Povezovalno starševstvo

22

 

Damijana Medved, oblikovalka in koordinatorka programov Mamezofe, nam je pojasnila, kaj pomeni koncept povezovalnega starševstva, kakšne so njegove prednosti ter odgovorila tudi na nekatere kritike, ki se navezujejo na omenjen vzgojni pristop.

Petra Mauer

Ali nam lahko prosim pojasnite, kaj pravzaprav pomeni povezovalno starševstvo?

Povezovalno starševstvo je vzgojni pristop in predvsem pomeni, da znate s srcem in glavo prisluhniti potrebam svojega otroka, pravita William in Martha Sears, ki sta utemeljitelja tega izraza. Za marsikaterega starša je to pravzaprav edini sprejemljiv način skrbi za odnos med njim in otrokom in morda niti ne ve, da imajo metode, ki jih uporablja za povezovanje, za sobivanje s svojim otrokom, tudi ime. Zanimivo je tako tudi to, da veliko družin v državah v razvoju tak način starševstva preprosto živi, medtem, ko se ga mi, na zahodu šele učimo.

Se povezovalno starševstvo navezuje že tudi na nosečniški čas?

William in Martha Sears, starša osmih otrok in tudi zdravstvena strokovnjaka (William je zdravnik pediater, Marta pa medicinska sestra in svetovalka za dojenje) sta oblikovala 7 t. i. zlatih načel povezovalnega starševstva: povezovanje ob rojstvu, dojenje, nošenje, spanje v družinski postelji, odziv na dojenčkov jok, ravnovesje in meje ter ignoriranje »dobronamernih« nasvetov.

Ta načela se torej navezujejo na čas po rojstvu.

Med drugim je poudarjen pomen dolgotrajnega dojenja. Kaj pa tiste ženske, ki ne morejo dojiti – nimajo mleka, imajo mastitis, preveč vnete bradavice? Se morajo zaradi tega počutiti slabo?

Dojenje povezovanje zelo olajša. Z dojenjem se v mami sprošča oksitocin – hormon ljubezni, mimogrede je poskrbljeno tudi za stik kože s kožo. Poleg tega ne pozabimo, da se dojenček pri prsih nahrani, napije, umiri in varno zaspi, ko čuti bitje materinega srca – melodija, ki mu je znana že iz nosečnosti. Poleg tega je prednost dojenja tudi ta, da je mleko vedno pripravljeno, vedno ga imamo s seboj, če naštejemo le nekaj dobrobiti dojenja.
Zelo mi je žal, ker mame nimajo zadostne podpore pri dojenju. Informacije in nasveti, ki jih dobivajo so velikokrat nasprotujoči in mamo, ki ima težave z dojenjem običajno še bolj zmedejo in ji niso v pravo pomoč.
Resnica je, da je zelo malo takih mam, ki ne morejo dojiti, veliko pa je takih, ki ne dobijo pravih informacij, podpore in pomoči pri morebitnih težavah pri dojenju.
Sicer so težave, ki jih navajate, običajno kratkega roka (a to seveda ne pomeni, da niso izredno boleče) in prehodnega značaja in bi bilo res škoda, da bi bile razlog za prenehanje dojenja.
Mamam, ki bi rade dojile, pa naletijo na težave, bi tako svetovala, da se obrnejo po pomoč k svetovalkam za dojenje.

Glede dolžine trajanja dojenja, velja temeljno pravilo, da dojenje traja toliko časa, dokler to obema (mami in otroku) ustreza, vedeti pa je treba tudi, da Svetovna zdravstvena organizacija priporoča dojenje vsaj dve leti.

Svetuje se tudi čim več druženja z otrokom, ohranjati čim več telesnega stika z njim, med drugim tudi tako, da ga starši veliko nosita po rokah … Ali obstaja večja verjetnost, da bomo otroka tako razvadili?

Oh, večna bojazen … da bomo dojenčka razvadili. Zanimivo, kako je to zakoreninjeno v nas.
Vedeti morate, da je dotik primaren vir učenja za dojenčka. Če imamo dojenčka v naročju, tudi lažje razberemo njegove potrebe, bolj ga spoznamo, znamo razbirati njegove znake, smo z njim bolj povezani in se tako lažje lahko primerno odzovemo. Če ga nosimo naokrog, ima tudi več priložnosti za učenje (za razliko od tega, da ga pustimo ležati v postelji, kjer neprestano lahko strmi v eno samo podobo)
Torej, za otrokov čustven, umski in telesni razvoj je bistveno bolje, če ga imamo veliko v naročju.
Več ko ga bomo imeli v naročju kot dojenčka, lažje ga bomo kasneje spustili v svet.

Dejstvo je, da ima večina staršev kronično pomanjkanje časa ali pa so preveč utrujeni, da bi se lahko tako intenzivno (in tudi časovno dalje) ukvarjali z otrokom kot včasih. Kaj jim svetujete?

V času mojega zgodnjega otroštva so imele mame 6 mesecev porodniškega dopusta, zdaj imamo v Sloveniji 12 mesecev porodniškega (oz. materinskega, starševskega) dopusta, poleg tega imajo tudi očetje pravico do plačanih dni očetovskega dopusta. Težko se torej strinjam, da so se včasih lahko starši več ukvarjali z otrokom. Se pa strinjam, da je življenjski tempo hitrejši, ampak verjamem, da je za dojenčke v prvem letu starosti tak način urejenega starševskega dopusta zagotovo prijaznejši, kot je bil pred desetletji.
Načela povezovalnega starševstva so namreč namenjena prav temu zgodnjemu obdobju otroštva.
Ja, verjamem, da se na začetku zdi, da je tak način izredno naporen za starše, ampak v resnici je potem, ko ulovimo ritem zelo prijazen tudi do staršev. In nagrajujoč. Zato, kar pogumno!
Poleg tega gre tudi za to, da načela prikrojimo našim družinam in našim vrednotam. Povezovalno starševstvo res ne bi smel biti dodaten pritisk na starše. Če se s katerim od načel ne strinjamo, ga pač ne živimo. Seveda pa je treba vedeti, da s tem tudi zmanjšamo sinergijski učinek.

Zakaj je skupno spanje z otrokom priporočljivo? Nekateri bi rekli, da se tako ne spočijeta ne starša ne otrok (morda, ker je postelja majhna, ker otrok nemirno spi …). Do katere meje je torej smiselno vztrajati?

Običajno otroci bolje spijo, če so blizu staršev. Spanje tako povezujejo z nečim prijetnim ter ne s temo in samoto. In če spijo otroci, spijo tudi starši:-) Spanje v družinski postelji tudi olajša nočno dojenje in zato je tudi mama bolj naspana. V resnici je tak način bolj enostaven.
Obstaja seveda več različic skupnega spanja (spanje v isti sobi – otrok spi v otroški posteljici, spanje, kjer je otroška posteljica podaljšek zakonske postelje, družinska postelja). Vedno je potrebno poskrbeti za varnost in za to, da je tak način spanja najbolj optimalen za vse družinske člane. Če vidimo, da to ne funkcionira več (npr. otrok postane izredno občutljiv na vsak šum, premik in se zelo hitro prebudi), potem ga pač spremenimo.

Marsikdo počne te stvari, ki jih svetuje povezovalno starševstvo bolj ali manj nezavedno, kajne?

Seveda. Velikokrat se srečujem s starši, ki živijo vsa načela povezovalnega starševstva, ne da bi vedeli, da ima to neko ime. Saj v resnici gre za zelo osnovne, temeljne stvari; samo naši družbi včasih delujejo tuje.

Dejstvo je, da vezi, ki jih stkemo z otrokom v prvih letih njegovega življenja, močno vplivajo na otroka in njegovo dojemanje sveta … Kaj lahko torej otroku z upoštevanjem načel povezovalnega starševstva podarimo kot popotnico za življenje?

S pomočjo uporabe načel povezovalnega starševstva, bo otrok kot odrasel imel več možnosti, da bo samozavesten, sočuten, komunikativen, prepričan vase in samostojen. Starši bodo z otrokom razvili odnos, kjer bo med njimi vladalo zaupanje; sporazumevanje bo tako uspešnejše. Povezovalno starševstvo je seveda več kot samo golo izpolnjevanje sedmih načel, gre za to, da se z občutkom odzivate na otrokove potrebe. Kot družina boste s pomočjo povezovalnega starševstva zaživeli bolj harmonično, saj boste ravno zaradi metod povezovanja, lahko bolje spoznali otrokove potrebe in se nanje tudi primerno odzivali. Otrok bo na tak način zgradil zaupanje in krog je sklenjen.

Kdo naj nosi večjo vlogo pri povezovalnem starševstvu? Mati ali oče? Ali si naj enakomerno delita skrb za otroka? Je to pravzaprav dandanes sploh mogoče?

Seveda je najbolj optimalno, če vsi, ki skrbijo za otroke sledijo načelom povezovalnega starševstva.
Doji lahko samo mati; pri vseh ostalih načelih pa naj ne bi bilo razlik (posebno je seveda tudi povezovanje ob rojstvu, ki je pač neponovljiv in posebej dragocen čas).
Delitev skrbi za otroka je seveda veliko odvisna od tega, koliko časa starša preživita z otrokom. Če je npr. oče cel dan v službi, si starša težko delita skrb enakomerno.
Sicer pa ja, je mogoče (smeh)

Obstajajo kritiki in zagovorniki povezovalnega starševstva. Kaj bi dejali vsem, ki vanj ne verjamejo?

Pri povezovalnem starševstvu gre za to, da s srcem in glavo prisluhnemo otroku. To se mi zdi bistvena lastnost in povzetek, kaj je povezovalno starševstvo.
Če predstavim na konkretnem primeru: prepričana sem, da čuteča mama ali oče ne more pustiti novorojenčka samega jokati v oddaljeni sobi. To resnično nikakor ne gre skupaj. Novorojenček, nebogljeno, komaj rojeno bitje seveda potrebuje varno in čuteče naročje svojih najbližjih. To pravzaprav sodi k humanosti. To je torej srčna plat povezovalnega starševstva. Druga plat, ki prav tako utemeljuje principe povezovalnega starševstva pa so znanstveni podatki, ki govorijo v njegov prid. Če uporabim isti primer jokajočega novorojenčka, tako obstajajo znanstveni podatki (o njih lahko beremo v knjigi Margot Sunderland: Znanost o vzgoji), kako dolgotrajen jok škoduje dojenčkovim možganom.

Ob tem lahko dodam še to, da sem prepričana, da vsi starši delujemo tako kot mislimo, da je najbolj prav za našega otroka. Torej, prepričana sem, da nihče svojemu otroku ne želi škodovati. Pogosto pa se zgodi, da preprosto zaradi pomanjkanja informacij (kakorkoli se to že absurdno sliši v družbi, kjer nas z vseh strani zasipavajo z informacijami) starši ravnajo neustrezno. Prepričanje, da bomo jokajočega novorojenčka razvadili, če ga bomo pestovali, je preprosto napačno. V resnici je dotik za novorojenčka primarni vir učenja in tako nujen za dobrobit njegovega razvoja, zato veliko, veliko pestujmo in ga imejmo v naročju.
Sicer pa bi vsem, ki ne verjamejo v načela povezovalnega starševstva rekla, naj poskusijo in bodo videli, kako blagodejno vpliva tak način starševstva nanje in na otroke.