Že nekaj časa opažam, kako boleče je, ko oseba vse, kar se mu kdo reče, vzame osebno. To pomeni, da razume drugega oziroma njegovo pripombo, kritiko ali zgolj pogovor kot nekaj, kar leti na njega samega in to ga seveda prizadene. Ko jemljemo osebno zadeve in mnenja drugih, sebe zelo potlačimo v čustvovanju in sčasoma izgubimo stik s svojim čustvenim svetom.
Verjamem, da mogoče kdo ne razume povsem, kaj želim povedati, saj je vsakodnevno izpostavljen različnim vsebinam, mnenjem, opazkam in zahtevam kako naj človek razmišlja in se odloča – to vse pa tvori kar precejšen pritisk, ker vsakdo od nas želi ugajati. V nas je potreba, da smo sprejeti s strani naše socialne mreže in drugih ljudi, s katerimi stopamo v odnose različnih vrst. Zlasti nam je pomembno, da vemo, kaj si drugi mislijo o nas. Sama sicer pravim, da je to velika in težka cokla naših odnosov, ker spričo tega, da moramo ugajati, izgubimo naše bistvo. Kdo smo torej, če “igramo” tako, kot drugi to od nas zahtevajo ali pričakujejo, da bi le bili v skladu s pričakovanji drugih ljudi?
Menim, da je vedno potrebno ostati zvesti samim sebi, četudi to kdaj pomeni, da imamo kakšnega prijatelja manj. In da smo se komu skozi življenje verjetno zamerili, ker smo živeli po naših prepričanjih in željah. In nismo jemali osebno kar so nam drugi dopovedovali, temveč smo ostali v stiku s seboj, ker se zavedamo, da le tako lahko živimo po načelu “walk the talk” ali po slovensko: delaj kar govoriš, torej bodi ti to, kar si. In verjamem trdno v to, da če smo vedno v stiku z našim notranjim doživljanjem, bodo to slej kot prej prepoznali tudi drugi, ki nas obkrožajo in nas bodo začeli ceniti, sprejemati in spoštovati točno takšne kot smo. To pa je ogromno in neprecenljivo. Menite, da bi šlo?