Domov Intervju Šport je učitelj vrednot

Šport je učitelj vrednot

6 ogledov

Le kdo ga ne pozna? Košarkarsko legendo, ki s svojim talentom navdušuje ne le doma, temveč tudi po svetu … O njem se govori, piše, oboževalke zanj celo ustvarjajo pesmi. Gorana Dragića ali Gogija, kot ga mnogi kličejo, je mogoče zlahka vzljubiti. Čeprav je zvezda, ne hodi po oblakih, ampak ostaja skromen, in trdno na tleh. Vsak dan se želi znova dokazati, saj se zaveda, da uživanje na starih lovorikah ne prinese uspeha. Na parketu preko oceana s svojimi odličnimi nastopi na tekmah med drugim skrbi za prepoznavnost Slovenije ter nas navdaja s ponosom! Tudi zaradi njega mnogi tujci zdaj vendarle znajo na zemljevidu s prstom pokazati, kje leži naša lepa dežela. Komaj čakamo, da ga vidimo spet v akciji na svetovnem prvenstvu v košarki, kjer se bo pridružil domači ekipi.

PETRA MAUER
Foto: Andraž Blaznik

Zakaj niste vztrajali pri nogometu ali basebalu, ki ste ju tudi radi igrali?
V mladosti sem se ukvarjal z različnimi športi, a na koncu je vendarle prevladala ljubezen do košarke. Na začetku mogoče zaradi sklopa nekih naključij, kasneje pa se je kaj hitro izkazalo, da je košarka »prava« stvar zame. Enostavno, prevzela me je.
Povejte, kakšni so občutki, ko se vam sanje uresničujejo?
Zelo lepi. (smeh) Sploh, kadar za uresničitvijo teh sanj stojijo leta trdega dela, odrekanj in jasen cilj.
Ja, verjamem, da imate za sabo ogromno napornih treningov …
Najbolj naporni treningi so pred sezono. Brez poletne osnove bi težko zdržal tak tekmovalen tempo. Kasneje med sezono so treningi bolj umirjeni in krajši, večji poudarek je na taktiki in pripravah na tekme, ki si sledijo zelo pogosto.
Baje v fitnesu radi delate vajo, pri kateri dvigujete uteži, medtem pa stojite samo na eni nogi …. (smeh)
Verjetno mislite na vajo, ko delam počepe na eni nogi z utežjo v rokah? Gre za vaje funkcionalne vadbe, ki so zelo pomembne za preprečevanje poškodb.
Kako fizično in psihično naporne pa so tekme, še posebej tiste najpomembnejše, odločilne?
Bolj se sezona bliža koncu, večje so fizične in psihične obremenitve, sploh letos, ko smo bili do konca v igri za končnico. Čeprav imamo v klubu vrhunsko medicinsko oskrbo, eno boljših v NBA, sem bil na koncu po 80. tekmah že pošteno utrujen.
Koliko časa potrebujete, da si odpočijete? Na kakšen način sploh sproščate telo in duha po tekmi?
Po tekmi sledi obvezna regeneracija. Ko igramo doma, sem večinoma doma pri družini, na gostovanjih pogledam kakšen film v hotelu ali gremo s soigralci na večerjo. Precej običajne zadeve. (smeh)
V New Orleansu so vam iz tribun vzklikali MVP oziroma »najkoristnejši igralec sezone!«. Vas navijači dodatno motivirajo ali vam po drugi strani predstavljajo tudi dodaten pritisk?
To je res poseben občutek. Lepo je bilo slišati te vzklike, ki so jih gledalci v Phoenixu vzklikali menda prvič po tem, ko je v klubu igral Steve Nash. Ne gre toliko za pritisk, kakor ga spodbudo in dodatno motivacijo pri doseganju še boljših rezultatov in posledično toliko boljše igre.
Kako težko se je zbrati, ko tečejo zadnje sekunde, razlika med nasprotnikoma pa je le točka, dve ali tri? Še posebej, če je na vas odgovornost, da zadenete proste mete?
Za take trenutke se igra košarka, takrat se na igrišču pokaže prava kakovost igralcev, take trenutke imam vsaj jaz osebno najraje. Še raje, seveda, če na koncu tudi zmagamo …
Košarka je precej grob šport, saj gre za veliko fizičnih kontaktov med nasprotniki … Je veliko udarcev, odrivanja, ščipanja, ki ga gledalci in sodniki težko opazimo?
Tudi to je sestavni del športa. Fizični kontakt pa je odvisen tudi od tipa igralcev. Osebno veliko prodiram pod koš, tako da je teh kontaktov kar nekaj. Letos sem recimo imel par neprijetnih srečanj tako s komolci kot tudi s tlemi, a sem po naravi žilavi igralec. To mi je ostalo iz otroštva, ko je na igrišču veljal pravi boj za žogo. (smeh)
Med tekmo verjetno kdaj padejo tudi kakšne grde žaljivke, z namenom, da bi se nasprotnik zmedel. Kako naj se profesionalni košarkar odzove nanje?
Veliko igralcev skuša nasprotniku zlesti pod kožo tudi na tak način in ga vreči iz tira. Nekateri se odzovejo, drugi ne. Jaz se vsaj za zdaj kar v redu kontroliram. Vsaj mislim tako, saj sem na to pripravljen.
Očitno je, da se s kolegi v NBA dobro razumete. Kako pomembna je energija med tekmovalci med tekmo?
Ne samo med tekmo, kemija je pomembna tudi izven igrišča. S soigralci med sezono preživimo več časa kot z družinami, zato dobri odnosi znotraj moštva zagotovo štejejo na koncu.
Kako pomemben pa je dober odnos med trenerjem Jeffom Hornackom in igralci?
Izrednega pomena. Kot organizator igre sem nekakšna podaljšana roka trenerja na igrišču in najin dober odnos tudi pripomore k boljšim predstavam na igrišču.
Kdo vse še skrbi za delovanje celotnega moštva? Pomočniki trenerjev, kondicijski trenerji, fizioterapevti, nutricionisti morda?
Vse našteto, celotna organizacija in tudi skupnost. Sploh v NBA, kjer je urnik res natrpan in je dejansko pomembna vsaka malenkost, ki nam, igralcem, lahko pomaga pri boljši in hitrejši pripravi na tekmo.
Kaj bi svetovali vsem mladim košarkarjem? Morajo dosledno upoštevati trenerjeve napotke?
Igrajte s srcem, z užitkom, poslušajte, postavite si cilj in mu sledite. Ključen je predvsem korekten odnos na relaciji trener – igralec. Da si medsebojno zaupata, da trener kdaj igralcu pusti kakšno ‘noro’ potezo in da mu na drugi strani v ključnih trenutkih tudi zaupa.
Kako sprejemate kritike?
Kritike so sestavni del športa. Nekatere se me dotaknejo bolj, druge manj. In kadar vem, da so neupravičene, me včasih še bolj spodbudijo k trdemu delu.
Večkrat ste že dejali, da je v Ameriki veliko več komuniciranja med trenerjem in vami kot v Evropi. Ali opažate še kakšne druge razlike? Je na primer res treba za tehnične napake igralcu samemu poseči v žep in poravnati stroške?
Celoten odnos je nekako, če se tako izrazim, na višjem nivoju pa tudi košarka je precej hitrejša, intenzivnejša. Glede kazni je čisto res, saj klub tovrstne napake avtomatsko odbije od naslednje plače, enako je z zamujanjem ali denimo zvonjenjem telefona med klubskimi sestanki. Spoštovati je treba določena pravila, kar je tudi prav.
Je res, da imate vsako leto posebno predavanje, kako se obvarovati ženskih oboževalk? (smeh)
To ni osrednja tema predavanj, res pa imamo sklop predavanj, s katerimi nas želi liga NBA bolj izobraziti, nas zaščititi kot igralce. Tematike so različne, tako da na predavanjih govorimo o financah in upravljanju s premoženjem, o zasebnem življenju … Tega je kar veliko.
Nam prosim pojasnite, kako se razlikuje življenje košarkarja, ki je na začetku svoje kariere in se šele prebija na vrh ter profesionalnega igralca? Kaj prinese s sabo profesionalizem v športu?
Odnos do košarke profesionalnega igralca in tistega, ki se šele prebija na vrh, je pravzaprav enak. Sam se še vedno trudim na vsakem treningu in tekmi dati vse od sebe in si prizadevam, da nenehno izboljšujem svojo igro, tehniko, zato se učenje nikoli zares ne neha. Po mojih izkušnjah sodeč sicer opazim določene razlike, saj so v ospredju nekoliko drugačne stvari, kot so bile na začetku, drugače pa te dojema tudi okolica.
Glede na to, da gre za kolektivni šport, delujete po pravilu »vsi za enega, eden za vse«? Je to ključ do uspeha?
Na papirju se že zdi tako, moram pa reči, da tako kot drugod kakšne prevelike stopnje demokracije tukaj ni. Hierarhija v moštvu je dobro znana. Ve se, kdo je tisti, ki na koncu odloči in vrže žogo.
Ta pregovor pa naj bi se dobro obnesel tudi v zasebnem, družinskem življenju. Tudi člani družine morajo držati skupaj, da življenje teče gladko in po pravih tirnicah, kajne?
S tem se popolnoma strinjam. Brez žene Maje in sinčka Matea ter moje družine ter njihove popolne podpore mi nikoli ne bi uspelo priti tako daleč.
Kakšen je vaš družinski vsakdan? Koliko je v vas »gospodinjskega tipa moškega« in kako imata razdeljena dela z ženo Majo? Kuhate, likate, pleničke ste baje že spretno menjavali … (smeh)
Če le lahko, kar se da veliko pomagam pri gospodinjskih opravilih. Resda med sezono malce manj, zato pa se med premorom dodatno angažiram in postorim še več. Tudi plenice menjavam, zelo rad grem na sprehod s sinom, sedaj z ženo opremljava hišo … Veliko je tega. (smeh)
Vas Maja po naporni tekmi zna razvajati in vam pusti, da se v miru odpočijete?
Maja me pozna tako dobro, da že točno ve, kaj potrebujem, ko utrujen pridem domov. Je odlična kuharica, se pa tudi zaveda, da med tekmami potrebujem kar se da veliko počitka. Razume me in me podpira. Le kaj si lahko želim lepšega?
Povejte, kako je s poškodbami? Je kronična poškodba gležnja s pomočjo rehabilitacije odpravljena? Verjetno bi morali imeti dovolj časa, da se vezi utrdijo, ampak glede na vaš tempo …
Gleženj je resda že kar kronično načet, ampak za profesionalnega košarkarja ni to nič nenavadnega. Pred vsako sezono ga moram kar najbolj spočiti in pripraviti na vse napore, med sezono pa potem včasih tudi malce stisniti zobe.
Kakšen pa je bil občutek, ko ste v vaši karieri spoznali že vrsto košarkarskih zvezdnikov, ki so vam (ali so vam bili) vzor? Katero osebno poznanstvo se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
Največji vpliv je imel Steve Nash, ki je bil moj mentor pri prvi sezoni v Phoenixu. Z njim sva še danes odlična prijatelja. Je res izvrsten košarkar in predvsem velik človek.
Kakšni so vaši kratkoročni in dolgoročni cilji, tako v košarki kot tudi v zasebnem življenju? Morda imeti 5 otrok, da bomo čez nekaj let imeli Slovenci nove, nadobudne igralce košarke? (smeh)
Iz sezone v sezono želim napredovati in se z ekipo redno uvrščati v končnico ter morda sčasoma postati resen kandidat za naslov. Rad bi dosegel tudi še kakšen odmeven rezultat z reprezentanco. 5 otrok pa mislim, da ravno ne bom imel. (smeh)
Letos organizirate tudi košarkarski kamp.
Zelo se veselim kampa. To je bila moja dolgoletna želja in z njim želim mladim omogočiti vpogled v svet košarke, kot ga vidim sam. Košarka je spremenila moje življenje in mi dala ogromno, zato si želim, da bi udeleženci kampa s pomočjo različnih športov premagovali vse ovire v življenju. Šport nas uči predanosti, vztrajnosti, tekmovalnosti, sodelovanja in poštenosti, kar pa so tudi vrednote, ki jih želim podati mojim otrokom. Na kampih bo poudarek na različnih športih, igrali bomo ragbi in ameriški nogomet, učili se bomo angleščine, pa igrali košarko na vozičkih, obiskali nas bodo moji prijatelji, Marko Milič, Rašo Nesterović in Anže Kopitar. Brez dolgoletnih podpornikov, ki vame verjamejo že od vsega začetka, mi to ne bi uspelo, zato se želim zahvaliti Telemachu pa adidasu, Sberbank in vsem, ki bodo kakorkoli pripomogli k izvedbi kampov. Na naše sodelovanje sem res izjemno ponosen.

© Vse pravice pridržane | Tridea d.o.o., Podkraj pri Zagorju 3A, 1410 Zagorje ob Savi