Talent je le kamenček v mozaiku uspeha, vse drugo je garanje, disciplina in odrekanje

Kaj ste želeli postati, ko ste bil stari pet in kaj, ko ste imeli 15 let?

Tako zgodaj še nisem razmišljal o svoji prihodnosti. Niti pri 15 še ne. Zato sem se tudi vpisal na gimnazijo in ne na kakšno strokovno šolo. V gimnastiki do svojega 20 leta nisem verjel, da lahko postanem svetovni prvak. Tudi sedaj, pri 34, ko v gimnastiki še vedno neizmerno uživam, ne vem, kaj bom počel po športni karieri. In se tudi ne obremenjujem preveč.

Kdaj ste prvič stopili na športno pot in kakšne spomine imate na tisti čas? Kdo vas je vodil, kdo je bil vaš idol in kaj ste od tega športa pričakovali?

Z gimnastiko sem pričel v prvem razredu osnovne šole, s šestimi leti. Trenerji športnega društva Narodni dom so v času športne vzgoje naredili kratko testiranje in bolj talentirane povabili na vadbo gimnastike v bližnjo »študijsko telovadnico« v Tivoliju v Ljubljani. Moj prvi trener je bil Peter Škerlj, ki je poskrbel, da smo v prvih letih prek igre vzljubili gimnastiko. Takrat še nisem imel nikakršnih pričakovanj in tudi idolov ne. Sama igra.

Kako sta vaša starša odreagirala, sta vas spodbujala pri vaših izvenšolskih športnih dejavnostih?

Starša nista izvajala pritiska, nista me silila v raznoliko športno dejavnost, bila pa sta zelo vesela, da sem v gimnastiki užival. Skozi celo športno kariero sta mi stala ob strani in mi še vedno.

Kdaj je prišel trenutek, ki se mu pravi »zdaj gre pa zares«?

Glavna prelomnica je bila šele pri 20-ih, ko sem po napaki na Sredozemskih igrah v Italiji ugotovil, da bi z solidno izvedeno vajo na bradlji lahko celo zmagal. Do takrat se sploh nisem zavedal, da imam tako kakovostno vajo. Ugotovil sem, da sem lahko celo najboljši na svetu in pričel sem temu primerno tudi resno trenirati. Garanje je še isto leto obrodilo sadove, saj sem jeseni na Univerzijadi osvojil bronasto kolajno, dva tedna kasneje pa sem bil peti na svetovnem prvenstvu v Švici.

S katerim letom se je začela vaša profesionalna športna pot in kako se je odvijala? Kakšne dosežke ste dosegli, v evropskem, v svetovnem merilu? Katere prelomnice v karieri bi izpostavili?

Profesionalni odnos do športa se je pričel po prej omenjenem spodrsljaju na Sredozemskih igrah. Profesionalec v pravem pomenu besede, torej ko sem se začel preživljati z gimnastiko, pa sem postal po osvojeni srebrni kolajni na Evropskem prvenstvu v St. Petersburgu v Rusiji, leta 1998, ko so me kot športnika zaposlili pri Policiji. Leta 2000 sem podpisal sponzorsko pogodbo z BTC-jem, ki je še danes moj sponzor, in vsem ostalim telovadcem tudi. Od takrat so se rezultatske prelomnice kar vrstile, od naslova Evropskega prvaka leta 2000, skupnega zmagovalca svetovnega pokala istega leta, prve kolajne s svetovnega prvenstva v letu 2002 po Miroslavu Cerarju, naslova svetovnega prvaka leta 2005. Na kratko, sem dvakratni svetovni in štirikratni evropski prvak. 

Kaj bi otrokom, ki s šestimi leti vstopajo v devetletko, svetovali in položili na srce? 

Da se čim več gibajo in čim manj sedijo za računalnikom in televizijo. Če se resno lotijo kakšnega športa naj bodo vztrajni, saj talent predstavlja le majhen delček uspeha, vse ostalo je garanje, disciplina, odrekanje.

Slovenija je polna odličnih športnikov. Tako mala dežela, pa toliko šampionov … Zakaj, mislite, da je tako?

Vprašanje je tako težko, da so pred kratkim televizijski novinarji hodili okoli nas športnikov in iskali odgovore. Verjetno ni lahkega kratkega odgovora. Morda je nekoliko povezano zgodovinsko, saj smo morali biti Slovenci v preteklosti pridni in delavni, da smo si izborili svoj status. Morda pa so zaslužni slabi trenažni pogoji. Dostikrat se pošalim, da tako kot šampinjoni, tudi šampijoni rastejo v vlagi, temi in plesni.

Katero skupno lastnost bi jim prisodili, ne glede na to, ali gre za individualne ali za skupinske športe?

Garači, polni poguma. 

Ali boste pripravili kakšno šolo za otroke ali kaj podobnega?

Ni slaba ideja. Sploh po tem, ko bo zgrajena gimnastična dvorana Pegan-Petkovšek.

Foto: Lubo Špirko