Milan 
Sebastijan Ajster je leta 2003 postal mladinski državni prvak v kategoriji do 18 let. Večkrat je osvojil zlato v slovenski mladinski in članski ligi, lansko leto pa je kot profesionalni golfist zmagal na ligi Slo Toura. Nosi rekord Mokriškega golfišča, 65 udarcev, kar je šest pod parom. Danes trdi, da brez Daneta Anžiča, dolgoletnega varuha slovenske mladinske reprezentance, najbrž ne bi vzljubil golfa in ne bi bil tu, kjer je. Zasvojen – z golfom!
Kaj ste želeli postati, ko ste bili stari pet in kaj, ko ste imeli petnajst?
Ko sem bil star pet let sem želel biti nogometaš, pri petnajstih sem pa že tako vzljubil golf, da je ta postal moja pot za celo življenje. Zato sem tudi ob vpisu v srednjo šolo izbral srednjo gostinsko in turistično šolo v Radovljici, ker smo imeli na Bledu treninge z slovensko golf reprezentanco.
Kdaj ste prvič stopili na športno pot? Kakšne spomine imate na tisti čas, kdo vas je vodil, kdo je bil vaš idol in kaj ste od tega športa pričakovali?
Prvič sem stopil na športno pot pri osmih letih, takrat sem tudi spoznal golfsko igrišče, ki je bilo od mojega doma oddaljeno slabih sto metrov. Prva tri leta sem večino časa preživel na golfu, saj sem imel tam prijetno družbo. Tudi staršem je odgovarjalo, da sem bil na golfu, ker so vedeli, da se ne potepam naokoli. Pri enajstih letih sem se golfu popolnoma posvetil in se resno prijel dela, ki traja še danes in mislim, da bo trajalo do konca mojega življenja. Spomini na sam začetek so prekrasni in moram povedati, da brez Daneta Anžiča ne bi vzljubil golfa na tak način. Bil je namreč dolgoletni skbnik mladinske reprezentance in moram reči, da brez njega verjetno danes ne bi bil golfist. Moj idol je bil in je še danes Tiger Woods. Od golfa na začetku nisem veliko pričakoval, ampak po petih letih igranja me je enostavno zasvojil in danes si preprosto ne morem predstavljati, da ga ne bi igral.
Kako sta vaša starša odreagirala, sta vas spodbujala pri vaših izvenšolskih športnih dejavnostih? Katere so bile te dejvnosti?
Reakcija staršev je bila vedno pozitivna, zato sta me spodbujala skozi ves čas in me tudi dandanes. Kar se pa tiče izvenšolskih dejavnosti, sta mi šla zmeraj na roko in moram priznati, da sem bil skozi srednjo šolo več časa na golfu kod pa v šoli (smeh). No, tudi meni je to bolj odgovarjalo. Druge dejavnosti sem počasi opuščal, tako da je danes ob golfu ostal le še nogomet, ki ga igram za hobi.
Kdaj je prišel trenutek, ki se pravi »zdaj gre pa zares«?
Trenutek je prišel zelo hitro, v bistvu takoj, ko sem začel bolj intenzivno igrati golf. Takoj sem dobil občutek, da mi je golf pisan na kožo in da si želim nekoč postati profesionalni golfist.
S katerim letu se je začela vaša profesionalna športna pot? Kako se je odvijala? Kakšne dosežke ste dosegli, v evropskem, v svetovnem merilu in katere prelomnice v karieri bi izpostavili?
Med profesionalne igralce sem stopil leta 2008 in takrat se je profesionalna pot začela. Sam začetek je bil kar šokanten, ker v bistvu začneš igrati za denarne nagrade in vse okoli tebe postane drugače, kot je bilo prej. Imaš veliko odgovornost, saj velja, da kakor se profesionalec obnaša, se obnašajo tudi drugi igralci. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem se na to navadil. Kot amater sem imel več pomembnih dosežkov: leta 2003 sem bil mladinski državni prvak do 18 let, bil sem tudi prisoten na mediteranskih igrah v Španiji leta 2005, večkratni zmagovalec slovenske mladinske in članske lige Slovenije, večkratni mladinski klubski ekipni prvak Slovenije. Kot pro pa sem imel lansko leto zelo uspešno, večkrat sem zmagal na ligi Slo Toura. Lansko leto sem tudi odigral rekord igrišča na Mokricah z 65 udarci, kar je šest udarcev pod parom in požel tudi nekaj uspehov na turnirjih serije Alps Tour.
Kaj bi otrokom, ki s šestimi leti vstopajo v devetletko, svetovali in položili na srce?
Svetujem jim, naj preizkusijo čim več različnih športov, dejavnosti, da bodo spoznali prijatelje, ljudi in veliko lepih stvari.
Slovenija je polna odličnih športnikov. Tako mala dežela, pa toliko šampionov … Zakaj, mislite, da je tako?
Res je, zelo smo mali, a imamo tudi veliko srce, ki je predano športu. In nikoli se ne predamo.
Katero skupno lastnost bi jim prisodili, ne glede na to, ali gre za individualne ali za skupinske športe?
Trdo delo, vztrajnost, zagrizenost in odnos do same dejavnosti.