Domov Odnosi in družinaOtroci Kakšno igračo izbrati?

Kakšno igračo izbrati?

8 ogledov

Vsaka igrača ni dobra igrača. Ravno zato je treba dobro premisliti, kaj bomo kupili našim najmlajšim. O tem, katere igrače so varne, kako izbrati tiste, ki so primerne za naše otroke, nam je pojasnila Ljubica Marjanovič Umek, prof. za razvojno psihologijo.
Veronika Bilban
Starši se med trgovskimi policami niti več ne znajdemo. Kaj svetujete, kako se lotiti nakupa igrače?
Ker večina igrač ni ravno poceni, se mi zdi zelo pomembno, da se odrasli lotimo nakupa igrač premišljeno. Verjetno bo vsak od staršev tu in tam kupil kakšno igračo mimogrede, vendar to ne bi smelo veljati za večino igrač. Starši, ki spremljajo igro svojih otrok in se včasih v igro tudi vključujejo, bodo praviloma dobro vedeli, katere so tiste igrače, ki si jih otrok res zelo želi, katere so igrače, ki bi lahko igro otrok vsebinsko še razširile. In te igrače naj bodo na našem seznamu ali v glavah staršev, ko bodo ob določenih priložnostih šli v trgovine.
Kako izbrati ravno pravšnjo igračo, ki bo otroku všeč?
Težko je vedno izbrati otroku igračo, ki mu bo všeč, predvsem zato, ker otroci vedno ne vedo, kaj bi radi in zakaj, ali pa bi določeno igračo radi zgolj zato, ker jo imajo prijatelji/-ice, potem ko jo dobijo pa jim ni več všeč. Torej velja biti pri sledenju otrokovih interesov previden. Prav je, da, še posebej v specializiranih trgovinah z igračami, kaj povprašamo prodajalko/prodajalca, zlasti o starostni primernosti igrače. O tem, ali kupujemo igrače za gibanje, igrače za sestavljanje in gradnjo, igrače za simbolno igro, pa bi se morali odločiti že doma. Vsi katalogi s predstavitvijo igrač nam lahko pridejo prav, vendar jim moramo prebirati dovolj kritično; prav tako so nam lahko v pomoč pogovori s starši otrok podobne starosti, z vzgojiteljico otroka.
Ali moramo vedno kupovati le tiste igrače, ki razvijajo njegove spretnosti, da so poučne?
Odgovor je ne, čeravno je poučnost igrač bolj reklamna poteza proizvajalca oziroma prodajalca igrače. Ali se bo otrok v igri tudi kaj naučil, npr. spoznal številke, napredoval v skladnosti gibov rok in oči, razvijal prostorsko predstavljivost, je bolj odvisno od načina igranja kot igrače same. Npr. s poznanimi lego kockami se lahko otrok igra tako, da sestavlja različne gradove, ki jih rabi v simbolni igri, v katero vključi še druge človeške figure in npr. vozila; lahko pa jih zlaga točno po načrtu in pri tem prešteva posamezne elemente, jih kombinira … – v obeh primerih je razvijal svoje spretnosti, se učil npr. pripovedovati, sodelovati z drugimi otroki. Pomembno je, da pustimo, da igra ostane otrokova dejavnost, za katero je on motiviran in si tudi postavlja svoje cilje; le izjemoma naj bi odrasli postavljali cilje, ki naj bi jih otroci dosegli v igri, in še to posredno. Npr. otroku bomo dali igro s pravili, ki vključuje aplikacije s številkami ali črkami in otroci morajo pri igranju slediti neki matematični zakonitosti ali …
Predvsem je pomembno, da izberemo igračo, ki je otroku varna, kajne?
Zlasti za dojenčke, malčke in otroke v zgodnjem otroštvu je prvi predpogoj za »bogato« igro varna igrača. V Komisiji za oceno igrač, ki žal ne deluje več, so bili kriteriji varne igrače zelo strogo postavljeni, upoštevajoč različne možnosti rabe igrače v igri otrok. Poleg zunanjega izgleda oziroma načina oblikovanja igrače, npr. igrača ne sme imeti ostrih robov, površina mora biti ustrezno obdelana, posamezne manjše dele igrače malčki ne smejo odtrgati s potegom roke ali usti (npr. kolesa avtomobila, oči medvedka), so bile testirane tudi barve in druge zaščite igrače (vsebnost strupenih snovi; občutljivost na slino, znoj). Tako natančnih preizkusov ne vključuje znak CE, ki je na igračah prepoznani znak varnosti igrače v evropskem prostoru. Drugi izdelki s tem znakom ne morejo biti označeni. Je pa pomembno, da odrasle osebe ob nakupu igrače, le-to tudi same pogledajo; jo vzamejo ven iz embalaže, pogledajo, ali ima ostre robove, ali igrača pušča barvo, ali jim v roki ostajajo šopi dlake iz pliša, kolesa, ki so slabo pričvrščena na os avtomobila. Še posebej velja biti previden pri igračah za dojenčke in malčke.

Ja, znano je, da je predvsem otrokom do dopolnjenega tretjega leta prepovedanih oz. odsvetovanih mnogo igrač. Kako strogo se morajo starši držati tega priporočila?
Kot sem omenila, je zelo pomembno, da se držijo opozoril, kdaj je igrača primerna za otroke do 3. leta starosti. Morda se nam zdi nenavadno, vendar igrača, ki ima sestavni del manjši od 8 cm in ga malček lahko sam odstrani, močno ogroža njegovo zdravje. Lahko ga da v usta, ušesa, nos … , kar je seveda zelo nevarno. Torej tako velikost kot materiali morajo biti za otroke do 3. leta še posebej preverjeni.
Kako poskrbeti za varnost otrok, če sta pri družini starejši in mlajši otrok?
Skupna igra mlajših in starejših otrok zahteva nekaj več pozornosti. Je pa res, da lahko starejšemu otroku razložimo, zakaj so majhni delčki nevarni za sorojenca in lahko tudi on popazi, da se ne bi zgodilo kaj neprijetnega. V takih primerih je treba igrače, ki niso namenjene malčku, tudi pospravljati oziroma jih umakniti iz njegovega dosega.
Ali menite, da otroci potrebujejo res toliko igrač, kot jih imajo?
V povprečju ne; so pa razlike med otroki velike. Moje priporočilo je, da starši otroku, ki ima res veliko igrač, nekatere igrače pospravijo in z njimi rotirajo. Otrok namreč rabi čas, da se s posamezno igračo ali manjšim številom igrač zares igra; preveliko število igrač ga »sili« k površnosti, kar za igro ni dobro.
Vemo, da so se včasih otroci igrali s popolnoma drugačnimi igračami, mnoge so izdelali skupaj s starši, bile so iz naravnih materialov … Ali menite, da je potrošnja prevelika in da bi se morali v tem pogledu vrniti nekoliko v preteklost?
V preteklost se bomo težko vrnili, saj proizvodnja igrač sledi tehnološkemu in siceršnjemu razvoju družbe. Bi pa bilo prav, da si odrasli še vedno občasno vzamemo čas in sami ali skupaj z otrokom naredimo kakšno igračo – ta jim praviloma veliko pomeni. In nikakršne potrebe ni po pravi potrošniški mrzlici tudi pri kupovanju igrač. Z igračami ne moremo kupiti otrokove ljubezni, naklonjenosti, »se opravičiti« za našo odsotnost.
Koliko igrač naš otrok sploh potrebuje? Kakšno je vaše mnenje?
Težko je govoriti o številki. Po igračo ali dve iz posamezne skupine igrač, npr. igrače za gibanje, za simbolno igro, za igre s pravili; sestavljanje. Veliko kupljenih igrač lahko nadomestimo tudi z naravnimi materiali, predmeti iz vsakdanjega okolja. Odrasli bi morali spremljati igro otrok in bi se tako laže odločali, ali otrok rabi še kakšno igračo ali ne, in ali se morda še s tistimi, ki jih že ima ne igra.
Kaj naj naredimo z igračami, s katerimi se naš otrok ne igra več? Mnogi jih, na žalost, zavržejo …
Če igrača ni do take mere poškodovana, da bi ogrožala varnost otroka, ki bi se z njo igral, je nujno, da igračo podarimo otrokom, ki igrač nimajo, lahko tudi institucijam, ki jih bodo uporabljale. Poti so različne, le verjeti moramo, da dandanes nimajo vsi otroci vsega dovolj in da se bodo v družinah, v katerih nimajo za osnovne dobrine, zagotovo odpovedali kupovanju igrač.

© Vse pravice pridržane | Tridea d.o.o., Podkraj pri Zagorju 3A, 1410 Zagorje ob Savi