Z redno profesorico za razvojno psihologijo Ljubico Marjanovič Umek smo se pogovarjali o razvoju govora pri otrocih, o govornih spodbudah, o tem, kaj pomeni vzpostavljati kvalitetno komunikacijo in zakaj je poslušanje pravljic za naše malčke tako zelo pomembno.
SARA SOČAN
Prvi glas otroka je pravzaprav jok, kajne? Kričanje, potem pride čebljanje?
Res je, prvo novorojenčkovo sporazumevanje s svetom poteka preko joka, ki je še nekaj časa dojenčkov način sporočanja svojih potreb, želja, občutkov. Zanimivo je, da novorojenčki/dojenčki različno jokajo, če so npr. lačni, če jih kaj boli, če si želijo pozornosti drugih … Približno v drugem, tretjem mesecu starosti se pričnejo dojenčki z drugimi osebami sporazumevati z enostavno vokalizacijo, ki jo slišimo kot gruljenje (predvsem, če so dojenčki zadovoljni), kasneje, v petem, šestem mesecu starosti pa rabijo že bolj zahtevno vokalizacijo, ki jo imenujemo bebljanje. Dojenčki praviloma povezujejo soglasnik in samoglasnik in oblikujejo zloge in povezave med njimi, kot npr. ma, ba, la, ali ba-ba, ma-ma, da-da, ga-ga. Včasih se zdi, kot da bebljajo v stavkih, ker brez predaha povedo celo zaporedje zlogov. Joku in opisani vokalizaciji se v osmem, devetem mesecu dojenčkove starosti pridruži še raba različnih gest, ki so prva simbolna sporočila, npr. kazanje, mahanje, odkimavanje.
Če je otrok zdrav, kdaj lahko pričakujemo njegove prve besede?
Malčki povedo prvo besedo, ki ima pomen, nekje med dvanajstim in dvajsetim mesecem starosti. Beseda je simbol, s katero malček nekaj, nekoga označuje. Od bebljanja se razlikuje v tem, da jo mora malček vedno rabiti za označevanje iste osebe, dejanja, predmeta in da jo razumejo različne odrasle osebe, in sicer brez konteksta. Ko bo dojenček npr. govoril ma-ma vsaki osebi, ki jo vidi, je to še bebljanje, ko pa bo, praviloma malček rekel mama le svoji mami, je to beseda. Posebej pa velja poudariti, da so med otroci velike razlike v starosti, ko rečejo prvo besedo. Torej to, da malček, star 11 mesecev reče prvo besedo in potem hitro še nekaj besed, samo po sebi ne pomeni, da bo njegov besednjak kasneje zelo velik kot tudi ne, da bo majhen, če je prvo besedo rekel npr. pri 16 mesecih starosti.
Od česa vse je odvisno, kdaj bo otrok spregovoril?
Razvoj govora ni določen le z dispozicijami otrok, nasprotno, v veliki meri je določen tudi z dejavniki okolja. Zato je pomembno, da že dojenček, malček in kasneje otrok živi v simbolno spodbudnem okolju (veliko knjig, stika s tiskom); v okolju, v katerem so pogosto deležni spodbud, ki so tudi kakovostne, npr. skupnega branja, obiskovanja kulturnih prireditev za otroke, knjižnice. Pomemben dejavnik je tudi izobrazba staršev oziroma socialno-ekonomski in kulturni status družine v najširšem pomenu besede, saj izsledki raziskav jasno potrjujejo, da se npr. višje izobraženi starši pogosteje pogovarjajo z malčkom/otrokom, mu zagotavljajo več in bolj kakovostnih spodbud v okolju kot starši z nizko izobrazbo. Nekateri izsledki raziskav tudi potrjujejo, da deklice rečejo prvo besedo nekoliko prej kot dečki, da je besednjak deklic v prvih mesecih nekoliko večji kot dečkov, kasneje pa se lahko te razlike še reproducirajo ali pa zmanjšajo. Odvisno od ravnanja staršev oziroma odraslih oseb v otrokovem okolju.
Kako naj ga starši govorno spodbujajo?
Prav je, da starši spodbujajo razvoj besednjaka pri vseh rutinskih dejavnostih (se z njim pogovarjajo in ga nagovarjajo, ko ga previjajo, hranijo, umivajo …), govorijo mu, ko mu kažejo predmete in osebe v njegovem okolju, ko spoznavajo širše okolje (park, igrišče); hkrati pa je pomembno, da mu berejo, pojejo in ga govorno spodbujajo tudi v zaznavno-gibalnih dejavnostih oziroma v funkcijski igri ter začetnih simbolnih igrah. Še nekaj je pomembno – da se dojenčki in malčki takrat, ko jim odrasle osebe govorijo ali se z njimi pogovarjajo, počutijo varne, da torej prevladujejo pozitivna čustva.
Ali je res, da pomanjševalnice niso najbolj dobrodošle?
Nikakršne potrebe ni, da bi starši z dojenčkom/malčkom govorili v pootročenem govoru, ki med drugim vključuje tudi pomanjševalnice. Dojenček/malček se besed uči s ponavljanjem, ko posluša. Pomanjševalnice ne bo mogel ponoviti, zato starši pogosto »uvajajo« še čisto nove, izmišljene besede, ki bi jih morda malček lažje rekel. Pomanjševalnice naj bi bile v govoru odraslih izjema, in sicer takrat ko tako res označujemo npr. razliko med dvema predmetoma (žlica – žlička).
Katere črke otroci težko izgovarjajo? Običajno je to r in šumnike, ampak prav tako g in k, kajne?
Malčki in otroci (ne nazadnje tudi odrasli) izgovarjajo glasove, ki pomenijo različne črke, v različnih delih ustne votline oziroma so vezani na različne dele jezika. Zato običajno govorijo črke kot so r, š, č, ž najkasneje, nekoliko prej k in g, ostale črke pa še prej.
Na kak način lahko našim malčkom pomagamo, da bodo osvojili te črke?
Nikakršnega razloga ni, da bi malčke silili k pravilnemu govorjenju vseh črk oziroma glasov prej kot je to možno z anatomsko-fiziološkega vidika. Če otrok posameznih glasov oziroma črk, kot so sičniki in šumniki, črke r ne govori pri približno štirih, petih letih, se je strokovno utemeljeno posvetovati z logopedom, ki bo verjetno svetoval različne vaje, ki jih bodo starši delali z otroki.
Nekateri menijo, da se do tretjega leta pričakuje, da otrok izgovarja večino glasov in uporablja skoraj vse besedne vrste. Kako trdno se moramo starši držati te starostne meje oz. kdaj je razlog za preplah?
Raba vseh besednih vrst v slovenščini ni tako strogo vezana na nobeno od starosti otrok, saj se besednjak glede na vrsto besed, ki jih otrok rabi, lahko razvija zelo različno. Nekateri avtorji celo menijo, da je bolj pomembna raba besed v različnih funkcijah, npr. da rabi govor za posredovanje informacij, v socialnih interakcijah, za opisovanje čustev kot raba različnih ali vseh besednih vrst. Npr. nekateri otroci rabijo več samostalnikov, spet drugi več glagolov; praviloma pa otroci postopoma do zaključka predšolskega obdobja, ko se besednjak vedno bolj diferencira, rabijo tudi vse več pridevnikov, prislovov, predlogov… Zdi pa se pomembno, da starši rabijo metajezik, s katerim opisujejo mentalna stanja, kot so misli, čustva, želje (npr. besede, kot so misel, spomin, pozabiti, učiti, želja, veselje, pogum, vesel, lep) tudi v sporazumevanju z otroki in ne le v sporazumevanju med seboj.
Je priporočljivo, da otroka popravljamo in opozarjamo, če je nekaj izgovoril narobe? Je bolje le pravilno ponoviti za njim njegov stavek?
Za otroka ni prav nič spodbudno, če ga vsakič, ko izgovori kakšno besedo narobe, popravimo. Res je bolje, da besedo ali stavek ponovimo za njim pravilno ali npr. zgolj enobeseden stavek razširimo tako, da povemo daljšega.
Verjetno ne smemo biti pozorni zgolj na govor, temveč pogovor, kvaliteto komunikacije, kajne?
Pogovor je ena od pragmatičnih zmožnosti, ki se jo prične učiti že dojenček. Potrebno je torej razumeti, da je za pogovor enako pomembno poslušanje kot govorjenje. Zanimiv je primer, o katerem poroča ena izmed angleških psihologinj. Njen kolega, oče nekaj mesecev stare dojenčice, ji je potožil, da se dojenčica noče odzivati na njegovo govorjenje in je prosil, če bi lahko kot strokovnjakinja malo pogledala, kaj se dogaja. Prišla je k njim domov in nekaj časa opazovala sporazumevanje med dojenčico in očetom, potem pa očeta prosila, naj se pri nagovarjanju dojenčice tudi kdaj ustavi in ji da možnost, da mu odgovori. In oče, čeravno tudi on psiholog, se je šele takrat zavedel, da ob veliki želji, da bi spodbujal govor dojenčice, ves čas govori le on. In je svojo komunikacijo z dojenčico popravil. Tudi za pogovor z malčkom, starejšim otrokom je pomembno, da se udeleženci pogovora naučijo, da morajo sogovornike poslušati. Zelo primeren kontekst za učenje pogovarjanja predšolskih otrok je simbolna igra, v kateri morajo otroci/soigralci načrtovati igro, se dogovoriti za vloge, jih privzemati …
Z razvojem govora otrok krepi miselne procese oz. pri tem se pojavljajo nevrološke povezave, ki so pomembne za vse življenje. Ali to pomeni, da bo otrok, ki bo boljši v komunikaciji tudi bolj inteligenten?
Da, govor in mišljenje sta v reverzibilnem odnosu. Raba govora na višjih ravneh spodbuja razvoj mišljenja na višjih ravneh in obratno. Vemo, da je povezanost med splošno govorno kompetentnostjo in inteligentnostjo (verbalno) otrok po petem letu starosti visoka in da je visoka tudi povezanost med govorom in znanjem oziroma šolsko uspešnostjo. Visoka povezanost med govorom in mišljenjem se vzpostavi zlasti preko metajezika, ki ga nekateri avtorji/avtorice imenujejo tudi jezik uma. Prav govor kot simbolni sistem omogoča otroku, da svoje mišljenje odmakne od konkretnega in zaznavnega ter da z jezikom razmišlja na abstraktni ravni.
Koliko so pri razvijanju govora pomembne pravljice, ki jih beremo otrokom?
Kot spodbuda govornemu razvoju dojenčkov/malčkov in otrok je zelo pomembno skupno branje. Kakovostna otroška literatura, tudi pravljice, vključuje, kot ugotavljajo raziskovalci, za približno 1/3 bogatejši oziroma bolj raznolik besednjak kot ga rabimo odrasle osebe v dnevni komunikaciji z otroki. Zato je prav, da odrasli berejo otrokom izvirno in ne skrajšano besedilo zgodb, pravljic, pesmi, da začnejo brati že dojenčkom in da je skupno branje tudi sicer kakovostno, npr. da se odrasle osebe z otrokom ob ilustracijah v knjigi pogovarjajo, da otrok lahko med branjem sprašuje, da lahko po svoje nadaljuje ali zaključi besedilo in da lahko iste zgodbe otroci slišijo večkrat, če tako želijo. Predvsem za dojenčke in malčke je zelo pomembno, da jim berejo osebe, pri katerih se počutijo varne in da v branje ustrezno vključujejo tudi čustva in siceršnja doživljanja literarnih junakov.
Ob koncu le še poudariva, da moramo biti starši najboljši zgled otrokom, kajne? Govorimo počasi, jasno, razločno …
Dojenčki/malčki in otroci so ves čas izpostavljeni govoru odraslih oseb, ki so okoli njega; zlasti po tretjem letu starosti je vedno pogostejša tudi izpostavljenost govoru sovrstnikov. Zato ni vseeno niti kako niti kaj govorimo odrasle osebe v vsakodnevnih kontekstih, torej v času rutinskih dejavnosti, v času otrokove igre, pri dejavnostih na prostem itn. Zlasti v zgodnjih razvojnih obdobjih je pomembno, da odrasle osebe dojenčkom in malčkom govorijo nekoliko bolj počasi, kot sicer komunicirajo odrasle osebe med seboj, da govorijo jasno in razločno, da govorijo o stvareh, ljudeh, dejavnostih, ki jih dojenček/malček lahko tudi vidi, se z njimi ukvarja. Na ta način bodo pri dojenčkih/malčkih vzbudile pozornost, kar je ključnega pomena pri razvijanju začetnega besednjaka in začetnih pragmatičnih zmožnosti. Res je tudi, da odrasle osebe uporabljamo različne jezikovne kode, ki so v veliki meri povezani z izobrazbo. Najpogosteje govorimo o dveh, in sicer o razširjenem in omejenem jezikovnem kodu. Za omejeni jezikovni kod je značilno, da odrasle osebe jezik pogosto rabijo za reguliranje vedenja, njihov besednjak je ozek, stavki kratki; nasprotno pa osebe, ki rabijo razširjeni jezikovni kod z jezikom opisujejo najrazličnejše stvari, tudi tiste, ki jih otrok ne vidi, jezik pogosto rabijo v socialnih kontekstih, z njim opisujejo čustva, domišljijska dogajanja; njihov besednjak je zelo raznolik, stavki dolgi in sestavljeni. Za otrokov razvoj govora je dobro, če je deležen razširjenega govornega koda, vendar hkrati velja popaziti, da se z malčki/otroki odrasle osebe, še posebej v vrtcu, sporazumevajo tako, da jih le-ti razumejo in se vključujejo v pogovore ter sledijo govornim vzorcem v okolju.