Milan 
Uspešen kolesar Matej Mohorič, ki bi oktobra dopolnil dvajset let, je 2012 postal svetovni mladinski prvak, lani še svetovni prvak do 23 let, letos pa je prejel Bloudkovo plaketo za »pomemben mednarodni športni dosežek«. Poleg tega, da je najmlajši profesionalec, ki trenutno tekmuje za italijansko ekipo Cannondale, je Matej tudi zlati maturant. Kljub uspehom, ki jih je dosegel, ostaja skromen in preprost, Italijanom je tako zelo prirastel k srcu, da so ga poimenovali za diamanta, smaragda in dragulja, kakršnega v kolesarstvu že dolgo ni bilo.
Sara Sočan
Ste odrasli v športni družini?
V družini se je s športom v mladosti ukvarjal oče. Odrasel sem na kmetiji, na vasi, tako da sem bil fizično vedno aktiven; vsi v družini smo vedno bili. Nihče od družinskih članov pa trenutno ni preveč povezan s športom. Tudi sestre in brat so zajadrali bolj v glasbene vode.
Priznati pa moram, da sem že od malih nog vedno užival v igri zunaj. Nikoli nisem bil preveč dober v nogometu ali košarki, ko smo igrali s fanti iz vasi. Najbolj so me pritegnile tiste aktivnosti, kjer je bilo potrebno malce vzdržljivosti, še posebej, če je bil zraven element hitrosti.
Se spomnite, kdaj ste se prvič peljali s kolesom?
Najbrž sem bil še zelo majhen, zato se tega ne spominjam preveč dobro. So mi pa povedali, da sem kar hitro osvojil osnove. Spomnim se, da sem se v tretjem razredu, ko smo opravljali kolesarski izpit, že znal voziti po zadnjem kolesu.
Zakaj ste se navdušili ravno nad tem športom? Kje vidite njegove prednosti, zakaj vam je tako pri srcu?
Kolesarstvo sem vzljubil predvsem, ker imam rad hitrost in ker mi je kolo dalo svobodo. Na trening sem lahko odšel, kamorkoli sem želel, tudi v bolj oddaljene kraje, kjer pred tem še nisem bil. Še zdaj rad odkrivam nove, nepoznane ceste. Všeč mi je tudi, ker kot kolesar ogromno časa preživim zunaj, na svežem zraku. Čutim se bolj povezanega z naravo. Če zunaj pada dež, tega ne doživim samo, kadar gledam skozi okno.
Ima tudi kakšno pomanjkljivost?
Meni je kolesarstvo všeč kot celota, vsaka stvar, ki bi ji večina rekla pomankljivost, je lahko tudi velika prednost. Vsekakor je to zelo težak šport, ki včasih zahteva velike telesne napore na robu človeških zmožnosti. A to ima v sebi tudi svoj čar. Včasih se sam sebi smejim, ko se med peturnim treningom v dežju in mrazu zamislim nad samim seboj.
Ste kdaj razmišljali o katerem drugem športu?
Na začetku sem želel trenirati gorsko kolesarstvo, potem pa so me prijatelji prepričali, da ni dovolj razvito in da je v cestnem kolesarstvu bolj pestro. Še zdaj veliko treniram na gorskem kolesu. Tam sem na nek način še bolj odmaknjen od civilizacije – tak trening je balzam za dušo. Mogoče pa se ob priložnosti kdaj prizkusim tudi na širših gumah.
Vas domači podpirajo v športni karieri?
Seveda, posebej oče. Če dirkam v bližini, me pridejo tudi pogledat in navijat. Oče je bil tudi na prizorišču obeh svetovnih prvenstev, kjer sem zmagal. Mati je malo bolj zaskrbljena, ker je naš šport tudi precej nevaren in poln padcev. Ona verjetno ne bi obžalovala, če bi mi srce narekovalo, da se vrnem v šolske klopi in naprej živim ”normalno” življenje večine svojih vrstnikov. Ampak mi je kolo preveč priraslo k srcu …
Ste tudi vi pod pritiskom, da se vam ne bo pripetila kakšna nezgoda, nesreča?
O tem ne razmišljam in ne čutim nikakršnega pritiska. Izkoristim vsak trenutek življenja, ki mi je dan. Vem, da nobena stvar ne traja večno in zato bi bila velika škoda zapravljati tisto, kar je najbolj dragoceno, naš čas. Če se zgodi nesreča, verjamem, da se je zgodila z nekim namenom in zaupam, da bo vse v redu, ko pride čas za to. Do takrat pa uživam v zdravju.
Na cesti se lahko zgodi veliko nepričakovanih zadev … Kaj se vam je na primer že pripetilo?
Marsikaj se lahko zgodi. Ampak vsaka nesreča se enkrat konča. Veliko je bilo padcev, v večji meri zdrsev. Odrgnin in brazgotin, ki po njih ostanejo kot opomin, zato ne štejem več. Imel sem veliko sreče s padci, saj hujših poškodb še nisem imel. Izpah rame, hematomi in pretres možganov … Zlomljenih kosti zaenkrat še ni bilo, hvala Bogu.
Koliko ur na dan ali teden posvetite treningu in kaj vse trening zajema?
Tedensko treniram od 20 do 30 ur na kolesu, ki predstavlja večinski del našega programa. Seveda ni vse samo v tem, da se usedemo na kolo in pet ur poganjamo pedala. Trening je večinoma sestavljen iz točno določenih specifičnih ponovitev bodisi v klanec ali na ravnini. Tako imenovani intervali se izvajajo na točno določeni intenzivnosti, z določeno kadenco in ostalimi parametri. Med njimi je določena količina lahkotnejše vožnje. Poleg tega čez celo leto izvajamo vaje za stabilnost telesa. V zimskem obdobju se poleg ur na kolesu v urnik uvrstijo še fitnes, tek, šmučarski tek, plavanje, pa še kaj bi se našlo.
Čemu vse se morate odpovedati profesionalni športniki?
Kolesarji moramo na primer slediti smernicam zdrave prehrane. Precej pomembno je, da pazimo, kakšno gorivo izberemo. Tudi avto s praznim tankom ne pelje daleč. Potem so tu še predvsem določene odpovedi (pa hkrati tudi prednosti) v socialnem življenju. Svojega dekleta včasih ne vidim tudi dva meseca, je pa zato toliko lepše, ko se vrnem in kadar sem doma.
Sodelujete z nutricionistko? Kakšne nasvete vam je dala glede prehrane?
Da, sodelujem z Mojco Amon iz studija Motionfit. Zelo sem zadovljen z nasveti, ki mi jih je dala. Ampak vsak ima svoje zahteve – nasveti, ki sem jih dobil jaz, delujejo pri meni. Pri ostalih je zelo verjetno, da nimajo enakih potreb.
Je bilo kdaj težko usklajevati šolo in šport? Ste imeli kdaj zaradi profesionalne kariere privilegije v šoli ali je bilo ravno obratno?
S pravo mero predanosti sem vedno lahko usklajeval vse obveznosti na obeh frontah. Imel sem predvsem to srečo, da se mi nikoli ni bilo treba ogromno učiti. Več sem delal sproti, potrudil sem se tudi, da sem bil pri pouku in razlagi z glavo pri stvari. V šoli bi lahko imel status športnika, pa ga nikoli nisem koristil. Zdi se mi, da take stvari lahko škodujejo, če se jih izkorišča. Sem bil pa pri pouku precej odsoten, ampak so mi vedno pogledali skozi prste. Kadar je bilo treba, sem se sam prebil skozi učno snov, to nikoli ni bil problem. Letos bom ponovno sedel v šolske klopi, začenjam namreč študij na Danskem. Izbral sem takega, ki v celoti poteka na spletu, tako da bom študij lažje usklajeval s svojim poklicem.
Gladke noge naj bi vplivale na hitrost kolesarjenja. Si jih brijete vsi tekmovalci ali je to stvar vsakega posameznika?
Zaenkrat še nisem srečal profesionalnega kolesarja, ki si ne bi bril nog. Stvar ni toliko v aerodinamiki, kot predvsem v osnovni higieni in estetiki. Vsakodnevne masaže s poraščenimi nogami najbrž niso najbolj prijetna stvar, ne za kolesarja in ne za maserja. S padci je še slabše. Ne morem si predstavljati vsakodnevne menjave obliža na odrgnini s poraščenimi nogami. Verjetno bi bilo precej boleče, pa tudi nehigiensko in bi se zato hitro vnelo.
Kako pomembno je kolo? Verjetno je iz posebnega, lahkega materiala, gume morajo biti profesionalne, kaj še?
Kolo je bistvenega pomena. Na srečo so dandanes vse ekipe opremljene na najvišjem nivoju in skupaj s strogimi pravili je bolj malo prepuščeno naključju. So pa kolesa dandanes že tako napredovala, da je vožnja s tistimi najboljšimi pravi užitek. Kolesa so danes narejena iz karbona, ki je zelo lahek in tog material. Tudi obroči so večinoma vsi karbonski. Pomembno je, da se na svojem kolesu vsak dobro počuti.
Kakšne volje morate biti, da čim bolje kolesarite?
Bolj vedrega razpoloženja kot je človek, gladkeje tečejo stvari. S kolesarjenjem ni nič drugače.
Kako si dvignete motivacijo, kadar z nastopom niste najbolj zadovoljni?
Navadno nimam težav z motivacijo. S svojimi rezultati se ne obremenjujem. Če dam vse od sebe, si nimam česa očitati. Če so drugi hitrejši, so si to trdo prigarali in si to zaslužijo. Vsak žanje plodove svojega dela.
Na kateri dosežek ste najbolj ponosni in kaj si še želite doseči?
Dvakrat sem bil svetovni prvak, med mladinci in lansko leto med mlajšimi člani. Nimam posebnih rezultatskih ciljev. Bolj pomembno se mi zdi, da uživam v svojem delu in sem srečen. Navsezadnje je v tem bistvo življenja. Slava in denar ne prinašata nujno sreče.
Na kakšen način regenerirate vaše telo po težki, naporni tekmi?
S počitkom. Če je možnost, tudi z masažami, ledenimi kopelmi … Nosimo tudi kompresijska oblačila, pazimo na pravilno prehrano …
Je bila prva osvojena medalja najslajša ali je vsaka po svoje edinstvena?
Vsaka je edinstvena. Vsaka zmaga skriva svojo zgodbo.
Ali imate vikende proste?
Vsekakor ne. Večina etapnih dirk se konča ob koncu tedna in večina enodnevnih dirk je na sporedu ob sobotah in nedeljah.
Kaj počnete v prostem času?
Prosti čas najraje preživim s svojim dekletom.
V vsakem profesionalnem športu se pojavijo določeni pritiski na del telesa. Ali pri kolesarjenju najbolj trpijo kolena?
Nikakor ne. Kdor imatežave s koleni, mu bo zdravnik svetoval, naj poskusi vsaj nekaj minut dnevno preživeti na kolesu. Pravzaprav imam nekaj prijateljev, ki so v kolesarstvo prišli z drugih športov, ker so imeli probleme s koleni. Nekoliko več problemov nam povzročajo točke na telesu, ki so v stiku s kolesom. Področje, na katerem sedimo, stopala, dlani.
Za konec nam še zaupajte, koliko kilometrov ste največ prekolesarili?
V enem dnevu je moj rekord 270 km, letos na spomladanski klasiki Liege – Bastogne – Liege.
35