Milan 
Sara Sočan
Baby handlingu bi po slovensko lahko rekli pravilno ravnanje z dojenčkom. Gre za način ravnanja z dojenčkom, pri katerem otrok karseda aktivno sodeluje pri vsakodnevnih aktivnostih, najsi bo to hranjenje, slačenje, oblačenje, držanje v naročju ali kaj drugega. Dojenčku tako dajemo občutke gibalnih vzorcev, ki jih bo uporabljal še celo življenje. S pravilnim ravnanjem otroku vlivamo občutek svojega telesa, mu gradimo telesno shemo in mu predvsem pomagamo, da pridobi na kakovosti gibalnih vzorcev in gibalnega razvoja.
O pravilnnem ravnanju z otrokom smo se pogovarjali s Špelo Gorenc Jazbec, diplomirano fizioterapevtko razvojno nevrološke obravnave, katere delo obsega zlasti zgodnjo terapijo dojenčkov z motnjami v razvoju drže in gibanja. »Največkrat starši ne prisluhnejo potrebam svojega otroka. Z otrokom ne sodelujejo in ne vzpostavijo ustrezne, predvsem neverbalne komunikacije,« uvodoma pove strokovnjakinja in doda, da delajo po nekem univerzalnem »receptu«, ki naj bi bil primeren za vse dojenčke. »Velikokrat od otrok zahtevajo preveč, jih postavljajo v položaje, na katere še niso pripravljeni, ali pa zahtevajo premalo, jim ne dajo ustrezne spodbude ter jih zavirajo pri njihovem naravnem razvoju.«
Škodujejo tako prevelike kot premajhne zahteve
»Če od otroka prekmalu zahtevamo nekaj, česar še ni zmožen, mu lahko s tem škodujemo, še posebej, če ima otrok že tako ali tako kakšne težave z mišičnim tonusom, asimetrijo ali kakšne druge napačne gibalne vzorce, za katere morda sploh ne vemo in jih na ta način še povečamo,« razlaga Gorenc Jazbečeva. »A tudi v nasprotnem primeru, ko od otroka zahtevamo premalo, ga lahko po nepotrebnem preveč pasiviziramo in mu s tem upočasnimo napredovanje v razvoju. Predvsem pa lahko tako v prvem kot v drugem primeru škodujemo kakovosti otrokovega gibalnega razvoja,« je prepričana strokovnjakinja.
Ravnajte po instinktu!
Po sogovorničinih izkušnjah ima vsaka mamica izostren notranji čut, ki ji pove, ali je z otrokom vse v redu ali ne. »V večini primerov je ta občutek pravilen. Če mamice opazijo vzorce, ki se jim ne zdijo pravilni, priporočam, da na to takoj opozorijo izbranega pediatra,« svetuje. Še posebej pa moramo biti pozorni, če opazimo katerega od naslednjih simptomov, ki pogosto kažejo na nepravilno gibanje:
– pretirano iztegovanje glavice nazaj,
– otrok ne mara trebušnega položaja,
– dojenček ima v hrbtnem položaju roke in noge na podlagi namesto v zraku,
– dojenček se obrača le na eno stran …
Znak za morebitne nepravilnosti v gibalnih vzorcih so mnogokrat tudi težave s hranjenjem – zaletavanje, polivanje, hlastanje -, česar marsikateri starši ne vedo.
Najprej starši, nato pediater
»Težave z otrokovim razvojem pogosto opazijo že starši sami. Če jih ne, se običajno odkrijejo pri rednih pregledih pri pediatru, kateri izda napotnico za razvojno ambulanto. Sledi pregled pri razvojnem pediatru v razvojni ambulanti. Ta na podlagi pregleda in pogovora s starši ugotovi, ali ima otrok težave ali jih nima. Če so težave prisotne, starše in otroka napotijo na razvojno-nevrološko obravnavo k fiziotrapevtu. Če ima otrok več težav, ga razvojni pediater lahko napoti tudi na dodatne preiskave k drugim strokovnim sodelavcem, kot so delovni terapevt, govorni terapevt in drugi,« pojasnjuje Špela Gorenc Jazbec.
Stran s kenguruji, hojicami in ležalniki
Sogovornica odsvetuje uporabo kengurujev, hojic, ležalnikov in podobne opreme, ki je v večini slovenskih družin »obvezna oprema« skoraj že novorojenčka. »Vsi omenjeni pripomočki in oprema od otroka zahtevajo preveč ali premalo, ga postavijo v pasiven položaj, ne dajejo kakovosti gibanja in mu odvzamejo možnost svobodnega gibanja,« pojasnjuje in dodaja, da z omenjenimi pripomočki prekinemo naraven potek otrokovega razvoja, ga preveč in na napačen način spodbujamo ali pa ga, ravno obratno, zaviramo.
Kaj pa pestovanje?
Pestovanje je nekaj drugega, meni strokovnjakinja saj »pri pestovanju v naročju starši otroku nudijo oporo tam, kjer jo v določenem trenutku potrebuje. S svojimi rokami mu nudijo čvrsto podporno ploskev, od katere se lahko pravilno aktivira in vzravna.« Roke in telo, naročje staršev niso togi, ampak se prilagajajo potrebam otroka iz trenutka v trenutek. »Res pa je, da pretirano pestovanje in nenehno držanje v naročju otroku prav tako ne dopušča dovolj svobode v gibanju. Otrok mora kljub vsemu imeti dovolj svobode za gibanje in raziskovanje le-tega. Brez poizkušanja in nenehnega ponavljanja otrok namreč ne more napredovati,« je prepričana Špela Gorenc Jazbec.
Dober voziček je zlata vreden
Otroški voziček po mnenju sogovornice sodi med pomembno opremo, saj bo otrok v njem preživel kar nekaj časa. Pomembno je, da izberemo takega, ki ima ustrezno čvrsto naslonjalo in sedalo, da je njegova globoka košara popolnoma ravna ter da se športni del lahko čisto poleže in postavi v popolnoma pokončen položaj. Pomembno je tudi izbrati primerno posteljico za otroka, sedež za v avtomobil, stekleničke, tolažilne dudice, žličke in dober stolček za hranjenje. »Za otroka pa je gotovo najpomembnejša ravna in čvrsta podlaga ter dovolj prostora, tako v vozičku, posteljici, kot kasneje na blazini za na tla, kjer lahko otrok neomejeno in svobodno raziskuje,« meni sogovornica.
Kako poteka pravilen gibalni razvoj?
Prve mesece po rojstvu so pri dojenčkih prisotni refleksi, ki se kasneje spremenijo v hotene reakcije. Ti refleksi dojenčkom pomagajo, da se lažje prilagodijo na novo okolje. Gibanje samo po sebi je na začetku še neorganizirano, vendar se to počasi, do tretjega meseca, organizira v koordinirano gibanje, usmerjeno prosti sredini telesa. V tem obdobju mora biti prisotno tudi nenehno drobno gibanje, ki ga imenujemo »drencanje«.
Do šestega meseca starosti naj bi se dojenček z normalno potekajočim razvojem že obračal iz hrbta na trebuh in nazaj na hrbet. Dokler se otrok še ne obrne sam na trebuh, je priporočljivo, da mu pri tem nekajkrat na dan pomagamo, da si z odrivanjem od podlage krepi ramenski obroč. Ko so sposobni samostojno se obračati, so običajno raje na trebuščku, kjer se obračajo po trebuščku na levo in desno in se odrivajo nazaj.
Okoli sedmega, osmega meseca se od rok odrinejo na kolena v položaj na vseh štirih in pričnejo s kobacanjem. Običajno se iz položaja na vseh štirih tudi naučijo, kako se usesti na eno ali drugo stran. Ko prikobacajo do neke ovire, opore, najsi bo to mizica oli omare, se kmalu začnejo postavljati v pokončni položaj in nato sledi hoja v stran ob opori.
Ko dojenček vse to osvoji, sledi samostojna hoja, ki običajno nastopi okoli enega leta.
Eni kobacajo, drugi ne …
Kobacanje je odvisno od otroka samega in od njegovih genetskih predispozicij, kot so mišični tonus in družinske značilnosti. Veliko pa je odvisno tudi od okolja, v katerem otrok živi in od ravnanja staršev ter starih staršev. Špela Gorenc Jazbec: »Otrok, ki na primer nima na voljo dovolj prostora za gibanje ali otrok, ki je veliko v stolčkih in naročju, ima manj možnosti za ponavljanje in poizkušanje gibanja. Tak otrok lahko počasneje in gibalno manj kakovostno napreduje, kot pa otrok, ki ima na voljo dovolj prostora, raznolike možnosti in podobno. Težko rečem, da lahko pospešimo razvoj, vsekakor pa lahko vplivamo na kakovost tega razvoja.«
Starši naj zato sledijo svojim občutkom in otroku ponudijo dovolj možnosti za dober, kakovosten gibalni razvoj. Skozi izkušnje bodo najverjetneje spoznali, da otrok ne potrebuje dragih in nepotrebnih pripomočkov ter igrač. Otroci so največkrat zadovoljni s stvarmi iz vsakdanjega življenja in z raziskovanjem okolice ter zmožnosti svojega telesa. Otroku je v gibanju potrebno pustiti prosto pot in ga ne omejevati z našimi predstavami in pričakovanji. »Nikakor pa ga ne smemo siliti v nekaj, za kar še ni pripravljen. Otroku pustimo čas in ga ne postavljajmo v položaje, za katere še ni pripravljen, tudi če se nam zdi, da bi določeno stvar že moral narediti, če upoštevamo njegovo starost. Otrok potrebuje predvsem čas in možnost svobodnega gibanja,« je pogovor zaključila naša sogovornica.