja moški šport. Toda zanimanja zanj je iz leta v leto več tudi pri ženskih, kajne?
Da, predvsem se to opazi na tekmah, ko je čedalje več tekmovalk. Število najboljših ostaja približno enako, veliko več pa je tistih deklet, ki se merijo med sabo pri metu dolžine od 60 – 63 metrov.

Zakaj je vas tako zelo navdušil in kako to, da se niste odločili za met žogice, ki ste ga tudi trenirali?
Met žogice je bila šolska disciplina, ker pa je met kopije olimpijska disciplina sem se odločila zanj.
Se spomnite vaše prve medalje in takratnih občutij? Ja to je bilo po treh tednih treninga, tekma je bila v Kopru in takrat sem tudi zmagala. Počutila sem se čudovito!

Na kateri rezultat ste najbolj ponosni?
Osebni rekord iz Dohe 67.16m

Že večkrat ste postali atletinja leta. Kaj vam je pomenil ta naziv?
Že ko sem začela trenirati, sem si postavila cilj, da bom nekoč naj atletinja leta. Ko so se mi sanje uresničile, ko je bil cilj izpolnjen, se mi je ves čas smejalo, saj kar nisem mogla verjeti! Spomnim se, da je bil občutek pri prvi razglasitvi najslajši! Vsekakor pa sem zelo zadovoljna, da so bili moji rezultati tako dobri, da so me potem še večkrat uvrstili med najboljše.

Kako potekajo vaši treningi?
Treniram dvakrat na dan, šest dni v tednu. Vaje so sestavljene iz dvigovanja uteži, meta kopijam uporabljam tudi razne rekvizite, kot so medicinke, tečem, skačem čez ovire, delam razne vaje za stabilizacijo. Vaje so usklajene tako za moč kot za kondicijo.

Nekoč ste dejali, da morate poslušati telo, kako se bo odzivalo na treninge in šele nato s trenerjem sproti prilagajata program … Se to pogosto dogaja, da zamenjata programe treningov?
Načeloma je tako, da program ostaja vedno enak. Zgodi pa se, da včasih začutim, da je moje telo preutrujeno, preobremenjeno in takrat se temu prilagodiva in narediva krajšo pavzo.

Čemu vse se morate profesionalni športniki odpovedati v življenju? Profesionalizem prinaša seveda tudi nekaj odrekanj. Vsekakor niso priporočljive zabave pozno v noč, pitje alkohola, držati se moramo zdrave prehrane, predvsem pa nam pogosto zmanjkuje prostega časa.

Diamantna liga sodi med največje oz. najmočnejše mitinge v poletni sezoni na svetu. Trenutno ste na prvem mestu. Kdo vam je največja tekmica in kaj bi vam pomenila zmaga?
Največja tekmica mi je Barbara Špotakova, zmaga pa bi mi pomenila potrditev moje sposobnosti, dokaz, da zmorem in predvsem zavedanje, da se splača truditi, pridno trenirati in zvesto slediti zastavljenemu cilju.

Menite, da so po vseh letih tekmovanja tremo zamenjala pričakovanja? Ne, mislim da ne. Rekla bi, da je trema še vedno prisotna, vendar jo zaradi mnogih izkušenj z leti čedalje lažje premagujem.

Kje ste našli motivacijo za nadaljevanje, ko ste prišli v krizo? Na primer, omenili ste, da ste po rojstvu drugega otroka že mislili obupati, opustiti šport? Takrat sem dobro premislila in prišla do zaključka, da še nisem dosegla svojega maksimuma. Vedela se, da lahko pokažem še več, da imam v sebi moč in tudi znanje, da se še lahko dokažem, bolje izkažem. V meni je tudi tlela močno želja, da nastopim na velikih tekmah ter se pomerim z najboljšimi.

Ste kdaj razočarani, ker veste, da na treningih brez težav vržete čez 60 metrov, na tekmi pa vam potem kdaj to ne uspe? Seveda sem! Moja pričakovanja so visoka in če jih ne dosežem, se v meni pojavi nezadovoljstvo, razočaranje. Ampak tako je v športu, rezultat je odvisen od mnogih dejavnikov, kot na primer od trenutnega počutja, od vetra, izjemno pomembni sta dobra psihična in fizična pripravljenosti, nenazadnje pa tudi nekaj malega od sreče.

Kako se razumeta s trenerjem Andrejem Hajnškom oz. kako rešujeta morebitne konflikte, ki se pojavijo? Z Andrejem se dobro razumeva in vse težave rešujeva sproti. Veliko se pogovarjava ter se trudiva, da med nama ni nobenih zamer.

Včasih greste na tekmo tudi sami, brez trenerja. Vam to predstavlja dodatno breme ali nastopite še bolj samozavestno, ker mu želite dokazati, da zmorete? Priznati moram, da na dolga potovanja ne grem rada sama, saj mi na primer niso všeč vsa ta čakanja in prestopanja na letališču. Še posebej vstop v Ameriko je precej kompliciran, zato je fino, da je z mano trener, ki ima s carino in z vsem potekom prestopanja mej že veliko izkušenj.
Kako vaše razpoloženje vpliva na rezultate? Ali bolje mečete, ko ste srečni ali imate več moči, ko ste jezni?
(smeh) Boljše mečem, če sem dobro razpoložena oziroma srečna. Res je odvisno ali imam dober ali slab dan, kar se kaže tudi na rezultatih, saj je lahko razlika v dolžini meta tudi do tri, štiri metre.
Kaj bi svetovali vsem mladim dekletom, ki se šele podajajo na pot profesionalne metalke kopja? Samo to: vztrajnost, vztrajnost, vztrajnost …
Je težko usklajevati materinstvo in šport? Dokler sta bila otroka manjša, je bilo, iskreno povedano, kar težko, predvsem zaradi iskanja varstva. Sedaj, ko sta večja, pa je že precej lažje.
Kaj vam pomenita otroka Matic in Marcel ter njuna podpora? Predvsem spodbudo. Zaradi njiju lažje prenašam napore.
Mislite, da bosta šla po vaši, športni poti? Si tega pravzaprav zanju želite?
Zaenkrat še ne kažeta zanimanja za vrhunski šport, če pa se kdo od njiju odloči za šport, ga bom vsekakor podpirala.
Ob koncu nam še zaupajte, na kakšen način se sproščate po napornih treningih, ob večerih, vikendih? Največkrat se z otrokoma odpravimo na pohod ali kopanje.

© Vse pravice pridržane | Tridea d.o.o., Podkraj pri Zagorju 3A, 1410 Zagorje ob Savi