Razcepljeni med partnerstvom in starševstvom?

Danes sem se namenila razmišljati o tem, kako spremenimo ženske pogled nase in svoj partnerski odnos, ko rodimo otroka. Pride do tektonskih premikov, saj že vsi vemo, da je dandanes roditi otroka projekt, ki zahteva celega človeka, no, celo žensko.

Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose, družinsko dinamiko in osebnostno rast

Sama sem mama, rodila sem hči pred dvaindvajsetimi leti. Se še vedno dobro spomnim, kako nebogljeno sem se počutila, ko sem držala štručko v naročju, ki se je neusmiljeno drla in vekala. Sem jokala jaz in je jokala ona tistih prvih nekaj dni. Postati mama je zame nekaj najbolj zahtevnega in odgovornega. Neskončno in brezpogojno obožujem tole svoje dete, z njo si še vedno vsakodnevno izkazujeva ljubezen, četudi sedaj že nekaj let na daljavo, saj študira v tujini in je tako rekoč sedaj že samostojna mlada ženska. Vedno je v meni in v mojem srcu morje neskončne ljubezni do nje, tudi ponosa in občudovanja v kako čudovito osebnost se je oblikovala.

Nihanje med dvema družbenima vlogama

Rojstvo otroka vedno nosi veliko dilem, utrujenosti obeh staršev, dvomov v lastne starševske sposobnosti, kakšno vzgojno paradigmo bomo ubrali, ko malček začne hoditi, kako vzpostavljati primerno povezanost staršev po prihodu dojenčka v novi dom in še veliko drugih izzivov. Danes se posvečam vprašanju, kako biti čuječ v vlogi partnerke, ko se rodi otrok. Ko ženska postane mama in moški postane oče. Katera družbena vloga je bila primarna?

V vsakdanjem življenju nosimo na sebi veliko družbenih vlog, odvisno od osebe in situacije, s katero tvorimo odnos. Tako smo v posameznem dnevu v vlogi sodelavke, žene, mame, hčerke, prijateljice ali na primer sosede. Z vsako osebo, s katero smo vzpostavili odnos, »odigramo« določeno vlogo. Kako jo »igramo« oziroma kako se v njej znajdemo, je odvisno od naših preteklih izkušenj, zaupanja v osebo, strahov, prepričanj, ki jih nosimo v sebi, stališč in predsodkov, ki so tudi del naše osebne figure, ko oblikujemo neki odnos.

Iz dvojine v množino

V partnerskem odnosu primarno prevladuje vloga ženske in moškega. Zaljubila sta se, takšno biološko oziroma hormonalno stanje traja približno dobro leto, ko pa izzveni, pride do oblikovanja bolj uravnoteženega odnosa. Par naj bi se odločil o zrelem ljubezenskem povezovanju. Mnogo bolj obširno o tej temi pišem v objavljenih člankih, ki se nahajajo v moji prvi knjigi Na kavču v Svetovalnici – Iskreno o partnerstvu.Kar je pomembno za današnje razmišljanje, je dejstvo, da sta odrasla posameznika, moški in ženska, najprej par, z rojstvom otroka prevzameta še družbeni vlogi staršev. Zakaj takole močno poudarjam redosled naših vlog, ki jih nosimo ter bolj ali manj posrečeno igramo?

Veliko parov, ki me obišče v Svetovalnici je namreč pozabilo na primarni, partnerski odnos s trenutkom, ko se je rodil otrok. Seveda je to pričakovano, saj otrok postane središče družinskega vesolja, ko iz dvojine nastane množina. Poprej par, ki je bil eden drugemu dovolj, živela sta dvojino, postane v prvih nekaj mesecih množine zmeden, prestrašen, vsa pozornost je namenjena malemu nebogljenemu bitju, ki potrebuje veliko ljubezni in nege. Ženska je po porodu hormonsko nestabilna, telo se je začasno spremenilo in potrebuje nekaj mesecev, da se ponovno vzpostavi vsaj približno nazaj na tisto stanje, ki je bilo poprej. Mnogi moški imajo veliko razumevanja in potrpežljivosti do neskončno utrujene in izčrpane partnerke, ki si včasih niti toliko časa ne vzame, ko otrok spi, da se stušira, umiri, gre tudi sama spat, temveč hitro pospravlja, kuha, pere in želi biti perfektna še naprej v vsem kar počne. No, to je nemogoče in prosim zavedajmo se, drage dame, da nobeni od nas ni treba biti perfektna mama, temveč naši otroci od nas potrebujejo, da smo spočite, nasmejane in navihane »dovolj dobre mame«. Za to pač moramo poskrbeti same, saj nihče drugi tega ne more narediti namesto vas. Bo šlo, drage moje?

Ne uničujte odnosa

Ženska je po porodu pogosto zgolj - mama. Tako ostaja mnoga leta in zanika potrebe in željo po pozornosti s strani svojega moškega. Pa tukaj ne govorim zgolj o njegovi želji po spolnosti, temveč o tem, da tudi moški potrebujejo od nas žensk nekaj našega časa, da se mu posvetimo tako, da ga sploh opazimo, se z njim ljubeče pogovarjamo, pa ne zgolj o potrebah dojenčka in kasneje otroka, temveč naj teče pogovor o vama kot o paru, kot o moškem in ženski, ne zgolj pogovor med mamo in očetom tega otroka. Vse preveč žensk v celoti prevzame vlogo zgolj matere, ki ne pozabimo, hoče biti perfektna, s tem pa odriva in zanika izjemno pomembno vlogo moškega pri oblikovanju novo nastale družinice. Odgovorni moški iz srca neguje potrebe svoje ženske, ker se zaveda, da le-tako bo imela v objemu svojega partnerja oporo, nežnost in razumevanje, ko bo čustveno nestabilna in v dvomih. Moški se v vlogi očeta zelo dobro znajde in poskrbi za potrebe dojenčka na njemu lasten način, ki ni nič manj pravilen kot materin, le da marsikatera ženska grobo odrine svojega partnerja, češ, da nima pojma, kako je potrebno skrbeti za otroka, da ona je mama in da vse ve najbolje. Omenjeno je zelo tragično in uničujoče za kakovosten partnerski odnos, da ne omenjam, da otrok poleg skrbne mame potrebuje tudi očeta, ki lahko nadomesti v zadovoljevanju potreb otroka velik delež ter tako omogoči svoji partnerki, da se spočije, naspi, gre ven s prijateljicami ali zgolj na sprehod, da se regenerira in zbistri glavo in telo.

Preženite obsesivno skrb za otroka

Najbolj hudo je gledati ženske, ki so po rojstvu otroka ne zgolj zanemarile svojega moškega, temveč so zanemarile tudi sebe. Pri tem ne mislim zgolj na zunaj, temveč da jim ni več mar za nič drugega kot da obsesivno skrbijo za vsak migljaj otročka in so nanj prikovane z vsemi čutili. Tudi takšno pretiravanje in obsedenost z otrokom nista zdrava in vodita v posesivno patološki odnos, kjer ni otroku dovoljeno izražati sebe temveč se mora kmalu naučiti biti ubogljiv in poslušen, da bo lahko takšna mama srečna. Takšen materinski pristop zagotovo ni zdrav, nasprotno, je zelo škodljiv za zdrav razvoj otroka.

Očetje so pogosto zdrav glas razuma, ki ga otrok tudi potrebuje. Če se partnerja zavedata, da bosta najboljšo možno popotnico dala otroku tako, da skupaj ljubeče, sočutno in povezano skrbita za potrebe svojega potomca in pri tem ponovno stketa ljubeč, spoštljiv in sodelujoč partnerski odnos, bo otrok odraščal v zdravem družinskem gnezdu. Starša mu bosta s svojim zdravim partnerskim odnosom in medsebojnim izkazovanjem ljubezni dala neizmerno pomembno popotnico ter ga naučila z lastnim zgledom kaj to je ljubeč in pripaden partnerski odnos.

Ostali članki iz teme otroci

Mar 09, 2020 216

Razcepljeni med partnerstvom in starševstvom?

Danes sem se namenila razmišljati o tem, kako spremenimo ženske pogled nase in svoj…
Feb 17, 2020 255

Kaj je pomembno pri izbiri otroških pleničk

Intervju z Uršo Čerček, produktno vodjo za Bambo NatureUrša Čerček je produktni vodja za…
Feb 12, 2020 989

Prehladna obolenja pri otrocih

S Tatjano Grmek Martinjaš, dr. med., spec. ped., spec. šol. med., ki je zaposlena v ZD…
Jan 13, 2020 76

Aminokisline OKA za razvoj otroka

Dr. Igor Ostan Nosečnice potrebujejo bogatejšo beljakovinsko prehrano. Včasih pa se…
Dec 09, 2019 371

Hormonski izzivi skozi obdobje odraščanja

Živčni izpadi niso nič nenavadnega, nihanje v razpoloženju se spreminja skoraj vsako uro.…