Domov Odnosi in družinaOtroci Otroci vedo, kaj jim pripada?

Otroci vedo, kaj jim pripada?

9 ogledov

Intervju: Biserka Marolt Meden

Otroci vedo, kaj jim pripada?

S poslovno direktorico Pediatrične klinike v Ljubljani Biserko Marolt Meden sva se pogovarjali o najbolj ranljivih osebah – bolnih otrocih in njihovih pravicah. Sogovornica je namreč predsednica Združenja za pravice bolnih otrok, v katerem laično in strokovno javnost opozarjajo na to, kako pomembno je, da pravice poznamo, da jih ne kršimo, da opozarjamo na njihove morebitne kršitve in predlagamo rešitve. Seveda ob vsem tem ne smemo pozabiti, da gredo pravice in dolžnosti z roko v roki …

Kdo mora pravice otrok nujno poznati? Zdravniki, delavci zdravstvene nege, psihologi, pedagogi, socialni delavci, starši, otroci?
Otrokove pravice na področju zdravstva moramo poznati vsi. Ne samo tisti, ki delamo v zdravstvu, ampak tudi vsi tisti, ki odločajo o obsegu pravic in pa seveda starši ter otroci in mladostniki.

Na kaj vse se nanašajo pravice bolnih otrok? Verjetno ne gre le za zakonske pravice, ampak tudi tiste, ki niso pogojene z zakoni?

Ko govorimo o pravicah otrok na področju zdravstva nam je osnovno vodilo Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov novembra 1989, v kateri je zapisano, da države pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do najvišje dosegljive ravni zdravja in do storitev ustanov za zdravljenje bolezni in zdravstveno rehabilitacijo. Vse države podpisnice pogodbe si morajo prizadevati, da ne bo noben otrok prikrajšan za pravico do takega zdravstvenega varstva.
Žal pa v nobenem dokumentu v Republiki Sloveniji ni zapisano, da je preventivno in kurativno zdravljenje otrok brezplačno in zagotovljeno vsem. Želeli smo, da bi bilo to zapisano vsaj v Zakonu o pacientovih pravicah, a kot civilna družba nismo bili dovolj glasni in uspešni. Že zelo dolgo pa si prizadevamo, da bi v zakonodaji uveljavili spremembo, da bi otroci postali nosilci pravic iz obveznega zavarovanja in ne bi bili zavarovani po starših oziroma skrbnikih. Praksa zadnjih let nam govori, da je sedanja ureditev nepravična in se je velikokrat zgodilo, da so ostali brez obveznega zavarovanja zaradi težav staršev z zavarovanjem tudi otroci.
Zelo dobro pa so urejene in zapisane pravice bolnih otrok v bolnišnicah – v tako imenovani EACH listini, ki je tudi vodilo za delo našega združenja. Skoraj vse te pravice veljajo za celotno zdravstveno obravnavo otrok in mladostnikov.

Vaše združenje skrbi za otroke pred hospitalizacijo, med njo in po njej, kajne?
Tako je. V petdesetih letih so raziskave psihologov in pediatrov pokazale, da je oskrba, ki so jo dobili otroci v bolnišnicah, slabo vplivala na njihovo čustveno in psihično počutje. Zlasti skoraj popolna ločitev otrok od družine, ki je bila takrat nekaj običajnega, je povzročala čustvene motnje različnih razsežnosti, ki so lahko imele dolgoročne posledice. Zato so začeli uvajati precejšnje spremembe, ki so spodbujale večjo udeležbo družinskih članov pri skrbi za bolne otroke. V Sloveniji se je uveljavil izraz »humanizacija hospitalizacije«. Te spremembe je sčasoma podprlo tudi zdravstveno osebje. Še vedno pa se srečujemo z velikimi nelogičnostmi in nerazumevanjem.

Ali starši običajno poznajo pravice, ki jih lahko uveljavljajo za svoje otroke?
Vsekakor so starši vedno bolj ozaveščeni. Pri tem je imel veliko zasluge Slovenski odbor za UNICEF, ki je vsako leto izdal knjižico Vodnik po zdravstvenih pravicah otrok, mladostnikov in mladostnic in jo brezplačno delil staršem otrok. Pomembno vlogo pa imajo tudi druga civilna združenja, ki delujejo v korist bolnih otrok, med katerimi je tudi naše združenje. Pohvaliti moram še varuhe človekovih pravic, ki so temu področju namenjali posebno pozornost. Velik korak naprej smo naredili tudi skupaj z Državnim svetom, ko smo leta 2011 organizirali odmevni posvet z naslovom Ali je zdravljenje otrok res brezplačno?

Kaj pa otroci? Se tudi oni kdaj z vami pogovarjajo o tem, kaj jim pripada?
Z napredkom informacijske tehnologije so tudi otroci vedno bolj ozaveščeni, kaj jim pripada in kaj lahko zahtevajo. A še vedno premalo. In še vedno si tako starši kot otroci ne upajo vedno povedati, kaj jih žuli. Na področju komunikacije oziroma informiranja imamo še veliko možnosti za izboljšave.

Ali se pravica otrok nanaša tudi na informacijo o njegovi diagnozi, ki naj bi mu jo posredovali zdravniki na jasen, preprost način?
Tako je. Otroci in starši imajo pravico do informiranosti na način, ki ustreza njihovi starosti in ravni razumevanja. Pri informiranju otrok je treba še spodbujati postavljanje vprašanj, zagotoviti odgovore nanje in tolažiti otroka, ko izrazi zaskrbljenost ali strah. Poleg tega naj bi, če je le mogoče, informacije posredovali v navzočnosti staršev. Kadar pa gre za podajanje informacij otroku in staršem, pa je treba zagotoviti varno in zasebno okolje, brez stresa in časovnih pritiskov, izbrati izkušenega člana osebja, ki zna dobro komunicirati, povedano ponoviti tolikokrat, kot je potrebno, da se zagotovi razumevanje, prav tako je treba preveriti, ali so otrok in starši pravilno razumeli zagotovljene informacije in še bi lahko naštevala.

Ali se kdaj zgodi, da otrok o svojem zdravstvenem stanju ne želi govoriti z mamo in očetom, temveč le z zdravniki?
Da, saj imajo otroci pravico izraziti svoja mnenja in pod pogojem, da so dovolj sposobni razumeti zadevo, tudi prepovedati, da bi imeli starši dostop do njihove zdravstvene dokumentacije. To seveda ne velja, če je otrok življenjsko ogrožen. Vedno je namreč prvo vodilo korist otroka. V takih primerih mora osebje zelo skrbno oceniti položaj in otroku zagotoviti zaščito, svetovanje in podporo. Prav tako mora bolnišnično osebje zagotoviti ustrezno svetovanje in podporo za starše, ki mogoče potrebujejo psihološko in socialno pomoč ter nasvete.

Kaj pa, če je obratno – če otrok želi imeti ob sebi ves čas starše?
Zakonsko je določeno, da imajo otroci pravico do spremstva enega od staršev v času hospitalizacije v bolnišnici do dopolnjenega otrokovega šestega leta starosti, kar je diskriminacija, ker marsikateri otrok, ki je star več kot šest let, še kako potrebuje ob sebi starša v času bivanja v bolnišnici. Starši otrok do šestega leta imajo zagotovljeno brezplačno bivanje ob otroku, vsi drugi pa morajo to plačati.

Na kaj se nanaša pravica do dobre oskrbe v bolnišnici? To pomeni, da mora bolnišnica oziroma medicinsko osebje nuditi otroku zdrave, uravnotežene obroke, da mora poskrbeti za primerno bivanje, nego, splošno počutje?
Na prvem mestu je zdravstvena oskrba, ki vsebuje tako diagnostiko kot zdravljenje, vključuje tudi zdravstveno nego, ustrezno bolniško prehrano in seveda je pomembno tudi dobro počutje in po potrebi pomoč psihologov. Prvi so torej ljudje in njihovo visoko strokovno znanje, sledi dobra oprema brez katere ni dobre diagnostike. Pomembno pa je tudi fizično okolje, zato smo ponosni, da nam je tudi s pomočjo civilne družbe uspelo, da imamo novo pediatrično kliniko.

V čem se razlikuje skrb za otroka v primerjavi s skrbjo za odrasle? Govorimo pri tem za večjo potrpežljivost, drugačne metode komuniciranja, ravnanja?
Otroci niso pomanjšani odrasli in že ustava določa, da zato uživajo posebno varstvo in skrb. Res je izjemno pomembno, da imamo posebna znanja za izvajanje zdravstvene oskrbe otrok, ki vključuje vse, kar ste navedli v vprašanju in še veliko več.

© Vse pravice pridržane | Tridea d.o.o., Podkraj pri Zagorju 3A, 1410 Zagorje ob Savi