Milan 
Minilo je že skoraj 21 mesecev, odkar je tudi deželo na sončni strani Alp uradno zajela pandemija novega koronavirusa in odkar so vsi ostali dogodki, čeprav zelo pomembni, le še šesta ali sedma novica v informativnih oddajah. Dejstvo je, da smo po tihem vsi pričakovali, da se bomo tudi tega virusa znebili precej po hitrem postopku, a se je izkazalo, da je precej bolj trdovraten, kot smo si na začetku sploh upali pomisliti. Danes smo po malem vsi skupaj že utrujeni od nenehnih novih različic, posledično novih ukrepov, ki jih vlade sprejemajo za zajezitev pandemije, informacij pa je toliko, da se hitro zgodi, da sploh ne vemo več, komu še verjeti. Čeprav smo se v naši reviji tej temi načrtno izogibali, češ da je povedanega že toliko, da nima smisla, da svoje dodajamo še mi, se nam je ob koncu leta zdela imenitna prilika, da eno izmed zgodb predstavimo tudi v Bogastvu zdravja. Mišljena je predvsem kot opomin na to, kako zelo zahrbtna je lahko ta bolezen (četudi le za redke), pa tudi kot poziv, da končno stopimo skupaj in naredimo kar je potrebno, da to zgodbo vsaj poskusimo čim prej zaključiti in v novem letu morda dati prostor v dnevnih novicah tudi drugim, lepšim temam.
Darjan Lapanje
Tokrat boste spoznali zgodbo Urbana Kodriča, na Krasu živečega Štajerca, ki se je lanskega novembra okužil z novim korona virusom. Sprva je vse izgledalo dokaj običajno, tako kot običajna gripa, a so se stvari nato krepko zapletle. Najprej me je sicer zanimalo, kako se Urban počuti danes.
Mislim, da sem trenutno dokaj dobro, le s kratkoročnim spominom imam še vedno določene težave. Lahko pa rečem, da se tudi to izboljšuje. Trajalo je kar leto dni, da sem nekako uspel okrevati do te točke, kjer sem danes.
Urban, zaupaj nam, kako se je vse skupaj sploh začelo?
Naj najprej povem, da sem bil pred tem popolnoma zdrav, tudi sicer me je le redko »napadla« kaka viroza. Nato je prišel lanski november, ko me je nekega dne v začetku meseca (ob začetku drugega vala) popadla nenavadna žeja, spremljale pa so jo tudi rahle bolečine v mišicah. Sploh nisem pomislil, da bi bilo lahko kaj resnega, a že naslednje jutro, ko sem se zbudil, me je bolelo celotno telo. Nisem še imel vročine, bolečine pa so bile res hude. Odločil sem se, da pokličem svojo zdravnico, saj je narava moje službe taka, da sem stalno med ljudmi in sem sam posumil, da bi lahko šlo za Covid.
Zdravnica me je naslednji dan res poslala na PCR test, ki je potrdil, da sem tudi sam staknil novi korona virus. Na dan testiranja se je tudi pojavila povišana temperatura, vendar se ni zdelo nič dramatičnega, nekje do 38 stopinj Celzija. Kljub vsemu pa se je stanje počasi poslabševalo, telesna temperatura je poskočila še za stopinjo in kar kak dober teden vztrajala pri 39 stopinjah Celzija.
Po dobrem tednu dni pa se mi je kar naenkrat zazdelo, da se je stanje hitro izboljšalo, česar sem se zelo razveselil, a je to izboljšanje trajalo le kratek čas. Že proti večeru se je vse skupaj namreč začelo skokovito poslabševati. Domači so tistega večera opazili, da diham izjemno hitro in plitko, zato so se odločili, da me nemudoma odpeljejo na urgenco v Ajdovščino.
Kakšen je bil odziv na urgenci? So že takoj posumili, da bi lahko šlo za težji potek bolezni?
Na urgenci so ocenili, da je moje stanje resno, zato so me takoj poslali v Šempetrsko bolnišnico, tam pa so po dodatnih preiskavah ugotovili da je moje stanje oz. prognoza tako slaba, da so me po hitrem postopku prepeljali v ljubljanski Klinični center.
Pljučna kapaciteta in saturacija sta se čez noč tako hitro poslabševali, da zdravnikom zjutraj ni preostalo drugega, kot da me dajo v umetno komo in me priključijo na respirator. Zaradi nizke saturacije so moji možgani že od odhoda na urgenco delovali zelo v omejenem obsegu, zato je tudi moj spomin na tisti večer in noč precej »luknjast« oz. ga sploh ni.
Zdravniki so mi povedali, da je bilo stanje tako zelo resno, da sem bil že kandidat za izventelesno oksigenacijo krvi (izventelesni krvni obtok), prognoza pa je bila tako slaba, da mi, če bi prišel še dan kasneje, verjetno sploh ne bi mogli več pomagati. Vzrok je bila seveda Covid pljučnica, pri čemer so bila moja pljuča vneta do te mere, da so enostavno prenehala delovati.
Nihče, kdor tega ni izkusil, si verjetno ne zna predstavljati, kako je, ko se zbudiš iz umetne kome. Nam lahko opišeš, kaj se je dogajalo v prvih dneh, ko se te znova »obudili v življenje«?
Po tednu dni v umetni komi in na respiratorju se mi je stanje izboljšalo do te mere, da so me lahko pričeli zbujati. Lahko rečem, da je zbujanje iz umetne kome precej posebna izkušnja. Zaradi vseh kemikalij, ki jih dobiš v telo, se ti namreč še kar nekaj dni med sabo mešajo resničnost, domišljija in sanje. Zase lahko rečem, da še kakih pet dni po tem, ko so me zbudili, nisem bil čisto pri sebi in se sploh nisem zavedal okolja, v katerem sem bil, niti se nisem zavedal, zakaj sem bil tam, kjer sem bil.
V mojem spominu je bila velika luknja in se nisem spomnil ničesar, niti tega, da sem pred dvema tednoma doma zbolel. To v mojem spominu takrat enostavno ni obstajalo. Seveda je bila moja prva misel, da moram iz bolnišnice pobegniti, saj se mi je zdelo, da ni prav nobenega razloga, da me tam zadržujejo. Zdravniki so mi sicer poskušali dopovedati, da sem preživel izjemno hudo obliko Covida, a sam tega nisem želel sprejeti, saj se nisem spomnil, da bi bil kakorkoli bolan. Bilo je kot v kakem psihološkem trilerju, saj sem se počutil ugrabljenega, kot da so me iz meni neznanega razloga poslali v bolnišnico in me tam zadrževali proti moji volji.
Kdo ti je naposled vendarle uspel dopovedati, kaj se je zgodilo in zakaj si v bolnišnici?
Šele mama je bila tista, ki mi je počasi nekako uspela dopovedati, kaj se je zgodilo in zakaj sem pristal v bolnišnici. Celo po pogovoru z njo sem potreboval še približno kak dan, da sem vse skupaj premlel in počasi začel razmišljati o tem, da je mogoče vse, o čemer mi govorijo, resnica. Da sem sestavil celotno sliko na podlagi tistih spominov, ki so se vrnili oz. so mi ostali, pa sem potreboval približno mesec dni.
Seveda je nato sledilo okrevanje. Kako se danes spomniš tistih dni?
Počasi je nato seveda sledilo obdobje okrevanja, ko sem se znova »učil« hoditi. V prvih dneh sploh nisem imel moči, da bi premikal vsaj roke, kaj šele, da bi hodil. Prve dni sem lahko po slamici »pojedel« le kak požirek juhe, saj moči nisem imel niti toliko, da bi lahko držal žlico.
Seveda pa je bilo okrevanje dolgo. Če govoriva o fizični kondiciji, lahko rečem, da sem nekako na normalno stanje, enako, kot je bilo pred boleznijo, prišel šele čez približno pol leta. Pred tem pa je bilo vse močno oteženo. V prvem mesecu sem samo za tuširanje porabil skoraj 40 minut, že samo brisanje po tuširanju pa me je utrudilo do te mere, da sem bil povsem premočen in izčrpan in sem lahko šel direktno nazaj in si tuš privoščil znova. Daljši sprehodi dolgo niso prišli v poštev, srčni utrip mi je nihal, imel sem težave z nihanjem krvnega tlaka… Lahko rečem, da sem doživel popolno »ponastavitev sistema«, ki je potreboval približno pol leta, da se je sestavil nazaj v delujočo celoto.
Kako ob tej izkušnji danes gledaš na vse, kar se danes dogaja okoli Covida. Verjetno ti je ob tej izkušnji še toliko težje ostati ravnodušen?
Zagotovo nisem poklican, da sodim o ukrepih za zajezitev epidemije, kakršnim smo priča. Tisti, ki so jih določili, že vedo, zakaj so jih določili. Tudi glede cepljenja ne želim soditi, vsekakor pa se mi zdi popolnoma neumestno in odveč, da razmišljanje ljudi usmerjajo družbena omrežja. Neka zdravnica je pred časom izjavila, da v primeru ostalih bolezni navadno gremo k zdravniku in ne na družbena omrežja. Mislim, da je s tem povedano vse.
Zakaj misliš, da ljudje raje kot stroki verjamejo teorijam zarot, ki se širijo po družbenih omrežjih, četudi te zvenijo še tako težko verjetne?
Teorija zarote je privlačna, lažje razumljiva in daje zelo enostavne odgovore na zapletena vprašanja. Zanimiva mi je teorija o tem, da je vse skupaj, kar se Covida tiče, povezano s tem, da želi nekdo zmanjšati svetovno populacijo. Ta ideja je popolnoma skregana z družbenim sistemom, v katerem živimo. Kapitalizem rabi na eni strani čim več potrošnikov in na drugi strani čim več proizvajalcev. Zakaj bi sistem, ki to dvoje nujno potrebuje, sam sebe omejeval in se izčrpaval? To zares »ne pije vode«.
Se ti zdi, da so večji problem, s katerim se soočamo, agresivni teoretiki zarot, ki na najrazličnejše načine širijo svoje prepričanje, ali pa je morda vse skupaj le posledica nespretnosti odločevalcev, ki bi se morda morali drugače odzvati, pa se niso?
Moj odgovor bo povsem apolitičen. Pandemije k sreči niso nekaj ustaljenega, s čimer bi se ukvarjale kar vse vlade v vseh obdobjih. Za vse nas je bilo to nekaj neznanega in zagotovo je marsikomu od odločevalec v svetovnem merilu na tej točki tudi spodletelo. Vsekakor pa še vedno vidim večji problem v »vsevednosti« družbenih omrežij, ki več kot očitno krojijo naša življenja, bolj kot si mislimo oz. si upamo priznati.
V času, ko je zdravstveni sistem še vedno na točki, ko s skrajnimi napori še obvladuje situacijo, te moram vprašati: Si bil ti z oskrbo, kakšne si bil deležen, zadovoljen?
Izjemno sem bil zadovoljen. To so ekipe ljudi, ki so ob tebi 24 ur na dan, ki raje spijo v službi, da jim ne bi bilo spanca potrebno skrajšati za pol ure, kolikor jim vzame vožnja do službe. To so ljudje, ki so v vsakem trenutku pripravljeni narediti vse. Mislim, da »hvala« enostavno ni beseda, ki bi lahko zaokrožila vso hvaležnost, ki jo čutim do njih. Med njimi res vlada neka pozitivna energija, tista pripravljenost na pomoč. Zdi se, da so vsi po vrsti pripravljeni dati še tisti zadnji atom energije za to, da bi olajšali stanje, pomagali oz. za pacienta naredili vse, kar lahko. Ko sem zapuščal bolnišnico, se spomnim, da sem zajokal iz same hvaležnosti za vse, kar so naredili za mene. Rešili so mi življenje.