Milan 
Sabina Stanovnik, specialistka zakonske in družinske terapije iz Midva zakonski in družinski center Ptuj nam je ogovorila na nekaj vprašanj o tem, kako konflikti med staršema vplivajo na otroka, zakaj do nesoglasij v družini sploh pride in kako se jim lahko izognemo.
Veronika Bilban
Kdor živi v partnerskem odnosu ve, da nikoli ni popolno, idealno in da prej ali sled pride do konfliktov. Nemogoče se jim je izogniti, kajne?
Ljudje imamo različne poglede na svet okrog sebe, različno doživljamo, čutimo, se odzivamo. V partnerskem odnosu se najdeta dva, ki na zunaj delujeta popolnoma nasprotno. Njuni obrambni mehanizmi so komplementarni. Torej nekdo, ki ima zelo rad red in natančnost, živi z drugim, ki je manj strukturiran in bolj „na free”. Bolj kot je eden od para nagnjen v eno skrajnost, bolj je drug v drugo. Tako se te zunanje razlike vidijo povsod, tudi pri vzgoji otroka. Prvi želi bolj ostro vzgajati in postavlja meje, medtem ko bi drugi vzgajal bolj permisivno in sproščeno. Konflikti torej postanejo del vsakdana med dvema. Ta različna doživljanja pa lahko privedejo tako daleč, da se par ne znajde več drug ob drugem. Sčasoma vsaka mala stvar postane del prepira in različnih si mnenj. Ljudje se tako daleč oddaljijo drug od drugega, da se izgubijo v vsej tej skupni zgodbi, ki jo ustvarjajo. V resnici pa je vse skupaj igra čutenj. Nenehni prepiri prebujajo čutenja; ne čutiš me, ne slišiš me, ne vidiš me, nisem ti pomemben, ne želiš si me, nočeš me več, sam(a) sem ob tebi, ni ti več mar…
Lahko pa jih omilimo oz. se jih naučimo bolje reševati, kajne? Na kakšen način?
Ko spoznaš, da to, kar dela govori in počne tvoj partner nima nobene veze s teboj, temveč je to globoko njegov svet, način kako on doživlja, imaš torej možnost drugače uzreti odnos in njega. Ko zmoreš videti in čutiti globlje, veš, da je to kar prinaša v odnos, njegova nepredelana bolečina. Tukaj se rodi sočutje, povezanost in toplina. Ne gre samo za to, da veš in razumeš, začutiti moraš globlje, s tem pa začutiš in doživiš globlje tudi sebe. Naši odzivi, vedenja, govorijo predvsem o nas samih. Če nas drugi napada, ali nam sporoča, da smo nerodni, čudni, nesposobni, je to prav gotovo zelo globoko del njegovih notranjih doživetij. Ko zmoreš sebe tako globoko razmejiti in razumeti, da svet drugega ni povezan s teboj ter najdeš sočutje do bolečin drugega, si svoboden.
Zelo pogosto se zgodi, da partnerja sicer poslušata besede drug drugega, a jih pravzaprav ne slišita …
Po svetu hodi veliko odraslih otrok, ki ne zmorejo prestopiti praga v odraslost. Večina parov ne odraste nikoli. Podajajo si boleča čutenja krivde in se preigravajo na „otroškem peskovniku” otroških čutenj. Odrasti pomeni najti drugega v njegovem svetu, ga sprejeti, narediti kaj lepega zanj, dati sebe v odnos v polnosti. Pomeni, da nisi pomemben samo ti, tvoja doživljanja, tvoje razmišljanje, tvoja doživetja, temveč zmoreš do sebe spustiti tudi drugega, ga začutiti, mu ovrednotiti kar čuti in doživlja. Slišati drugega ne pomeni samo slišati besede, temveč tudi začutiti, kaj čuti v sebi in kako doživlja življenje. Predvsem pa ga v tem kdo je on, sprejeti. Sprejemanje je močna energija ljubezni, ko sprejmeš drugega s srcem, ko več ne obsojaš in kritiziraš, se tvoje telo umiri, spremenijo pa se tudi tvoja notranja doživljanja, videnja in čutenja sveta okrog tebe. Sprejemanje je močna transformacija, ki pride natanko iz srca in ustvari polje topline in povezanosti.
Vsekakor je tovrstno znanje o tem, kako omiliti prepire oz. poskrbeti, da do njih pride čim redkeje, še toliko bolj pomembno, kadar je v družini že otrok …
Otrok potrebuje predvsem občutek varnosti in povezanosti. Razvoj otroka je poln doživetij, prijetnih in neprijetnih. Če zmoreta starša ovrednotiti in sprejeti otrokov notranji svet in ga sprejeti v tem kar čuti, bo otrok v odrasel svet odnesel globino in notranjo povezanost z življenjem in samim seboj.
Kako otrok doživlja konflikt med staršema? Predvidevam, da se pogosto čuti krivega, kot da je odgovoren zanj, še posebej če se mati in oče prepirata in rešujeta težave o tem, kako naj ga vzgajata, da tarnata, kako sta utrujena, ker je otrok zahteven …
Otrok nima sposobnosti videti zunanjega sveta izven sebe. Vse kar doživi in čuti, doživi kot: to sem jaz. Otroštvo je dinamično, ves čas se dogaja kaj novega. Če zmoreta starša ovrednotiti kar otrok čuti in doživlja, sta otroku dala veliko popotnico za življenje. Če zmoreš oditi v svet z občutkom, da te je nekdo razumel in čutil, da je nekdo bil ob tebi, ko si ga potreboval, boš zmogel prestopiti prag otroštva v odraslost in doživeti svet drugače. Zmogel boš svetu dati, ne več samo jemati. Otrok jemlje, ker je to njegova naravna potreba, s tem se razvija. Če je v svojem otroštvu doživel stik s staršem in bližino, bo zmogel kot odrasel v partnerskem odnosu poiskati stik in bližino, zmogel bo razumeti drugega, zmogel bo torej biti ranljiv in odprt na odnos in čutenje drugega.
Na kakšen način se otrok najpogosteje odzove na občutke krivde, nemoči, žalosti?
Otroci nam vse povedo, le mi jih velikokrat v svojem prenatrpanem urniku ne zmoremo slišati in sprejeti v tem kar čutijo in doživljajo. Včasih povedo z vedenjem, včasih izrazijo z besedami. Dovolj sočuten starš bo našel način, da ovrednoti otrokovo stisko. Ko otroku z besedami, na topel način izraziš, da ga čutiš in razumeš, se njegovo telo od napetosti krivde, nemoči in žalosti, sprosti. Otroci zelo hitro predelajo svoja čutenja, če jih starši damo dovolj prostora za njihov svet in jih zmoremo sprejeti v njihovi otroški ranljivosti in izigranosti.
Ali menite, da je prav, da se starša pred otrokom ne kregata, temveč bolj ostre debate prihranita za čas, ko otrok že spi v svoji sobi?
Menim, da v partnerskem odnosu, kjer je bližina, ni potrebe po pretiranem kreganju in ostrih debatah. Partnerja se lahko naučita komunicirati med seboj na prijetnejši način. Ko se umiriš v sebi, nimaš več potrebe po dokazovanju svojega prav. Tisto, kar potrebuješ v odnosu od drugega, zmoreš dogovoriti na ranljivejši način, bolj z mirom. Nobene potrebe več ni po boju in prevladi, po iskanju pravice. Počutiš se varno, sprejeto, mirno, doma si, tam kjer spadaš.
Ne smemo pa pozabiti, da otrok močno čuti starša in če tudi ne sliši glasnih pričkanj, ve, da nekaj ni v redu, kajne?
Otrok vse čuti in natanko ve, kje se starša čustveno nahajata. Starša, ki skrivata konflikt in prekrivata stisko med njima, sporočata otroku, da odprti konflikti niso zaželeni. Odprto skomunicirana stiska, ki ne eskalira v skrajnosti je še vedno boljša, kot tišina, ki je moreča in govori o osamljenosti, zavrženosti in strahu.
Kako naj otroku čim bolj pomagamo, da se bo vedno čutil zaželenega in nič krivega za to, da imata starša »ponesrečen« odnos? Kako naj mu starši razložijo konfliktne situacije?
Nobene potrebe ni po „ponesrečenem” odnosu, če sta se dva odločila, da živita skupaj. Starša naj torej poskrbita prvo vsak zase in potem za svoj odnos. Nihče ne želi bivati v odnosu, kjer je stiska in občutki nezaželenosti. Bivati v konfliktnem odnosu je stvar trme, ko nočemo spustiti sebe in svojih prepričanj, ko se borimo zase in ne dopustimo drugemu, da bi imel prav. Odrasti pomeni prevzeti odgovornost, ne krivdo. Pomeni, da znaš včasih reči, to pa ni bilo prav, bi resnično lahko naredil drugače, vidim da te je to prizadelo, čutim, da tako doživljaš … Odrasel zrel odnos je, ko najdeš svet drugega in se mu približaš, ker ti je resnično mar za to, kar čuti in doživlja. Včasih pa se zgodi, da odnosi umrejo, da se ljudje ločijo. To je za otroka velika stiska in bolečina, še posebej, če ni ovrednotena. Veliko staršev, ki so ločeni, na terapiji v začetku trdi, da otrok pa ni izražal ničesar in mu ni prišlo do živega. „Nobenih posebnih odzivov ni bilo” zagotovijo. S časoma pa ugotovijo, da je v tistih „nobenih posebnih odzivih” bivala globoka stiska strahu, groze, negotovosti in občutkov krivde. Ovrednotiti otroku ta svet, je največ, kar lahko starša dasta v procesu ločitve otroku. Če bo otrok čutil, da je nekdo ob njem, ki ga čuti in da je njegov svet čutenja pomemben drugemu, bo odšel v svet veliko bolj svoboden krivde in občutkov nezaželenosti.
Ne smemo pa niti zanemariti dejstva, da smo otroku vzor in da velika verjetnost, da se bo tudi on v odrasli dobi ravnal enako kot zdaj starši, da bo reševal probleme tako kot jih oni, da se bo odzval na konflikte tako kot se oni …
Starši prinesemo v odnos z otrokom veliko svojih nepredelanih čutenj. Včasih od sebe pričakujemo popolnost in za vse kar nam ne uspeva v starševstvu ponovno čutimo krivdo in občutke nesposobnosti. Vsi smo na poti razvoja, kar naredite „danes”, se vam zdi nesprejemljivo „jutri”. Dovolimo se sprostiti in narediti napake. Naj otroci ne odraščajo v „sterilnem” okolju. Odraščajo naj v naravnem okolju, kjer je dovoljeno narediti napako, kjer je dovoljeno biti neroden, umazan, prestrašen, negotov, kjer se lahko med seboj prepirajo, si nagajajo in so naravni, takšni kot so. Če se starša naučita sproščeno živeti drug ob drugem, je to največja dota, ki jo bo otrok odnesel v svet.
Večno vprašanje – ali je zaradi otroka smiselno vztrajati v vezi, kjer se partnerja pogosto prepirata ali je bolje za otroka, da eden izmed staršev zapusti tako vezo, razdret družino in se loči?
Nič ni dobro, kar je pretirano, ne preveč „jesti”, ne premalo „jesti”. Na vseh področjih življenja iščemo sredino. Vse kar je njen odmik, nas lahko že ovira pri sproščenem izražanju življenja. Jaz kot terapevka pri parih prebujam in iščem tisti del njih, kjer so povezani in se lahko začutijo globlje. Seveda so tudi odnosi, ki razpadejo in je ločitev bolj smiselna tako za otroka, kot za partnerja. Iskreno pa verjamem, da večina parov, ki gredo narazen v sebi nosi še vedno velik potencial bližine, le dovolila si nista doživeti in zaživeti ta njun svet drugače. Odločila sta se za drugačno pot. Vse to je del življenja, del naših odnosov. Na koncu koncev smo mi tisti, ki se odločamo, kar je smiselno na naši poti in v katero smer se namenimo. Kakorkoli že, uživajte v življenju ob samem sebi in se imejte lepo, tako se bo tudi življenje odzivalo drugače in se odpiralo za vas v pozitivnem smislu. Vse kar doživimo in s čimer se srečamo je odraz nas samih. Mi damo sporočilom iz okolja pomen in vsebino. Najdimo torej pomen v odnosih, ki nas gradi, polni in nam osmisli življenje v najglobljem pomenu besede. Vse dobro vam želim, če imate pa še kakršnokoli vprašanje, pa mi lahko pišete na: info@midva.si.