Milan 
Tia Kemperle
S piscema knjige Varuh otrokovih dolžnosti smo se pogovarjali, kje starši najpogosteje delamo napake, kako doseči, da bo naš otrok zrasel v odgovorno odraslo osebo in zakaj otroci brez avtoritete postanejo egoisti, njihovi starši pa sužnji, služabniki, meceni ali sponzorji.
Kje starši najpogosteje delamo napake?
»Od otrok pričakujemo, ne da bi jim natančno povedali kaj naj naredijo. Rečemo, denimo: »Pospavi igrače!« Ni pa navodila, kaj to pomeni: kje naj bodo katere igrače in kaj je s tisto igračo pod mizo. Druga napaka, ki jo delamo je, da od otrok ne pričakujemo nič. Pričakujemo, da se bodo razvili kasneje, sami od sebe. Tretja napaka je, da od otrok pričakujemo preveč, brez da bi jim nudili vodenje in brezpogojno ljubezen. Poskrbimo le za otrokove pravice, ne navadimo pa jih na njihove dolžnosti, zato je moramo kasneje otroke motivirati, namesto da bi dolžnosti izpolnjevali samodejno. Otrokom na dolgo in široko sedemkrat razlagamo svojo zahtevo, namesto da jim ukažemo. In še ena velika napaka: ne cenimo truda in potu ter pomena osebnega vložka. Oba namreč sodita v kategorijo osebna sreča, ne v kategorijo mazohizem.
Zakaj so otroci egoisti?
Egoistične otroke naredimo starši s tem, ko jim nudimo vse. Otrokom se ni treba ozirati na nikogar, ne zanima jih, ali imajo na primer starši kaj zase, ali je kaj ostalo. Ne ozirajo se nanje. Tako postanejo brezobzirni najstniki. Ni kriva družba ne Evropska unija ne droge in ne šola. Brezobzirne najstnike naredimo iz otrok tako, da jim takoj omogočimo vse, tudi na račun tega, da sebi ne privoščimo nič. Zato je bolje, če si mama kupi nove čevlje, kot če 12-letniku kupi novi grafični pospeševalnik. Otrok ga ne rabi. Rabi izkušnjo, da mama tudi poskrbi zase in da ni vedno on na vrsti. Za nagrado dobi pa še zadovoljno mamo.
Na kakšen način naj starši »izpustijo« otroke na pot samostojnosti?
Otroci sami po sebi niso egoisti, radi delijo s tistimi, ki delijo z njimi, a le po določeni razvojni stopnji, običajno po petem letu starosti. Če ne delijo, ni kriva otroška narava, ampak pomanjkanje prilike, vzgojni model in slabe izkušnje. Sicer pa jih žene od znotraj program, ki mu rečemo potrebe. Te otroke ženejo, da postajajo vse bolj in bolj samostojni. Starši smo tu pogosto v oviro. Ne pustimo jim odrasti! Zato se otrok mora navaditi poskrbeti zase. To ni egoizem, to je odraščanje. Šele ko lahko poskrbi zase, lahko skrbi tudi za druge.
Na kateri točki se otrok zave svojih dolžnosti?
Otroci, ki so sistematično hranjeni izključno s pravicami, te točke zagotovo ne dosežejo pred odraslostjo, ki pride šele po mamini smrti. Nekateri bodo zato samostojni in odrasli šele okrog svojega petdesetega leta. Žal bodo vmes vzgojili še eno tako generacijo. Tisti otroci, ki jih v vsakodnevnem življenju čakajo tudi delo in druge obveznosti, pa se svojih dolžnosti zavedajo zgodaj, lahko že pred vstopom v šolo. Ne samo teoretično, povsem na konkretnem nivoju. Otrok, ki je ustrezno vzgajan za odgovorno ravnanje v prometu, bo na primer preprečil mami, da bi prečkala cesto izven zebre. Ali jo opozoril, da ni privezana v avtu, ko ga hoče odpeljati v vrtec. Pozna dolžnosti in jih izvaja. Skozi ravnanje bo prišel do zavedanja o dolžnostih.
Kaj se lahko zgodi, če starši ne ukrepamo pravočasno in ne postavimo zdravih meja?
Meje so tisto, kar je dovoljeno. Če meje niso postavljene, otroci počnejo tudi tisto, kar ni dovoljeno, hkrati je pa tudi škodljivo, nevarno, nemarno. Predvsem pa se otroci ne počutijo varne. Občutek varnosti je temeljna postavka, iz katere izhaja vsa vzgoja. Otroka, ki se ne počuti varno, ne morete vzgajati. Lahko ga tolažite, lahko ga urite, lahko ga motivirate. Vzgoja pa ni možna. Ker bo otrokov delež vedno omejen na zagotavljanje lastne varnosti. Morda bo izgledalo, kot da je preračunljiv.
Če meje niso postavljene, ni nujno, da se otrok razvije v popolnega divjaka. Saj če ga ne boste ustavili starši, ga bo okolica in ustanove. Meje bodo. Ali bo to pogovor z otrokom, ali bo to pogajanje z najstnikom, ali pa šestmetrska bodeča ograja in rešetke, je odvisno v glavnem od staršev. Od tega, če so postavljali tudi tiste prve, najbolj nežne in hkrati tako močne, trdne meje.
Kje vidita težave v zdajšnji vzgoji?
V pristopu. Starši se obnašajo kot učitelji, učitelji kot psihologi, psihologi kot psihiatri, psihiatri kot zaščitniki in v očeh vseh je najbolj sveta beseda pravica. Nobeden se ne vpraša, kaj ima otrok od vsega tega? Kaj pa lepega doživi, ko ga vsi skušajo motivirati za drugačno obnašanje in boljši učni uspeh? Kaj mu ponudijo vse te obravnave? Česa naj se veseli?
Nobeden od zgoraj naštetih strokovnjakov se ne ukvarja s kategorijo življenja, ki se ji reče sreča. Da te kdaj brez pomagal zadane spoznanje, da si srečen. Kdo se sprašuje, ali je otrok srečen? Mislim, da nas je veliko premalo. Pišem o sreči, ki pride od znotraj!
Ste kdaj peljali po cesti, ko nenadoma posije sonce in zaslišite iz radia prav tisto pesem, pa morate nekoga poklicati, da poveste jasno in na glas, da imate radi, da ljubite in da ste srečni? O takih trenutkih razmišljam. Ko otrok vzame v naročje psička in sta oba enako nerodna. In srečna! Ko gre otrok prvič brez opore počez čez prostor in ve, da se bo končalo s padcem – in vi tudi, pa ga pustite, da se trdo usede na tla in ga potem privijete k sebi in oba cvilita od zadovoljstva.
Kdaj ste tako nazadnje stisnili svojo najstnico, najstnika? Upate trditi, da sta onadva kriva, da se ne objemate več? Mogoče pa upate, da je za to odgovorna Evropska unija, socializem ali tašča? Pošteno vam povem, da je z odgovornostjo že tako, da smo starši prvi na vrsti. Za prakso, ne za teorijo.
O avtorjih knjige Varuh otrokovih dolžnosti
Simona Levc že 17 let dela kot logopedinja v osnovni šoli, kjer pa je del časa tudi v vlogi svetovalne delavke. Njeno delo je raznoliko in pestro in prav nikoli dolgočasno. V zadnjih letih se je začela intenzivneje ukvatjati tudi z vzgojno problematiko na šoli. Njen cilj je premakniti kazalec na tehtnici vzgoje na drugo stran, k manj permisivni vzgoji, k vzgoji z več odgovornosti, a zaradi tega z nič manj ljubezni.
Marko Juhant je dopolnil tri desetletja pedagoškega in vodstvenega dela z mladino. Bil je vzgojitelj, vodja enote in pomočnik ravnatelja, vzgojitelj in ravnatelj v vzgojnem zavodu, ter vodja izobraževalmnih programov za delo na sebi. Je podjetnik z delavnicami za starše, učitelje, vzgojitelje, babice in dedke. Šolo za starše je pripravil na okoli 400 osnovnih in srednjih šolah po vsej državi, njegovega dvodnevnega seminarja Disciplina v razredu pa se je udeležilo več kot 2.500 učiteljev. Ukvarja se tudi s posameznimi primeri, a mu za to zmanjkuje časa. Vseeno letno v povprečju štiri otroke, ki veljajo za brezupne primere, spravi na pravi tir. Njegov cilj, ki ga želi doseži s knjigo Varuh otrokovih dolžnosti, je visok: vzgoja z več otrokove odgovornosti in več brezpogojne starševske ljubezni.