Domov Intervju Predanost športu se vedno obrestuje

Predanost športu se vedno obrestuje

8 ogledov

Tia Kemperle

Tina Čas je bila več kot deset let članica državne gimnastične reprezentance in kategorizirana športnica pri Olimpijskem komiteju Slovenije – ZŠZ. Udeležila se je številnih svetovnih in evropskih prvenstev, univerzijade, grand prix turnirjev, svetovnih pokalov in različnih mednarodnih turnirjev. Zaključila je visokošolski strokovni študij na Fakulteti za šport in postala diplomirana trenerka ritmične gimnastike. Danes je mednarodna sodnica v ritmični gimnastiki, rang Brevet III.

Kaj ste želeli postati, ko ste bil stari pet in kaj, ko ste imeli 15 let?

Ko sem bila stara pet let še nisem vedela, kaj si želim postati, sem pa zelo uživala v plesu in neprestano skakljala naokrog. Pri petnajstih sem imela za seboj že osem let treningov ritmične gimnastike in moja velika želja je bila, da bi lahko predstavljala Slovenijo na evropskem ali svetovnem prvenstvu.

Kdaj ste prvič stopili na gimnastično pot? Kakšne spomine imate na tisti čas, kdo vas je vodil, kdo je bil vaš idol in kaj ste od tega športa pričakovali?

Z ritmično gimnastiko sem se začela ukvarjati v prvem razredu osnovne šole, ko so trenerke prišle po razredih in nas malo preizkusile v špagah in mostovih. Takoj mi je bilo zelo zanimivo, zato sem se vpisala na vadbo. Najbolj mi je bilo všeč to, da sem se vsak dan naučila nekaj novega, tako s telesom, recimo prevale, kolesa, piruete, skoke, kot tudi z rekviziti, na primer s kolebnico, obročem, žogo, kiji in trakom. Vzornice takrat še nisem imela, sem pa redno spremljala vsa tekmovanja. Od samega športa nisem nič pričakovala, sem le uživala.

Kako sta vaša starša odreagirala, sta vas spodbujala pri vaših izvenšolskih športnih dejavnostih?

Ritmična gimnastika je hitro postala moja edina izvenšolska športna dejavnost. Starša sta me vedno spodbujala, saj jima je bilo jasno, da sem se v ta šport zaljubila. Z lahkoto sem se odpovedala vsem skupnim počitnicam, vključno s smučanjem in prvomajskimi počitnicami na morju, da bi le lahko čim več časa preživela v telovadnici in pridno trenirala. Šport je bil vedno del naše družine, saj je oče v svoji mladosti treniral gimnastiko, kasneje pa je tudi vodil klub v katerem sem trenirala in bil predsednik Gimnastične zveze Slovenije.

Kdaj je prišel trenutek, ki se mu pravi »zdaj gre pa zares«?

Pravzaprav – sploh ne vem. Morda ob prestopu v člansko kategorijo. Saj sem tudi prej vedno zavzeto trenirala, vendar je članska kategorija nekaj čisto drugega. Vse je postalo še bolj resno.

S katerim letom se je začela vaša profesionalna športna pot in kako se je odvijala? Katere prelomnice v karieri bi izpostavili?

S prestopom v člansko kategorijo sem še bolj zagrizla z delom in trenirala še bolj zavzeto. Kljub šolskim obveznostim sem uspela v dvorani preživeti po več kot štiri ure na dan. Rezultati niso prišli takoj, vendar me neuspehi niso odvrnili, le še bolj sem se trudila. Kot najboljši rezultat bi zagotovo izpostavila evropsko prvenstvo v skupinskih vajah v Budimpešti leta 1999, ko smo s sotekmovalkami osvojile osmo mesto v sestavi s kiji, kar je še danes izjemen rezultat. V športni karieri sem dvakrat nastopila na evropskem in dvakrat na svetovnem prvenstvu, udeležila sem se tudi letne univerzijade, kjer sem na otvoritvi nosila slovensko zastavo. To mi je veliko pomenilo.

Kaj bi otrokom, ki s šestimi leti vstopajo v devetletko, svetovali in položili na srce? 

Predvsem jim želim, da uživajo v otroštvu. To je najlepše obdobje!

Slovenija je polna odličnih športnikov. Tako mala dežela, pa toliko šampionov … Zakaj, mislite, da je tako?

Mislim, da so vsi naši šampioni nekaj posebnega. Predvsem so vztrajni, odločni in predani svojemu športu. Svoje življenje podredijo doseganju vrhunskih rezultatov in ob dobri trenerski ekipi uspeh ne manjka.

Katero skupno lastnost bi jim prisodili, ne glede na to, ali gre za individualne ali za skupinske športe?

Predvsem vztrajnost, odločnost in predanost športu! Seveda je pomemben tudi talent!

Ali boste pripravili kakšno šolo za otroke ali kaj podobnega?

O tem sem veliko razmišljala, vendar menim, da imamo dovolj športnih klubov in društev, ki gojijo ritmično gimnastiko. Trenutno delam kot trenerka ritmične gimnastike v športnem društvu Moste, kjer imamo vadbo ritmične gimnastike za vse starostne skupine – od začetnic pa do vrhunskih tekmovalk v članski kategoriji, pa tudi za deklice, ki bi se z ritmično gimnastiko ukvarjale le rekreativno. Vse deklice, ki jih ta šport veseli, se nam lahko pridružijo.

© Vse pravice pridržane | Tridea d.o.o., Podkraj pri Zagorju 3A, 1410 Zagorje ob Savi