Milan 
Ultramaratonski kolesar Marko Baloh se je kot otrok in najstnik pobliže srečal z gimnastiko, nogometom, namiznim tenisom in karatejem in tudi astma ga nikoli ni odvrnila od ukvarjanja s športom. Pri 17 letih je začel dirkati s kolesom in priznava, da je zasvojen s kolesarstvom.
Rad pove, da ima srečo, saj ima neomajno podporo družine, najprej staršev in sestre, zdaj pa žene Irme, s katero sta se spoznala na Dirki po Sloveniji leta 1996. Njegova domača navijaška skupina šteje danes že štiri člane, saj so se Irmi pridružili hčerki Ana in Tea ter sin Erik; če je le možno jih vzame s sabo na dirke. Trdi, da si boljše motivacije, kot je družina, ne more želeti! Letos je zmagal na Dirki okoli Slovenije in na dirki Texas Hill Country. Od oktobra lani nosi svetovni rekord na zaprti stezi na 200 milj – prevozil jih je v osmih urah, eni minuti in 25,92 sekundah s povprečno hitrostjo 40,11 kilometra na uro. Je svetovni rekorder v 12-urni vožnji, ko je prekolesaril 475,263 kilometra s povprečno hitrostjo 39,60 kilometra na uro in v 24-urni vožnji, ko je naredil 903,765 kilometra s povprečno hitrostjo 37,66 kilometra na uro, kar je tudi najboljši absolutni dosežek v 24-urah v zgodovini ultra-kolesarstva. Drži tudi svetovni rekord na zaprti stezi na tisoč kilometrov, ki jih je prevozil v 27 urah 31 minutah in devetih sekundah s povprečno hitrostjo 36,34 kilometra na uro.
Kaj ste želeli postati, ko ste bil stari pet in kaj, ko ste imeli 15 let?
Pri petih mislim, da arhitekt; za to so krive lego kocke. Pri petnajstih pa nisem imel pojma, zato sem se v usmerjenem izobraževanju odločil za naravoslovno-matematično smer na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani.
Kdaj ste prvič stopili na športno pot in kakšne spomine imate na tisti čas? Kdo vas je vodil, kdo je bil vaš idol in kaj ste od tega športa pričakovali?
Športna pot? Začel sem trenirati gimnastiko v prvem razredu osnovne šole, bolj na očetovo željo, in končal prej kot v letu dni. Ta zadeva ni bila zame. Imel sem kar velik strah pred vadbo na orodjih in sem le z odporom hodil na treninge. K sreči je to mama opazila dovolj zgodaj in me »rešila«. Kar se tiče prave športne poti, ki me je zanesla v kolesarstvo nekje pri sedemnajstih, sva začela skupaj s prijateljem Matjažem Leskovarjem. Od začetka naju je vodil Andrej Boltežar pri Astri Ljubljana, spomini nanj pa so mešani, ker naju kot »prestara« za kolesarja ni jemal preveč resno. Moj idol od začetka je bil Greg Lemond, kasneje pa Miguel Indurain. Kaj sem pričakoval, je težko reči, verjetno čim več zmag, sanje so bile postati profesionalec, kar se žal ni uresničilo, saj je bilo v tistih časih precej težje prestopiti v profesionalne vode. Še danes verjamem, da bi bil s svojimi sposobnostmi predvsem v ekipnem kronometru dandanes zelo zanimiv za katero od profesionalnih ekip. Trikrat sem postal državni prvak, trikrat pa član državne reprezentance na svetovnem prvenstvu.
Kako sta vaša starša odreagirala in ali sta vas spodbujala pri vaših izvenšolskih športnih dejavnostih?
Starša sta me vedno spodbujala pri vseh mojih aktivnostih, od športov sem poleg že omenjene gimnastike poskusil še nogomet, namizni tenis in karate, ko pa sem se pri 17-ih preizkusil v kolesarstvu, sem ga takoj vzljubil in kot vidite še po 26 letih še vedno vztrajam …
Kdaj je prišel trenutek, ki se mu pravi »zdaj gre pa zares«?
Po vrnitvi s služenja vojaškega roka sem se zaklel, da bom dokazal vsem dvomljivcem, da lahko postanem eden izmed najboljših slovenskih kolesarjev. Eden izmed teh dvomljivcev je bil Jože Majes, takratni šef novomeške Krke, ki mi je enkrat zaželel vso srečo na rekreativni poti. Že nekaj let kasneje pa se je moral precej potruditi, da me je prepričal za podpis pogodbe z njegovo ekipo in ne s konkurenčno ekipo ljubljanskega Roga. Vsekakor se mu je to splačalo, saj sem v Novo mesto pomagal prinesti dve lovoriki državnih prvakov v stokilometrski ekipni vožnji.
S katerim letom se je začela vaša profesionalna športna pot in kako se je odvijala? Kakšne dosežke ste dosegli, v evropskem, v svetovnem merilu? Katere prelomnice v karieri bi izpostavili?
Profesionalna pot v pravem pomenu besede to ni bila nikoli, saj nisem nikoli nastopal v profesionalnem klubu. Ampak za naše amaterske razmere sem resno začel z delom s prestopom v celjski Merx leta 1990, nato pa 1992 dirkal ponovno za ljubljansko Astro in v letih 1993 in 1994 kot omenjeno za novomeško Krko. Leta 1995 sem se vrnil v študentske klopi in dirkal za celjski Trade, leta 1996 za Perutnino Ptuj, konec tega leta pa sem se že redno zaposlil v NLB in od tedaj naprej dirkal bolj kot hobi. Do tedaj sem bil petkrat državni prvak v raznih disciplinah in trikrat član državne reprezentance v ekipni vožnji na svetovnem prvenstvu, kjer je bila najboljša uvrstitev osmo mesto na Siciliji leta 1994. Ena od velikih prelomnic pa je bila neuvrstitev cele ekipe na olimpijske igre v Barceloni leta 1992 in ukinitev ekipnih voženj s svetovnih prvenstev, kar je pomenilo, da nisem več zanimiv za reprezentanco in počasi je upadla tudi moja volja do dirkanja.
Kaj bi otrokom, ki s šestimi leti vstopajo v devetletko, svetovali in položili na srce?
Da je šola najpomembnejša, takoj za njo pa gibanje oziroma šport. Drugače pa bi bolj položil na srce trenerjem in vaditeljem mladostnikov, naj vsaj v osnovni šoli šport jemljejo kot zabavo in ne kot pehanje za rezultati.
Slovenija je polna odličnih športnikov. Tako mala dežela, pa toliko šampionov … Zakaj, mislite, da je tako?
Ko se za nekaj odločimo, nas na naši poti nič ne bo ustavilo. Zakaj je temu tako, je bolj vprašanje za kakega psihologa ali celo filozofa. Meni je enostavno všeč, da je tako, ker sem goreč navijač vsakega Slovenca na mednarodni sceni.
Katero skupno lastnost bi jim prisodili, ne glede na to, ali gre za individualne ali za skupinske športe?
Mislim, da je vsem skupna velika osredotočenost na svoje delo in doseganje zastavljenih ciljev, brez vztrajnosti in vzdržljivosti pa gotovo ne bi šlo.
Ali boste pripravili kakšno šolo za otroke ali kaj podobnega?
Zaenkrat še nisem razmišljal o tem, bi pa z veseljem prenašal svoje izkušnje na (naj)mlajše.
Kaj pa v Sloveniji najbolj pogrešate?
Mislim, da si Slovenija kot ena najlepših in najbolj raznolikih turističnih destinacij zasluži veliko boljšo kolesarsko infrastrukturo, kot jo ima. Ko se s kolesom zapeljem po drugih razvitih državah, recimo Švici ali Nizozemski – pa sploh ni treba tako daleč, tudi Avstrija je daleč pred nami -, me zaboli srce, ko pomislim na stanje pri nas. Poleg boljših oziroma bolj kolesarjem prijaznih cest, pa bi si želel predvsem boljši odnos vseh do kolesarjev in kolesarstva, tako od navadnih smrtnikov oziroma šoferjev avtomobilov kot s strani države. Moja želja je, da bi s svojimi izkušnjami – za mano je več kot pol milijona prevoženih kilometrov po celem svetu -, lahko pomagal pri razvoju kolesarske infrastrukture v Sloveniji.
Tia Kemperle, Foto: Jaka Vinšek