Milan 
Boštjan Trtnik je sistemski terapevt po metodi Berta Hellingerja ter certificirani predavatelj in svetovalec za osebni in duhovni razvoj v Zavodu CDK. Je tudi udeleženec izobraževanja za Imago partnerske terapevte in svetovalce, družinski in partnerski terapevt ter učitelj meditacije. Z njim smo se pogovarjali o odnosih v družinah, o razvozlavanju čustvenih vozlov in o pravilnem odzivanju na določene situacije.
Kaj postavitev družine sploh je in kako deluje?
Postavitev družine je poseben način razreševanja družinskih konfliktov, ki temelji na principu družinskega energijskega polja. Posameznik, ki želi v družini nekaj razrešiti, med drugimi udeleženci na delavnici izbere nekoga, ki predstavlja njegovo mamo, nekoga za očeta, za brata, moža oziroma ženo, otroke … Predstavniki družinskih članov se uglasijo z družinskim energijskim poljem in dobijo občutke tistih oseb, ki jih predstavljajo. Tako je jasno vidna slika družinske situacije in postavitev nato vodimo v smeri razreševanja določenega čustvenega vozla. Ne iščemo krivcev, temveč dobro rešitev za vse vpletene, želimo si, da bi v družini zopet bilo več spoštovanja, razumevanja in ljubezni. Zaradi upoštevanja energijskega polja spada metoda v področje alternative. Verjamem pa, da ima še veliko prihodnost pred seboj.
Kaj lahko od tega pričakujemo?
Moje dosedanje izkušnje so, da vsaka postavitev pomeni določeno razrešitev, da se določena čustvena energija sprosti in pride do večje povezanosti in bližine med družinskimi člani. Dejansko vsak, ki ima svojo postavitev, lahko izkusi določene rezultate. Gotovo je to, da se nam pogled na našo družino in družinske člane spremeni, ker dejansko tisti, ki postavlja družino, opazuje, kaj se dogaja. Lahko bolj objektivno vidi tako sebe kot ostale družinske člane. Stvar je zelo nazorna in pride tudi do čustvene razbremenitve. Nekaj jeze, občutkov krivde, strahov, bolečine, žalosti se sprosti, se razbremeni in pride do večje povezanosti. Včasih se pa zgodijo še kakšni nepričakovani učinki, ko recimo ljudje gredo po delavnici spet v odnose in v življenje in jih mogoče kakšen družinski član, ki se dolgo časa ni oglasil, pokliče, da naveže kontakt ali pa da čutijo, da je odnos drugačen, da je komunikacija drugačna.
Kdo je Bert Hellinger in kako deluje njegova metoda?
Bert Hellinger je študiral je filozofijo, teologijo in pedagogiko. Dvajset let je kot misijonar katoliškega reda preživel med Zuluji v Afriki, kjer je spoznal drugačen pogled na človeka in njegovo dušo, kot je običajen v naši zahodni kulturi. Ta leta so pustila globok vpliv na njegovo poznejše razmišljanje in delo. Po 25 letih je končal delo misijonarja in se začel ukvarjati s psihoanalizo ter pod vplivom skupinske dinamike, primarne terapije, transakcijske analize in različnih hipnoterapevtskih postopkov razvil svojo metodo, ki jo je poimenoval postavitev družine.
Postavitev družine na družino gleda kot na sistem. K temu sistemu spadajo naš partner in otroci, naši starši, bratje, sestre, stari starši, predniki. Tudi drugi, ki niso nujno krvni sorodniki in so pomembni za naš sistem: na primer naši bivši partnerji iz resnih zvez, bivši partnerji naših staršev, starih staršev in tudi druge osebe, s katerimi smo ali so bili predniki usodno povezani – na primer ljudje, s katerim je bil nekdo od naših starih staršev skupaj v taborišču. Družina je zbrana – umirjena takrat, ko ima vsak od družinskih članov svoje mesto.
Družinski sistem vodi skupna sila, ki ji lahko rečemo družinska duša. Velikokrat je takšen sistem v neravnovesju, ki nastane zato, ker je nekdo, ki ima pravico pripadati, s strani ostalih izključen, zavrnjen, pozabljen … Vendar skupinska duša ne dopušča, da bi kdorkoli bil izključen in ga bo pripeljala nazaj tako, da bo nek drug član družine, pogosto otrok, predstavljal izključenega. Potem se tak član vede nenavadno, na primer agresivno, zboli, postane odvisen. Tako kasneje rojeni trpi enako kot tisti, ki je bil zavrnjen in sistem se mora ponovno spoprijeti z dobrim in zlim. Rešitev za kasneje rojenega bi bila, da se pokloni in spoštuje izključenega ter da s svojim življenjem in usodo ostale opozori, da ga oni ne izključijo in ne pozabijo. Če se mu bodo poklonili s spoštovanjem, je to izravnava. Potem bo prišel v sistem mir in nihče od kasneje rojenih ga ne bo moral zastopati.
Je potrebno pred delavnico o družini zbrskati kakšne pomembne podatke o družini in prednikih?
Udeležence, ki se prijavo na delavnico, povabim, da že pred delavnico izdelajo svoje družinsko drevo – na osnovi podatkov, ki jih imajo, lahko pa se tudi še s kom od sorodnikov pogovorijo, če seveda obstajata obojestranska volja in pripravljenost za takšen pogovor. Kar še prosim udeležence je, da svoje družinsko drevo pogledajo v luči tako imenovanih usodnih družinskih dogodkov. To so recimo kakšne nepričakovane zgodnje smrti, recimo, da otroku, ki je star tri leta, starša umreta v prometni nesreči. Ali da recimo umre otrok kot dojenček ali kasneje v svojem otroštvu. Pomemben je tudi podatek o smrti porodnice. Ravno tako splavljeni otroci, bodisi da pride do spontanega splava ali da se ženska ali par odloči za splav. Tudi recimo umori, samomori, kakšne težje bolezni, kot je rak, druge duševne bolezni, vojni dogodki … Takšni čustveni pretresi v družini so vsi tisti dogodki, ki največkrat niso pričakovani, ki prinesejo breme in veliko čustev v družino. Niso pa vse te informacije pogoj za izvedbo družinske postavitve, tudi če ničesar ne vemo o svojih starših ali enemu od njih, postavitev deluje, saj temelji na družinskem energijskem polju. Družinsko drevo je le v pomoč in lahko da dober uvid, sicer pa sta »glavna« pri izvedbi same postavitve družinska duša in družinsko polje.
Kako urediti medsebojne odnose in najti notranji mir? Kako lahko poskrbimo, da so ti odnosi izpolnjujoči, harmonični?
Potrebno si je vzeti čas zase in za medsebojne odnose. To pa je danes v izrazito materialistično in tržno naravnani družbi velik izziv. Vsak dan smo bombardirani s sporočili, ki propagirajo zunanjost, kratkotrajne užitke, tekmovalnost in podobno. S tem se v resnici oddaljujemo od svoje duhovne altruistične narave in tudi od iskrenih medsebojnih odnosov. Notranji mir lahko najdemo prav v sebi – meditacija je ena od najbolj učinkovitih metod, s pomočjo katere spoznavamo svojo duhovno naravo in širimo meje svojega zavedanja. Naravna posledica izvajanja meditacije je tudi notranji mir, prav tako pa nas meditacija spodbuja k temu, da se bolj potrudimo za medsebojne odnose. Treba se je naučiti konkretnih komunikacijskih veščin: dobrega poslušanja, ustreznega sporočanja, razmejevanja odgovornosti, empatije, ravnanja s čustvi … in pogledati tudi v svojo »otroško dediščino«, to je, kaj smo prinesli s seboj v odraslo dobo. Velikokrat postanejo odnosi izpolnjujoči takrat, ko zavestno preraščamo otroške preživetvene strategije in obrambna vedenja in celimo svoje otroške čustvene rane. Naj ob tem še povem, da harmonija ni nekaj, kar bi večno trajalo v družini, saj so konflikti sestavni del življenja. Družina je že po definiciji konfliktna skupnost, kjer se srečujejo različni interesi, pričakovanja, želje … Naučiti pa se moramo na primeren način reševati konflikte in usklajevati različnost.
Kako se rešiti neprimernih odzivov na dejanja in čustva drugih in kako pravilno ravnati sami?
Z zavestnim trudom in delom na sebi. Pomembna veščina je razmejevanje odgovornosti v medsebojnih odnosih. Da se zavedamo, da smo za svoje misli, čustva, dejanja sami odgovorni. V odnosih dostikrat druge krivimo za svoje odzive, pogosto pravimo: ti si me razjezil. V resnici je drugi nekaj naredil, mi sami pa smo se razjezili. Zavedanje je prvi korak k spremembam. Da ugotovimo, kateri naši odzivi niso primerni oziroma kaj z njimi povzročamo sebi in drugim. Nato moramo razmišljati in iskati nove načine, nove možnosti odzivanja: kako se lahko še odzovemo, da bo to bolje za odnos. Seveda je treba te ideje tudi uresničiti, tukaj pa se dostikrat zatakne, saj je navada železna srajca in nekateri vzorci so v nas zelo zakoreninjeni, ker smo jih prinesli iz matičnih družin oziroma so v družinskih sistemih prisotni že več generacij. To se na delavnicah postavitve družine zelo lepo vidi in ozavesti. Zato so postavitve družine tako dragocene, ker prinašajo globlji uvid in hkrati tudi možnost prekinitve določenega energijskega toka, kar v praksi pomeni vedenjskega vzorca.
Kaj nas torej postavitev družine nauči?
Postavitev družine nas uči gledanja s srcem, z njeno pomočjo presegamo omejujoče predstave, ki smo si jih ustvarili o svojih družinskih članih. Na ta način spoznavamo »zakulisje« medsebojnih odnosov in tiste skrite silnice, ki od znotraj urejajo odnose in življenje. Postavitev nam pomaga tudi odložiti čustveno breme, ki je povezano z našo družino in prinaša občutke olajšanja, miru in globoke povezanosti z družinskimi člani. Vredno se je potruditi, kajti vse, kar naredimo na postavitvi družine, ne naredimo le zase, temveč za celo svojo družino: za svoje prednike in tudi za vse tiste rodove, ki še pridejo.
Miha Anžur