Domov Intervju “Materinstvo me je izpolnilo.”

“Materinstvo me je izpolnilo.”

14 ogledov

Tokrat vam predstavljamo zgodbo o vzponih in padcih, zgodbo o razpetosti med materinstvom in kariero vrhunske športnice, predvsem pa zgodbo o srčnosti in neizmerni vztrajnosti. V goste smo namreč povabili Glorio Kotnik, novopečeno bronasto olimpijko v deskanju na snegu. Čeprav je olimpijska kolajna z iger v Pekingu izjemen športni uspeh, pa je vsaj toliko izjemna tudi celotna Golriina zgodba. Ta nas uči o tem, kako zelo so v življenju pomembne prave prioritete in vztrajnost, pri čemer moramo vsekakor znati prisluhniti tudi svojemu telesu.

Darjan Lapanje

Ker marca praznujejo oz. praznujete svoj praznik, je vsekakor na mestu, da je tokratna številka v veliki meri posvečena prav ženskam. Morda sva se tudi zaradi tega ali pa nemara prav zato s tokratno gostjo najprej dotaknila materinstva, ki je neločljivo povezano s pojmom ženske. Zanimalo me je, kako sredi kariere vrhunske športnice dozori želja in nato še odločitev za družino, kasneje pa še odločitev za nadaljevanje kariere.

Družino sem si želela od nekdaj, najbolj od vsega. To je bil moj življenjski cilj, ki je zdaj izpolnjen. S partnerjem sva to načrtovala in si želela. K temu, da se je to zgodilo ravno takrat, ko se je, pa je veliko pripomogla moja izkušnja z izgorelostjo. Ko sem se z njo spopadala, sem vedela, da moje telo v naslednji sezoni ne bo sposobno biti na vrhunskem nivoju, poleg tega pa sem izgubila tudi motivacijo kar se športa tiče. Vedela sem, da bom sezono morala prekiniti. Takrat sva se s partnerjem res veliko pogovarjala in začutila, da je morda nastopil pravi čas za družino.

V bistvu sploh nisem razmišljala o tem, kaj bo z mojo športno kariero, zato je bilo tudi vračanje na bele strmine po porodu povsem spontano. Med nosečnostjo nisem pretiravala z vadbo, sem pa celo nosečnost gledala predvsem na to, da sem ostala »fit« in da sem se zdravo prehranjevala, saj sem vedela, da moram živeti tako, da bo najbolje zame in za otroka. Ko sem se po porodu vračala nazaj v fitnes, sem si želela zlasti to, da se vrnem nazaj v neko normalno telesno stanje. Kar hitro sem ugotovila, da med nosečnostjo nisem veliko izgubila, kar se telesne zmogljivosti tiče. Že po par treningih sem bila na res visokem nivoju in izkazalo se je, da se moje telo v osnovi ni dosti spremenilo.

O tem sva se pogovarjala s partnerjem in prav on je bil tisti, ki me je spodbujal, naj se znova podam v vrhunski šport. Rekel mi je: »Ko boš začutila, prosim poskusi še enkrat. Mogoče ti bo kdaj kasneje v življenju žal, če ne boš poskusila. Mogoče boš na stvari odslej gledala drugače, poleg tega pa ne želim, da živiš z obžalovanjem, da morda nečesa nisi naredila, pa bi lahko.« Kljub temu, da prej nisem imela nekega izdelanega načrta, sem se zaradi njegove spodbude odločila za povratek v svet vrhunskega športa.

Je bilo vračanje po porodu zahtevno?

Na začetku je bilo seveda težko, saj otroka nisem želela pustiti samega, tako da sta me s partnerjem spremljala na treningih. Prvih tekem za svetovni pokal v sezoni, ki so potekale v Rusiji, se sploh nisem udeležila, saj se mi je zdelo, da je enostavno prezgodaj, da sem od otroka ločena tako dolgo. Tekmovati sem tako začela šele decembra na tekmah v Italiji. V petih tekmah, ki so sledile do olimpijskih iger, sem skoraj izpolnila olimpijsko normo. No, bila sem v čakalnici, nato pa sem se na podlagi zame srečnega spleta okoliščin skozi šivankino uho na olimpijske igre tudi dejansko uvrstila. Nadaljevanje zgodbe zdaj verjetno že poznate. Moje mnenje pa je, da sem uspeh na olimpijadi dosegla zaradi mentalnega preskoka, ki mi ga je uspelo narediti.

Bi torej lahko rekla, da ti je materinstvo spremenilo pogled na šport oz. na splošno na življenje?

Pri meni to zagotovo drži. Materinstvo me je izpopolnilo, saj sem si tega zares želela. Zdaj povsem drugače dojemam stvari. Veliko bolj sem umirjena, če pride do situacije, znam oceniti, kaj je pomembno in kaj ni. Prej tega nisem bila sposobna. Prej sem urnik vedno imela natrpan do zadnje minute in če karkoli ni šlo po načrtu, me je povsem vrglo iz tira. Zdaj je na prvem mestu otrok in velikokrat se je zgodilo, da zaradi njega nisem mogla iti na trening, ali pa da sem v zadnjem trenutku morala spremeniti plane. Če me je on potreboval, sem pač ostala doma. Zdaj vem, kaj je v življenju zares pomembno. Športni uspehi te ne napolnijo na tak način, vsaj ne mene. Je pa res, da smo si ljudje različni. Družine sem si res želela in zdaj, ko jo imam, se mi zdi, da je z mene padlo eno res veliko breme. Družina je zame na prvem mestu, zato morda vse ostalo počnem bolj sproščeno.

Če vzameva v obzir vidik družine – se ti zdi, da je puncam v vrhunskem športu težje kot fantom?

Z vidika družine zagotovo. Mame smo po navadi take, da otroka postavimo na prvo mesto, pred šport. Verjetno pa kaka druga ženska vse to dojema drugače. Ne glede na vse pa mislim, da je puncam s tega vidika zagotovo težje.

Znano je, da se kariera vrhunskih športnikov (v večini športov) zaključi nekje pri 35, morda 40 letih. Kako sama gledaš na to? Je težko sprejeti dejstvo, da se tvoja kariera zaključuje, čeprav si v resnici v najboljših letih življenja?

Rekla bi, da je največ odvisno predvsem od tega, kako gledaš na vso zadevo. Meni je zagotovo lažje, ker sem dosegla svoj življenjski cilj in imam svojo družino. Zdi se mi, da mi v športu ni potrebno vztrajati za vsako ceno, saj me čudovite stvari čakajo tudi izven športa. Zaenkrat bom kariero nadaljevala, ker sem sproščena, ker se stvari odvijajo v pravo smer in ker v tem uživam. Gledala pa bom tudi na to, da to ne bo breme za moje najbližje. Prepričana pa sem, da na te stvari gleda vsak s svojega zornega kota.

Kakšno pa je tvoje mnenje o vrhunskem športu z vidika zdravja?

Po mojem mnenju vrhunski šport ni zdrav. Postal je nekakšno sodobno gladiatorstvo, vsi se mečejo »na zobe«, v vseh športih se nekako poskuša premikati meje mogočega in tudi nemogočega. Poleg tega je ogromno poškodb, ki na telesu lahko pustijo dolgotrajne posledice. Veliko vrhunskih športnikov se sooča tudi z izgorelostjo, čeprav se o tem ne govoril prav veliko. Nenazadnje se je to zgodilo tudi meni. Prihaja do pretreniranosti, vse je enostavno preveč »natempirano«, kar zagotovo ni zdravo. Poleg tega je v športu veliko depresije, kar je seveda posledica pritiskov, morda slave… Veliko športnikov temu enostavno ni kos. Vrhunski šport ima res veliko pasti.

Omenila si izgorelost, s katero si se v precej kratkem obdobju srečala kar dvakrat. Je bil morda šport tisti, ki te je pripeljal do te skrajnosti v življenju?

Mislim, da ne. Krivo je bilo vse ostalo. Poleg športa sem namreč morala početi še ogromno drugih stvari in enostavno nisem našla časa za določene elementarne stvari v življenju. Ni bilo časa za zdrave obroke, premalo sem spala, svoje pa sta dodala še fizični in psihični napor. Zanimivo pa je, da me prva izgorelost ni veliko naučila, lekcijo mi je dala šele druga.

To je očitno, če primerjam svoj prvi olimpijski nastop pred štirimi leti in tokratnega. Spomnim se, da sem bila pred štirimi leti zares vrhunsko pripravljena, bila sem hitra. Zdelo se je, da bi lahko že takrat osvojila medaljo, pa je nisem. Spomnim se takratnih občutkov, ki sem jih imela na štartu. Bila sem popolnima brez energije, nikakor se nisem mogla skoncentrirati, bila sem pod neverjetnim stresom, slabo sem se počutila in komaj sem se pognala iz štartnih vrat.

Tokrat pa sem bila popolnoma neobremenjena in nisem čutila nikakršnega pritiska. Mogoče je bila vse tudi posledica tega, da verjetno od mene sploh nihče ni pričakoval vidnega rezultata. V miru sem prišla na tekmo in cel dan uživala v tem, kar znam najbolje početi. Osredotočila sem se le na svoje vožnje in to je bilo to. Dejstvo je, da moja pripravljenost po porodu ni bila na tako vrhunskem nivoju, a sem se po tekmi vseeno počutila spočita. Vse to je le zgovoren primer, kaj stres lahko naredi telesu, in kaj se zgodi, če nisi obremenjen in se stvari res lotiš z veseljem in sproščenostjo.

Če se še za trenutek pomudiva pri izgorelosti – kdaj si spoznala, da se je tvoje telo uprlo?

Pri meni se je bolj kot na psihi vse skupaj odražalo ne telesu. Stalno sem se slabo počutila, kar naprej so se pojavljala razna vnetja, zgodil se mi je celo zelo hud izbruh dermatitisa po obrazu in telesu. Zadihana sem bila ob vsakem najmanjšem naporu, poleg tega pa sem ob vsakršni fizični aktivnosti v mišicah čutila žgočo bolečino. Nikakor se nisem mogla skoncentrirati, nisem si bila sposobna zapomniti določenih stvari, mučila me je nespečnost…

K sreči se je vse to zgodilo ravno v času korone, ko smo bili priča prvemu zaprtju države. K sreči predvsem zato, ker sem ob sebi takrat imela partnerja, s katerim sem se lahko pogovarjala in me je vse skupaj manj potrlo. Nekako sem poskušala ves čas biti optimistična, da se bom iz tega lahko izvlekla. Seveda pa je bilo kljub vsemu težko priznati, da je enostavno vsega preveč.

V osnovi sem oseba z veliko energije in si zato navadno tudi naložim veliko breme. Vedno sem mislila, da moram vse narediti sama, da ne smem nikoli in nikomur reči ne. Preden sem sprejela kakršnokoli odločitev, sem vselej razmišljala o tem, kako se bodo ob tem počutili drugi. Izgorelost mi je v tem smislu dala nekakšno lekcijo in se je vse omenjeno nekoliko spremenilo. Zdaj znam včasih tudi ustaviti in komu reči »ne«. To so sicer malenkosti, ki pa lahko naredijo bistveno razliko. Zdaj znam sprejeti tudi pomoč, ki se jo včasih odklanjala misleč, da vse zmorem sama. Lahko bi rekla, da se je pri meni zgodila nekakšna sprememba v razmišljanju.

Seveda ne moreva mimo nedavnega olimpijskega uspeha. Kaj je bilo po tvojem mnenju tokrat drugače? Kaj je bilo tisto, kar je na tekmi tvojega življenja naredilo razliko tebi v prid?

Te tekme sem se lotila povsem drugače. Sploh se nisem obremenjevala s tem, kdo bo moja sotekmovalka na progi. Rekla sem si, da moram opraviti sovjo nalogo in odpeljati vožnjo tako, kot sem si zamislila. Vedela sem, česa sem sposobna, poleg tega pa sem se na Kitajskem skozi celoten teden pred tekmo počutila zares dobro in se mi zdi, da nisem odpeljala niti ene slabe vožnje. V bistvu mi je uspevalo vse, kar sem si zadala. Bila sem zelo samozavestna, poleg tega pa se sploh nisem obremenjevala z medaljo. V resnici o njej vse do vožnje za tretje mesto sploh nisem razmišljala. Pred zadnjo vožnjo, ki je odločala o tretjem in četrtem mestu, pa sem si rekla, da je bilo teh četrtih mest že dovolj. Nato sem spet nekako uspela »preklopiti« v tisto neobremenjeno razpoloženje in vožnjo odpeljati »v svojem filmu«. Pravzaprav vse do cilja sploh nisem vedela, da je moja sotekmovalka naredila napako.

Tudi v cilju najprej nisem dojela, kaj se je v resnici zgodilo. Vem le to, da sem preko celega dne neizmerno uživala. Od kvalifikacij dalje so mi vse vožnje uspevale in po vsaki sem jokala. Cel dan sem imela čustvene izbruhe. Bila sem stran od svojega otroka, poleg tega pa je bila v meni velika želja, da pokažem, kaj znam in česa sem sposobna, ter tako na nek način upravičim svojo odsotnost od doma. Z rezultatom se res nisem obremenjevala, hotela sem le dati vse od sebe. Lahko bi rekla, da je bil to moj dan, ko se je vse »poklopilo« v eno res čudovito zgodbo. Ko sem dojela, da je olimpijska medalja zares moja, so čustva nekontrolirano privrela na plan. Nenazadnje je za vsem tem 20 let treningov in garanja v vrhunskem športu, pa tudi kopica takih in drugačnih neuspehov.

Kaj pa Gloria Kotnik rada počne, ko ne deska na snegu in najde nekaj prostih trenutkov samo zase?

V vsakem primeru se rada veliko ukvarjam s športom, rada tudi zahajam v hribe. Je pa res, da je trenutno še vse nekako povezano s treningom, tudi v poletnem času. Tudi v prihodnje, ko bom z vrhunskim športom zaključila, bo šport ostal moj način življenja, seveda imam pri tem v mislih tisto bolj zdravo različico športa.

© Vse pravice pridržane | Tridea d.o.o., Podkraj pri Zagorju 3A, 1410 Zagorje ob Savi