Darjan 
7. aprila vsako leto obeležujemo Svetovni dan zdravja. Datum ni izbran naključno, saj je prav na današnji dan leta 1948 začela veljati ustanovna listina Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). V dokumentu med drugim najdemo tudi definicijo zdravja, ki predstavlja »stanje popolnega telesnega, psihološkega in socialnega blagostanja«. Letos, ko WHO obeležuje svojo 75. obletnico, Svetovni dan zdravja poteka pod geslom »Zdravje za vse«.
Sara Sočan
Geslo “Zdravje za vse” izraža temeljno filozofijo Svetovne zdravstvene organizacije, ki si prizadeva za zagotavljanje najvišje možne ravni zdravja za vse prebivalce sveta. To pomeni zagotavljanje enakih možnosti za dostop do zdravstvenih storitev, ne glede na geografsko lokacijo, socialni status ali druge dejavnike.
V okviru izvajanja te filozofije WHO spodbuja države članice, da razvijajo in izvajajo politike in programe za izboljšanje zdravja prebivalcev, da zagotavljajo dostopnost in kakovost zdravstvenih storitev ter da se osredotočajo na najbolj ranljive skupine prebivalstva. Pravica do zdravja je sicer ena od pravic, zapisanih v splošni deklaraciji o človekovih pravicah, ki predvideva, da ima vsakdo dostop do zdravstvenih storitev, ki jih, kadar in kjer jih potrebuje.
Realnost je sicer nekoliko drugačna, saj po ocenah WHO skoraj tretjina svetovnega prebivalstva nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, pri čemer so najbolj prizadete najranljivejše skupine prebivalstva. Da bi vsem ljudem omogočili dostop do osnovnih zdravstvenih storitev in bi vizija WHO »Zdravje za vse« res lahko zaživela, pa bo potrebno izpolniti več dejavnikov.
Kot poudarjajo pri WHO, so na prvem mestu potrebni zlasti posamezniki in skupnosti, ki imajo dostop do visokokakovostnih zdravstvenih storitev, da lahko poskrbijo za lastno zdravje in za zdravje svojih bližnjih. Seveda pa bo za to potrebnih tudi več usposobljenih zdravstvenih delavcev, ki bodo zagotavljali kakovostno zdravstveno oskrbo, svoj delež pa bodo morali nenazadnje prispevati tudi odločevalci in oblikovalci politik, saj brez vlaganja v univerzalno zdravstveno varstvo vseh omenjenih ciljev ne bo moč doseči.
Pandemija COVID-19 je napredek številnih držav na tem področju občutno zavrla. A prav zaradi lekcije, ki smo jo dobili s pandemijo, pa tudi zaradi prekrivajočih se humanitarne, podnebne in gospodarske krize ter vojn po vsem svetu, se zdi, da je pot k uresničitvi vizije »Zdravje za vse« še toliko bolj nujna.
Morda je prav zdaj pravi čas, da civilna družba od voditeljev zahteva odgovornost. Napredek na področju dostopnosti do zdravstvenih storitev je namreč potrebno pospešiti, sicer kot človeštvo ne bomo doseči ciljev trajnostnega razvoja, povezanih z zdravjem. Prav na trajnostnem razvoju pa bo človeštvo obstalo ali padlo.