Ljudje v svojem življenju često hrepenimo po stvareh, ki jih nimamo, le redko pa smo hvaležni za tisto, kar imamo. Da bi znali na življenje pogledati tudi z druge plati, smo v goste tokrat povabili človeka, ki se je zaradi genske napake rodil le z eno roko in brez obeh nog. Kljub temu ni nikoli obupal, ampak je svoje omejitve sprejel kot izziv in priložnost za dokazovanje o tem, do kam lahko človeka pripeljeta jasno zastavljen cilj in neomajna volja. V naši družbi je tokrat Darko Đurić, bivši vrhunski paraplavalec, dvakratni svetovni in evropski prvak, danes pa podjetnik in po srcu še vedno zaprisežen športnik, od katerega se vsi skupaj lahko naučimo nekaj zelo pomembnih življenjskih lekcij. Ker je kariero vrhunskega plavalca pred letom dni obesil na klin, pa me je v luči naše tokratne osrednje teme (voda) najprej zanimalo, če plavanje morda že kaj pogreša…
Darjan Lapanje
»Voda je zame pomenila nekakšen odmik od vsakdana. Nekaj najlepšega je bilo, ko sem lahko dal glavo pod vodo, ko je nastala tišina, ko sem bil le sam s sabo in sem užival. Ta občutek pravzaprav res kar malo pogrešam.«
Si se v vodi počutil tudi bolj svobodnega?
»Niti ne. Bazen je zame kljub vsemu predstavljal nekakšno omejitev. A hkrati sem v njem užival, saj sem bil tam lahko sam s sabo in sem lahko spremljal svoj napredek.«
Glede na telesne omejitve, s kakršnimi se soočaš, je (bila) tvoja športna pot kar nekoliko nenavadna. Kaj je bilo pravzaprav tisto, kar je privedlo do tvoje ljubezni do plavanja?
»Kot otroku so mi postavili prognozo, da brez pripomočkov nikoli ne bom mogel samostojno plavati, saj naj to z eno reko ne bi bilo mogoče. A dejstvo je, da se sem kot otrok vodo naravnost oboževal. Ko smo hodili v kolonije, sem bil vselej prvi v vodi, a sem krati tudi zadnji prišel na suho.
Leta 2000, ko sem bil star 11 let, sem bil v šoli v naravi na morju. Tam so tudi nam neplavalcem omogočili, da smo v družbi spremljevalcev, tako kot ostali, skakali v bazen. V nekem trenutku je bil moj spremljevalec za hip nepozoren in je pogled za kratko obrnil stran, jaz pa sem prav v tistem trenutku skočil v vodo. Ker me ni ujel, sem začel mahati z roko in v tistem trenutku spoznal, da lahko ostanem na gladini. To je bil pravzaprav trenutek, ko sem se naučil plavati. Že čez dva dni je sledilo plavanje za pridobitev plavalnega priznanja in sem že lahko v kravlu preplaval potrebno dolžino. Napredek je bil zares hiter.«
Vemo, da si v letih, ki so sledila, osvojil kar nekaj medalj na največjih evropskih in svetovnih tekmovanjih. Kaj ti je poleg osvojenih odličij plavanje še dalo v življenju?
»Predvsem dodatno mero borbenosti in discipline. Borben sem tudi sicer, že po naravi. Predvsem pa sem se s plavanjem naučil, da nikakor ne smem obupati, četudi mi v določenem trenutku ne gre najbolje. Spoznal sem, da se je vselej potrebno držati določenega načrta in slediti zastavljenim ciljem. Seveda so prišli dnevi, ko ni vse šlo po planu, a za manjšimi dnevnimi cilji se vselej skriva nekaj večjega, za kar se je vredno potruditi.
Pa tudi sicer mi je plavanje prineslo še celo vrsto pozitivnih stvari. Na ta račun sem videl lep del sveta in potoval v države, kamor sicer skoraj zagotovo ne bi. Predvsem pa sem na sovji športni poti spoznal številne ljudi, s katerimi še vedno vzdržujem pristne prijateljske vezi. Lahko rečem, da je bilo napornih, a izjemno lepih 13 let.«
Kaj pa je bilo tisto, kar te je naposled privedlo do odločitve, da skleneš svojo bogato plavalno kariero?
»Že v osnovi sem nekako imel v načrtu, da bi z vrhunskim plavanjem zaključil po paraolimpijskih igrah v Tokiu, ki bi se morale zgoditi v minulem letu. Zaradi pandemije so bile igre prestavljene, kar pomeni, da so se zamaknile tudi vse priprave. Nekako se mi je zazdelo, da nimam več energije, da bi se z vsem tem še ukvarjal na taki ravni. Treningi so zahtevni in če ne poznaš datuma, ko naj bi bilo tekmovanje, je zares težko. Pa tudi samo okolje je postalo precej toksično in se v njem nisem več počutil prav. Odločil sem se, da je bilo dovolj, in da se raje umaknem, saj prihajajo mladi, ki bojo prej ali slej prevzeli moje mesto in dosegali take in drugačne uspehe.
Poleg vsega naštetega pa je dejstvo, da se tudi v paraplavanju dogajajo določene manipulacije. V športu invalidov so kategorije določene glede na stopnjo invalidnosti. Če nekdo z manjšo invalidnostjo nastopa v eni kategoriji in je potem naknadno prestavljen v drugo, mu medalje zaradi tega ne odvzamejo. Problem se enostavno pomete pod preprogo. Prav ta del se mi je zdel krivičen in me je zelo demotiviral. Sistem je nekoliko nedorečen, sem pa zato še toliko bolj zadovoljen, da sem kljub vsemu v tem športu veliko dosegel. Največja želja je bila sicer olimpijska medalja, ki pa mi očitno ni bila namenjena.«
Po koncu športne kariere pa nisi počival na lovorikah in si se kar takoj spustil v podjetniške vode. Kaj te je napeljalo na to odločitev?
»Nekako sem ugotovil, da mi klasična služba ne diši prav preveč, saj sem preveč samosvoj. Sicer sem po koncu plavalne kariere poslal nekaj prošenj za delo in celo odšel na razgovor, vendar sem kar nekako čutil, da to ni zame. Nato me je kontaktiral prijatelj Gregor Nahtigal, s katerim sva sodelovala že v okviru moje plavalne kariere. Povedal mi je, da ima podjetniško idejo in me povabil k sodelovanju. Idejo sva pred slabim letom začela razvijati in vse skupaj doslej uspela pripeljati do točke, ko sva že ustanovila podjetje. Počasi bomo poskusili prodreti na trg in narediti nekaj dobrega.«
Se ti zdi, da zna biti poslovni svet prav tako neizprosen kot šport?
»Podjetništvo je zahtevno, sploh če ustanoviš lastno podjetje. Dejal bi celo, da je vse skupaj bolj zahtevno kot šport. Že res da je slednji bolj naporen v fizičnem smislu, a je v podjetništvu na kocki tvoja eksistenca. Vsekakor pa je to zanimiv svet. Všeč mi je, ker v njem moja invalidnost nima nobene teže. Pomembno je le to, kar sem sposoben narediti s svojo glavo. V športu se je vse vrtelo le okoli tega, kaj mi manjka, česa ne morem in kaj lahko, v podjetništvu pa šteje tisto, kar znam in kar se lahko naučim.«
Seveda ne moreva mimo tvoje invalidnosti. Vsi, ki se s takimi telesnimi omejitvami v življenju nismo nikoli srečali, si tega ne znamo niti predstavljati. Si morda sam kdaj razmišljal o svoji invalidnosti kot o nekakšni bolezni?
Svoje invalidnosti sploh ne znam zares opredeliti, ker je nikoli nisem dojemal kot invalidnost. Dejstvo je, da sem se tak rodil in se s tem naučil živeti. Na to nikoli nisem gledal kot na »bolezen«. Uradno res gre za neko gensko napako, a rečem lahko le, da imam pri vsem skupaj precej veliko srečo. Krni na nogah so se mi razvili do te mere, da lahko brez težav uporabljam proteze in se mi ne delajo žulji. Imam nadpovprečno dobro motoriko in lahko z dvema nadkolenskima protezama hodim zelo dobro. Tudi fizično oz. kondicijsko sem dovolj močen, da zdržim najrazličnejše napore. Dejansko ne morem na to gledati kot na bolezen. Dejstvo pa je, da so določene stvari zaradi tega bolj zahtevne, a se s tem naučiš živeti in lahko narediš marsikaj.«
Ti je vse to že kot otroku predstavljalo nekakšen izziv? So vrstniki morda zaradi tega nate gledali drugače?
»Otroci me nikoli niso gledali bistveno drugače. Že res, da sem jim bil morda na nek način zanimiv, a moram reči, da je bilo nekih negativnih interakcij s sovrstniki zelo malo. Navadno so me, ko sem prišel v novo okolje, najprej spoznali, potem pa so me sprejeli takega kot sem. Otroci se navadijo in potem sploh ne opazijo več. Večkrat se mi zdi, da smo predvsem odrasli tisti, ki iz tega »naredimo dramo« in vse skupaj še potenciramo.«
Te je morda prav ta gnalo v šport, da bi sebi in drugim dokazal, da tudi ti zmoreš?
»Želja po dokazovanju in tekmovalnost sta bili seveda veliki. Kot otrok sem sledil bratu, ki je bil zelo športno aktiven, kar nekoliko hiperaktiven. Želel sem biti tak kot on. Vedno so me nekako obkrožali ljudje, s katerimi sem se primerjal in so imeli »več« od mene. Morda sem tudi zato v plavalni konkurenci prišel tako daleč. Vedno me je namreč, ne glede na zmožnosti mojih nasprotnikov, zanimalo le to, kaj lahko naredim jaz, v svetovnem merilu. Tudi sedaj, v podjetništvu, me zanima uspeh izven meja naše države. Le na globalni ravni si namreč lahko zares najboljši.«
Ker si se ravno dotaknil svojega otroštva: Vemo da si odraščal v rejniški družini na Gorenjskem. Si se tega kot otrok zavedal? Ti je bilo zaradi tega morda kdaj težko?
»Tega, da odraščam v rejniški družini, sem se zavedal od samega začetka. V šoli mi tega nikoli ni nihče »vrgel pod nos«. Pomembno je bilo predvsem to, da sta me rejniška starša sprejela takega kot sem, kot svojega, da mi tega nista nikoli očitala, prav tako pa so me sprejeli tudi bratje in sestre. Enostavno sem bil del te družine.«
Kaj pa misliš, da je bolj vplivalo na to, v kakšnega človeka si se razvil – geni, ali okolje, v katerem si odraščal?
»Geni so zagotovo pomembni, še bolj pomembno pa je pa okolje, predvsem v smislu, v kakšni meri te spodbuja, da prej omenjene gene razvijaš. Sam sem imel vedno željo po samostojnosti in če ne bi odraščal na kmetiji, kjer starša nista imela neprestano časa, da bi v vsakem trenutku lahko skočila za mano, verjetno danes ne bi bil tako samostojen, kot sem. Tako pa sem se bil prisiljen naučiti nekaterih stvari, da sem jih lahko opravil sam. In vesel sem, da je tako. Ko danes gledam nekatere mlade ljudi, ki so povsem zdravi, se mi zdijo slabši kot invalidi, tako zelo nesamostojni so.«
Kaj pa te sicer najbolj osrečuje v življenju?
»Življenje mora imeti nek smisel. Pomembno je, da zjutraj vstanem in vem, da bom naredil nekaj koristnega. Zelo rad imam potovanja in izlete. Trenutno čakam, da mi dokončno predelajo ročno kolo, ki mislim, da mi bo odkrilo še en nov spekter svobode. Sicer pa rad berem, si pogledam kak dober film. Vse pa je odvisno od dneva, kakšen zagon dobim zjutraj. Nisem ravno človek, ki bi v življenju imel vse strukturirano.«
Kaj pa misliš, da bomo o Darku Đuriću brali denimo čez 20 let?
»Zagotovo mi je cilj, da uspem v podjetništvu. Še bolj pa si želim, da bi bil neka dodana vrednost družbi. Če v življenju zaslužiš veliko denarja, si res lahko kupiš dober avto in si zgradiš lepo hišo, a ko enkrat zapustiš ta svet, to ni nič vredno. Vse, kar sem se v življenju naučil, in izkušnje, ki sem jih pridobil, bi si želel prenesti na druge. Če bo možnost, pa bi v določeni meri rad spremenil tudi sistem, saj vidim, da je mnogo stvari, ki bi bile lahko drugačne in predvsem boljše. Invalid je enostavno preveč odvisen od mnenj določenih strokovnjakov, ki pa so to le na papirju, v resnici pa bi padli na vsakem izpitu. Ocenjujejo te in ti oni povedo, kaj zmoreš, čeprav te ne spremljajo na dnevnem nivoju in dejansko ne vedo, kakšne so tvoje zmožnosti.«
