Milan 
Tina Fink je mlada judoistka, ki je osvojila tretje mesto na evropskem pokalu v Rohrbachu in deveto mesto na evropskem pokalu v Budimpešti. Žal ji je poškodba preprečila uresničitev sanj, vseeno pa nadaljuje aktivno športno pot. Del svojega časa namenja delu z najmlajšimi, saj verjame, da jim s svojimi izkušnjami lahko pomaga do uspeha tako v športu kot v življenju nasploh.
Kaj ste želeli postati, ko ste bil stari pet in kaj, ko ste imeli 15 let?
Hmmm, dobro vprašanje! No, ko sem bila stara pet let, sem hotela delati v banki, pri petnajstih pa sem želela postati poklicna športnica.
Kdaj ste prvič stopili na športno pot? Kakšne spomine imate na tisti čas, kdo vas je vodil, kdo je bil vaš idol in kaj ste od tega športa pričakovali?
Športno pot sem začela že zelo zgodaj, pravzaprav sem bila še v plenicah, ko sem se prvič srečala z judom. Takrat je bil trening usmerjena igra, prava vadba juda je prišla mnogo kasneje. Moji prvi učitelji so bili starši, Polona Fink Vukovac in Boštjan Fink, ki sta svojo ljubezen do juda prenesla tudi name. Kasneje se je moji trenerski ekipi pridružil Dušan Stražiščar, ki mi je pomagal prebroditi prvo večjo športno krizo.
Moji idoli so bili, kakor pri večini otrok v športnih družinah, starši, ki so zaslužni za to, da sem vzljubila šport ter seveda prenašanje naučenega znanja na mlajše. Že od malega sem spremljala športna tekmovanja in si prisegla, da bom boljša od takratnih šampionk.
V vrhunskem špotu ni idolov, so športni prijatelji, ki postanejo na tekmovanju nasprotniki. Na tekmovanje sem šla vedno s prepričanjem, da se da prav vsako nasprotnico tudi premagati.
Na začetku sem trenirala zaradi veselja, čez nekaj časa pa sem začela trenirati, da bi bila med najboljšimi. Danes mi judo veliko pomeni zaradi druženja in zaradi užitka stopiti na tekmovanja.
Vaša starša sta bila tudi vaša trenerja, zato najbrž na šport in treninge gledate nekoliko drugače kot drugi. Katere napake pa starši najpogosteje zagrešijo pri tem, ko otroke vpisujejo k različnim izvenšolskim dejavnostim?
Staršema sem sem izjemno hvaležna, ker sta mi vedno stala ob strani in žrtvovala veliko prostega časa, še posebej ko sem imela težave v šoli ali pri športu. Spodbujala sta me in mi svetovala naj ne obupam ter naj dam vedno vse od sebe.
Napaka mnogih staršev je, da otroke vpisujejo v pet ali celo več izvenšolskih in obšolskih aktivnosti. Zato se otrok ne more osredotočiti samo na eno dejavnost ali šport in je v vseh lahko samo povprečen.
Kdaj je prišel trenutek, ki se mu pravi »zdaj gre pa zares«?
To se je začelo v prvem letniko srednje šole. Prestopila sem v kategorijo kadetinj, to pa je pomenilo težja tekmovanja, bolje pripravljene nasprotnice ter večjo konkurenco.
S katerim letom se je začela vaša profesionalna športna pot? Kako
se je odvijala, kakšne dosežke ste dosegli in katere prelomnice v karieri bi izpostavili?
Ob vstopu v srednjo šolo so se pojavile ambicije po nastopu na evropskem prvenstvu. Sledili so naporni treningi in nekaj zelo dobrih uvrstitev doma in v tujini, žal pa so se sočasno pojavile hude zdravstvene težave, ki so me ustavile pri uresničitvi mojih športnih sanj.
Izpostavila bi tretje mesto na evropskem pokalu v Rohrbachu in deveto mesto na evropskem pokalu v Budimpešti. Ko sem bila na najboljši poti, da uresničim svoje sanje, pa je prišla poškodba.
Kaj bi otrokom, ki s šestimi leti vstopajo v devetletko, svetovali in položili na srce?
Za vsako stvar v življenju se je treba potruditi. S športom se ukvarjajte zaradi sebe in ne zaradi staršev. Delajte tisto, kar vas veseli in osrečuje. Najpomembnejša stvar v življenju je vaše zdravje. In zdravje je pomembnejše od še tako velike želje po uspehu.
Slovenija je polna odličnih špornikov. Tako mala dežela, pa toliko šampionov … Zakaj, mislite, da je tako?
Slovenija je dežela garačev. Smo pridni, marljivi in se ne pritožujemo, če ne gre vse po naših željah ali načrtih. Denar ni merilo za naše uspehe, je samo pomoč, da uspehe lažje in hitreje dosežemo.
Katero skupno lastnost bi jim prisodili, ne glede na to, ali gre za individualne ali za skupinske športe?
Užitek, ko dosežeš vrhunski rezultat, je vreden vseh let odrekanja. Vrhunski šport pomeni leta garanja za minuto na zmagovalnem odru. Ampak se splača.
Ali boste po končani aktivni športni poti pripravili kakšno šolo za otroke ali kaj podobnega?
Čeprav se moja športna kariera še ni končala, sem se vključila v delo z najmlajšimi, saj mislim, da jim s svojimi izkušnjami lahko pomagam do uspeha tako v športu kot tudi v življenju.
In še beseda za konec … Kakšno je vaše sporočilo mladim, ki uživajo v športu ali o tem razmišljajo?
Življenje je samo eno. Živite ga polno, uživajte vsak trenutek ter ne pozabite, da za dežjem vedno posije sonce!