Veronika Bilban
Dojenje ima številne koristne učinke tako za otroka kot mamo. Spodbuja namreč otrokov razvoj, veča inteligenco in omogoča njegov kakovostnejši razvoj, strokovnjaki pa pri dojencih beležijo tudi manjše število nenadnih nepričakovanih smrti.
Dojeni otroci so bolj zdravi, manj zbolevajo za okužbami dihal, prebavil in vnetji ušes, manj pogosto imajo alergije, v odrasli dobi manj zbolevajo za kroničnimi presnovnimi boleznimi kot sladkorna bolezen, zvišan holesterol in maščobe, zvišan krvni tlak in rakave bolezni. Nenazadnje velja omeniti ekološki vpliv, saj dojenje prispeva k varovanju okolja, ni pa zanemarljiv tudi ekonomski vidik, saj ima družina manj izdatkov za hrano.
Zadovoljna mama pomeni zadovoljno družino
Psihofizičen stik med mamo in dojenčkom je izjemnega pomena za otrokov nadaljnji razvoj. Pa tudi otročnici nudi številne prednosti, saj nadaljuje naraven cikel poroda, zmanjšuje telesno težo ter zmanjšuje tveganje za razvoj raka na dojkah in jajčnikih. Pozitivna stran je tudi večanje gostote krvi, navsezadnje pa so matere in s tem cela družina ob dobrem dojenju bolj umirjene.
Pravilno pristavljanje
Otroka pristavljajte k prsim tako, da ob bradavici zgrabi tudi del kolobarja. Če bo dojenec sesal le bradavico, vas bo le-ta bolela, slišalo pa se bo tudi cmokanje. Otroku pustite dovolj prostora za dihanje; če ima težave, odmaknite dojko od njegovega noska. Po dojenju mora otrok »podreti kupček«. Tako bo sprostil zrak, ki ga je zajel med dojenjem, kar mu bo omogočilo normalen potek prebave. Pri pravilnem pristavljanju k prsim dojenček zajame manj zraka, ker ga ne požira od strani.
Različni tipi malih dojencev
Glede na to, kako pridno in ubogljivo sesajo, babice delijo dojenčke na več tipov. Marljive čebelice so tiste, ki pravilno sesajo in jih mamice tudi pravilno pristavljajo. Tu so še razburljivi dojenčki, ki sesajo tako, kot da ni in ni dovolj mleka. Pri njih babice priporočajo iztis nekaj kapljic mleka na bradavico in pristavljanje prej, preden se pričnejo razburjati. Naslednja skupina so obotavljivci; ti se običajno ob porodu napijejo plodovne vode in jedo šele naslednji dan, zato izgubijo na teži. Dojenje steče šele drugi ali tretji dan. Poznamo tudi poizkuševalce – ti preverjajo in cmokajo, kot da preizkušajo, kakšnega okusa je mleko. Zaradi njih mamice velikokrat bolijo bradavice. Dojke skrbno umijte s toplo vodo, za zdravljenje pa uporabite blago mazilo. Utrujenčki so tisti, ki so imeli težak porod, počivači pa tisti, ki veliko počivajo, zlasti zaradi veliko analgetikov; običajno dobijo zlatenico. Njim bradavica tako postane duda, in zanjo protestirajo vsakič, ko se odmakne. Mame naj se pri takih otrocih orientirajo po uri in ne pustijo otroka da zaspi, pravijo v Šoli za starše.
Vsak začetek je težak – ali pa tudi ne
Mame naj prvič podojijo čim prej po porodu. V ljubljanski porodnišnici poudarjajo naj otrok sesa tako dolgo kot želi in tako pogosto kot želi. Otrok naj se doji po želji, je njihovo vodilo! Nekateri se res najedo v desetih minutah, a ti so bolj izjeme kot pravilo. Dojeni otroci se dojijo od osemkrat do dvanajstkrat na dan, tudi ponoči, večinoma pa ne prespijo cele noči. Po porodu je zaželeno, da se podojijo v prve pol ure ali v prvi uri, kajti toliko časa so budni, nato pa več ur skupaj spijo. Pomembno je tudi pravilno odstavljanje dojenca. Mama naj mu z mezincem razpre dlesni ali pa od strani stisne prsni kolobar tako, da popusti vakuum. Zadnja možnost je da se dojenčku zamaši nos.
Mama naj počiva in naj ne pretirava z delom
Dojenje se začne tam, kjer se neha – na isti dojki. Pogosto dojenje preprečuje vnetje dojke in zagotavlja več mleka. Mama naj počiva in pije več tekočine. Po tretjem tednu je običajno količina mleka v eni dojki dovolj za en obrok. Prvi mesec naj ima dojenček osem do dvanajst obrokov dojenja, zadnji obrok naj bo tik pred spanjem, najbolje vedno ob isti uri. Od drugega do četrtega meseca bo dojenček dojen šestkrat dnevno, dodajamo pa mu tudi vitamin D.
Z zobki pride tudi želja po drugi hrani
Za otrokov kakovosten razvoj vse do šestega meseca mamino mleko povsem zadošča. Kasneje lahko dodajamo sadni in zelenjavni sok in sadno in zelenjavno kašo. Jedilnik razširimo tako, da otrok enkrat ali dvakrat tedensko dobi tudi za grahovo zrno kuhanega rumenjaka, še vedno pa dodajamo tudi vitamin D. Otroku lahko po šestem mesecu dvakrat tedensko pripravimo zelenjavno kašo z mesom, le svinjine ne uporabimo. Skuhamo lahko mesno juho, dva do trikrat tedensko ponudimo četrtino trdo kuhanega jajca, dobrodošle so tudi mlečne zakuhe, kot so ovseni ali riževi kosmiči, koruzni ali pšenični zdrob, močnik, puding, pa tudi razredčeno mleko. Šele v osmem ali devetem mesecu dodamo mlečne izdelke. Jabolka in banane v sadnih kašicah ne miksamo, raje jih samo dobro naribamo ali pretlačimo, saj s tem spodbudimo dojenčkov požiralni refleks. Paziti pa moramo na otrokove morebitne alergije. Ali je alergičen namreč ugotovimo le tako, da si zapišemo vsako novo vrsto hrane, ki jo uvedemo, potem pa nekaj dni počakamo ter spremljamo reakcije. Če nima izpuščajev ali lis, lahko otrok nadaljuje z uživanjem preizkušene hrane.