Milan 
Kadar se starši malčkov pogovarjajo med seboj, vedno ugotovijo, da imajo njihovi triletniki enake težave, da se v tej fazi razvoja soočajo z enakimi ali vsaj podobnimi zagatami in da starši pogosto ne vedo, kako otroku pri premagovanju teh pomagati. To, da se soočajo s podobnimi izzivi, ni presenetljivo, saj gremo prav vsi skozi enake faze razvoja, ki oblikujejo našo rast in zorenje.
Mia Bone
Svetovno znani psiholog Erik Erikson je oče teorije psihosocialnega razvoja, ki nam pomaga razumeti, kateri dejavniki vplivajo na oblikovanje naše identitete in osebnosti. Erikson je v svoji teoriji izpostavil, da se identiteta in osebnost razvijata postopoma – skozi točno določene faze, ki so vezane na starost. Ena izmed posebnosti njegove teorije je tudi to, da se razvoj ne konča v mladostništvu (torej pri 19. letih) oziroma v obdobju zgodnje odraslosti (pri 25. letih), pač pa trdi, da se z različnimi psihološkimi nalogami soočamo vse do konca življenja. Psihološke naloge so povezane s starostjo in razvitostjo naših možganov. To pomeni, da se malček sooča z izzivom, kako naj razvije samostojnost, posameznik po upokojitvi pa s tem, da najde aktivnosti, ki mu bodo omogočile občutek izpolnitve in zadovoljstva.
Središče Eriksonove teorije je oblikovanje našega ega. Erikson ego razume kot zavesten občutek jaz-a (tj. naše identitete – kdo v resnici smo), ki ga razvijamo skozi številne socialne interakcije, druženja, odnose ipd..
GRADIMO SAMOZAVEST
Če vse skupaj zelo poenostavimo, lahko rečemo, da je naša identiteta skupek naše samozavesti in samopodobe ter občutka zadovoljstva. Če smo samozavestni in zadovoljni v življenju ter imamo pozitivno samopodobo, smo psihološke naloge posamezne razvojne faze uspešno opravili. Če se soočamo z nizko samozavestjo in negativno samopodobo, hkrati pa imamo občutek praznine in nesmiselnosti, smo nezadovoljni, kar pomeni – kot ste zagotovo že sami ugotovili –, da nekaterih nalog nismo uspešno opravili.
Erikson je menil, da nas občutek, da nekaj znamo in zmoremo motivira za nadaljnje aktivnosti in oblikuje naše vedenje. Vsaka faza v Eriksonovi teoriji ima določeno psihološko nalogo. Če jo usvojimo, jo tudi izmojstrimo. V vsaki fazi se tako soočamo z notranjim konfliktom, ki služi kot prelomnica v razvoju. Ti notranji konflikti nam pomagajo, da se osebnostno razvijamo in rastemo. Malček, ki pri poldrugem letu že lahko samostojno hodi, se sooča s prvim notranjim konfliktom: ali naj postane aktiven in prične uveljavljati svoje želje ali naj bo pasiven?
Psihologi vedno izpostavljamo, da se naša identiteta in osebnost oblikujeta na podlagi izkušenj in prepričanj, ki so posledica bivanja v socialnem okolju. Otrok se razvija v številnih socialnih interakcijah, skozi besede, ki so mu namenjene in odzive okolice.
NALOGE NAŠEGA RAZVOJA
Vsaka faza v Eriksonovi teoriji ima določeno psihološko nalogo, ki jo posamezniki lahko uspešno ali neuspešno razrešimo. Prva leta življenja igrajo zelo pomembno vlogo, saj si do vstopa v šolo postavljamo temelje za samozavest. Prva leta otrokovega življenja predstavljajo obdobje intenzivne rasti in razvoja, zato so zunanji vplivi (odzivi okolice) zelo pomembni. Zaupanje – nezaupanje: v prvem letu življenja je najpomembnejša oseba mama, ki skrbi za otroka in zadovolji vsako njegovo potrebo. Tako krepi otrokovo temeljno zaupanje v okolje, ki ga obdaja. Otrok v tem obdobju okolico raziskuje z usti (sprejema, zavrača, zadržuje in izpljune) in se vedno bolj zaveda, kako je za svoj obstoj odvisen od okolja. Za otrokovo oblikovanje zaupanja je pomembno, da je njegovo okolje zanesljivo in predvidljivo, kar praktično pomeni, da na svoje zahteve hitro dobi hrano ali zamenjano pleničko, crkljanje ali svojo najljubšo igračko.
Ugodna razrešitev psihološke naloge: če mu starši oziroma njegovi skrbniki posvetijo dovolj pozornosti in se hitro odzovejo na njegove potrebe, otrok razvije temeljno zaupanje do življenja.
Neugodna razrešitev psihološke naloge: če je otrokovo okolje nepredvidljivo (npr. enkrat takoj dobi hrano, drugič pa z mokro pleničko dolgo joče), razvije sumničavost in je odklonilen do ljudi, saj jim ne zaupa.
Avtonomnost – sram: v drugem in tretjem letu življenja se malček lahko samostojno giblje, kar je osnova za razreševanje psihološke naloge tega obdobja. Malček bi vse rad naredil sam, kar povzroči številne bitke med njegovimi željami in zunanjimi zahtevami; rad bi se oblekel sam, vi pa veste, da bo to trajalo predolgo časa, zato mu pomagate in že se zapletete v bitko (»Ne, sam bom!«). V tem obdobju se začne toaletni trening, otrok pa gre v vrtec in se sreča z lastno odgovornostjo. Malčka določa to, kar počne. Vendar pa mora svojo borbo za samostojnost postaviti v okvire, ki jih obvladuje s samokontrolo (tj. svoje lahko doseže s prijaznim in potrpežljivim govorom in ne s kričanjem ali trmo). V tem obdobju otroci vse odzive sprejmejo kot absolutno resnico, zato je zelo pomembno, da jih starši spodbujajo. Če starši ves čas omejujejo in karajo (npr. Neroden si, spet si polil sok!), malček razvije dvom vase. Namesto, da bi samostojno raziskoval svojo okolico, je raje pasiven in se umakne v odvisnost od okolja (odzove se samo, kadar mu nekdo posreduje jasna in točna navodila, kaj od njega pričakuje, drugače pa je raje »neviden«).
Ugodna razrešitev psihološke naloge: če starši malčka spodbujajo in mu namenjajo veliko pohval z jasno in pošteno postavljenimi mejami (npr. »Po cesti ne tečemo, zato me drži za roko.«), otrok razvije ustrezno mero samostojnosti in postavlja trdne temelje svoji samozavesti.
Neugodna razrešitev psihološke naloge: če ga starši preveč omejujejo in ničesar ne sme raziskati sam, razvije dvom v svoje sposobnosti. Če starši malčka pogosto kritizirajo in z njim nikoli niso povsem zadovoljni (npr. Nisi lepo pospravil svojih igrač.), potem ga je pogosto sram. Če pa starši ne postavljajo nobenih meja in je malčku vse dovoljeno, je ta otrok pozneje povsem nedojemljiv za kritiko in je zelo razvajen.
Iniciativnost – krivda
V četrtem letu pride do premika v doživljanju samega sebe. Do vstopa v šolo, tj. do šestega leta, se otrok vse bolj zaveda svoje ga spola in začne graditi svojo spolno vlogo. Zgleduje se po istospolnem staršu: deklice po mami in dečki po očetu. Skladno s tem si otroci začnejo postavljati različne cilje (npr. dečki se začnejo zavedati svoje moči, deklice pa svojih ročnih spretnosti) in kažejo kar nekaj vztrajnosti, da bi te cilje dosegli sami. V tem razvojnem obdobju opazimo, da otroci razvijajo iniciativnost in zdravo ambicioznost na eni strani oziroma občutke krivde zaradi prestopništva na drugi strani.
Ugodna razrešitev psihološke naloge: če otrok prejme dovolj pozitivne podpore pri postavljanju ciljev in je nežno usmerjan, če je pri ciljih preveč ambiciozen, razvije zdravo tekmovalnost in »moralno odgovornost« (kar pomeni, da pri doseganju ciljev upošteva pravila in ne goljufa).
Neugodna razrešitev psihološke naloge: kadar otroka starši preveč omejujejo in ne verjamejo vanj, se otrok čuti krivega, ker sanja o ciljih. Zato se umakne v neiniciativnost ali pa razvije uporništvo.
POMOČ ZDRAVILNIH ZGODBIC
Kot vidimo, otrok do vstopa v šolo doživlja intenziven telesni, čustveni in psihosocialni razvoj. Ker njegove možganske funkcije še niso razvite dovolj, da bi znal presojati, kaj je res in kaj ne, popolnoma zaupa odzivom okolice, hkrati pa se sooča z razvojnimi nalogami, ki naj bi jih uspešno rešil. Pogosto so tudi starši v stiski, kako preprosto in na naraven način pomagati otroku, da bi razumel, zakaj se boji teme, kako naj ustavi močenje postelje ali pogumno odkoraka v vrtec. Te težave so za otroke velike in grozeče, hkrati pa nimajo dovolj znanja ali izkušenj za uspešno rešitev. Da bi otrokom pomagali pri hitrejšem reševanju teh težav, je zdaj na voljo inovativen priročnik, v katerem najdete 14 zdravilnih zgodbic. Spisane so tako, da malčkom pomagajo pri reševanju in razreševanju težav, s katerimi se soočajo med 1. in 4. letom. Hkrati skrbno izbrani jezikovni vzorci otrokom pomagajo pri usvajanju socialnih veščin, hkrati pa spodbujajo čustveno inteligentnost otroka.