Milan 
Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina je iskreno govorila o tem, kako starši z nekritičnim popuščanjem iz otrok delajo čustvene, vedenjske in delovne invalide. Odgovorila je na vprašanja, zakaj so omejitve že pri majhnem otroku pomembne, zakaj je vse več otrok sebičnih, nezadovoljnih in celo nasilnih nad lastnimi starši …
PETRA MAUER
Zakaj je beseda »ne« pri vzgoji pomembna?
Zato, ker je povsem enako, če ne celo še bolj pomembna pri vzgoji, kot vse preostale besede, ki nosijo jasne sporočilne vrednosti, kot so npr. DA, NE VEM, MORDA … in ni prav nobene potrebe ali argumenta, da bi jo pojmovali ali uporabljali drugače, kot vse ostale. Le zakaj bi se starši spraševali le o njenem pomenu? Ker se jo bojijo uporabljati? Potem imajo velik problem!
Pa se starši tega dovolj zavedajo?
V poplavi raznoraznih priročnikov, »nasvetov« in vzgojnih navodil različnih »strokovnjakov«, se starši, ki ne zaupajo dovolj sami vase in svoje vzgojne postopke (ki pa so lahko povsem ustrezni in otroku prilagojeni), v njih povsem izgubijo, nekritično in otroku povsem neprilagojeno povzemajo razne napotke in navodila in z njimi »dresirajo« otroka. Povsem očitno je, da ob vsem tem izgubijo svojo avtentičnost, naravnost in konec koncev tudi zdravo kmečko logiko (otroku ne greš npr. kupit drage igrače, ko ti doma kaj razbije ali uniči iz togote), ki je najpogosteje bolj umestna in ustrezna kot »moderni« napotki.
Kdaj jo že moramo začeti uporabljati oz. kdaj smo že prepozni?
NE uporabimo vedno in v vseh primerih, ko tako ocenimo glede na situacijo (npr. nevarnost), sporočilno vrednost (NE, ne bom ti kupila tega), postavljanje meja ipd., torej, v različnih situacijah, ko želimo jasno in konkretno sporočiti, da nekaj, nečesa ne dovolimo, ne odobravamo, nočemo … Potreben je občutek, da začutiš, kdaj moraš povzdigniti glas, kdaj udariti po mizi, kdaj moraš biti nežen, kdaj otroka objeti. Vsak otrok je edinstven in terja edinstven pristop.
Veliko je takšnih mam in očetov, ki vedo, da delajo napako in otrokom popuščajo na primer zato, da se jim ne bi zamerili, da jih ne bi imeli več radi… Kaj bi jim rekli?
Da naj svoje otroke prav zato, ker jih imajo radi, navajajo na zdrave omejitve, zdrave frustracije, ker je z njimi življenje prepleteno na vsakem koraku. Do smrti. Če otroku nekritično popuščajo, iz njih delajo čustvene in delovne invalide. Pa saj to vemo in doživljamo tudi pri nas, ko se hiperprotektivni starši kregajo za boljše ocene svojih »otrok« na fakultetah; »krivice« jim skušajo odpravljati tudi na delovnih mestih, ko se gredo za svoje »otroke« boriti k njihovim šefom. To je dejstvo, to se dogaja. Da ne govorim o njihovih poseganjih in »odpravljanju težav z ocenami« v osnovni šoli.
Navadijo in vzgojijo jih v neodgovorne, nezrele mlade ljudi, ki klecnejo pred vsako oviro, vsak napor jim je odveč in tuj, drugi okoli njih pa so za to, da jim ugodijo in služijo. Empatije do drugih ljudi ni, potreb drugih ne zaznajo. Bralcem in bralkam priporočam čtivo pisatelja Michaela Winterhoffa Zakaj postajajo naši otroci tirani in Naj naši otroci ne postanejo tirani. Kot tudi študijo Roberta Shawa Epidemija popustljive vzgoje, kjer avtor razpravlja, zakaj otroci niso veseli, so nezadovoljni in sebični. V tujini se s problemom aktivno soočajo in znajo reči bobu bob – pri nas skušajo biti določene pedagoške srenje bolj papeške od papeža – na škodo otrok, družin in celotne družbe. Ne vem, zakaj in za koga je permisivna vzgoja pri nas še vedno poveličevana, saj je splošno znano, da se je izumitelj tovrstne vzgoje dr. Spock Američanom javno opravičil za hudo zmoto, ki jo je povzročil z uvajanjem tovrstne vzgoje. Teoretiki, zlasti tisti akademiki, ki v praksi s tovrstnimi otroki in mladostniki nimajo niti enega samega dneva delovnih izkušenj, pravijo, da zlorabljamo izraz permisija in da se je ta izraz sprevrgel v to, da se otroku vse dovoli. Pravzaprav me niti ne zanima, kako se to imenuje, vem pa, da otrok potrebuje meje, varne meje. Mora vedeti, kaj sme in česa ne sme, do določene stopnje pa lahko soodloča. Vem, da se v takem varnem okolju, kjer so jasne meje in jasne posledice, otroci počutijo zelo dobro in zelo varno. Glede permisije oziroma vsedopuščajoče vzgoje, kjer so otroci in mladostniki središče sveta svojih staršev, ki jim odstranijo vse ovire, pa tem staršem sporočam, da ustvarjajo čustvene in delovne invalide. Najhujša diagnoza, ki jo ta trenutek poznam, je razvajenost.
Če enkrat rečemo besedo »ne« za neko določeno dejanje, ali moramo potem vedno vztrajati pri tem? Si lahko danes premislimo in jim dovolimo nekaj, kar otrok včeraj ni smel storiti?
Povsem odvisno od situacije – pomembno je, da ko otroka omejimo oziroma z besedo NE sporočamo določeno nestrinjanje, ne podamo dovoljenja ipd., vemo, zakaj je to v tem trenutku potrebno in otroku koristno. Prav je, da to ve tudi otrok. V takih primerih ne popuščamo in vztrajamo na svojih odločitvah. Otrok potrebuje trdne in dosledne starše, s »pošlihtanim podstrešjem«. In učitelje ter vzgojitelje, seveda.
Verjetno ni toliko pomembno, kolikokrat rečemo otroku ne, temveč zakaj in s kakšnim tonom glasu.
Točno tako. Otroka / mladostnika vedno obravnavamo spoštljivo, se na ta način nanj odzivamo – ne glede na njegove možne neugodne vedenjske ekscese. Odzivamo se zrelo, odgovorno in preudarno – in nikoli žaljivo! Odreagiramo na njegovo vedenje, »ne« postavimo njegovemu vedenju, ne njegovi osebnosti! Tudi glas je včasih potrebno povzdigniti, da nas sliši. Verjemite, da otrok od osebe, katero spoštuje in za katero ve, da ga ima rada in ga sprejema, sprejme in sliši vse, tudi če sprva ne zgleda tako.
Ali naj starš predstavlja otroku prijatelja ali avtoriteto? Morda oboje?
Starš otroku ne more biti prijatelj, ker to ni njegova naravna niti socialna vloga. Otrok potrebuje ob sebi zdravo in trdno osebnost, s katero se bo lahko identificiral in se postopoma izgrajeval v prav tako osebnost. Starš mora na ta način otroku predstavljati zdravo avtoriteto – kar pa starši pogosto zamenjujejo z avtoritarnostjo, kar pa je povsem druga paradigma. Naj plastično ponazorim – mama verjetno ne bo s hčerko razpravljala o svojem neurejenem spolnem življenju? Oče s sinom o skoku čez plot?
Kako postavljati mejo med pretirano strogostjo in pretiranim popuščanjem?
Že iz mojega celotnega razmišljanja je razvidno, da pretiranost ni terminologija, ki bi jo sama uporabljala, ker pretiranost oziroma pretiravanje v nečem, ni v ničemer koristno. Če pretiravamo, zagotovo nismo pristni, nismo avtentični, nismo prilagojeni otroku – ampak najverjetneje nekaj izvajamo na silo in kot mislimo, da je prav, kar smo prebrali, slišali …
Kaj naredimo, če otroku rečemo »ne«, ta pa nas ne posluša, nas ignorira ali pa nam celo ugovarja?
Tu se postavi temeljno vprašanje, kakšen odnos imamo z otrokom. Vprašati se je namreč potrebno, zakaj nas otrok ne posluša, nas ignorira, nam ugovarja? Kako nas sprejema? Kakšni smo v odnosu do otroka (pošteno pogledati vase)? Ali bijemo bitko z njim – po domače, hočemo da je po naše, neutemeljeno, brez razloga? Potem smo tudi sami otroci in se moramo začeti ukvarjati sami s seboj, saj nismo niti dovolj zreli niti odgovorni, da bi se ukvarjali z otrokom.
Povsem normalno in naravno pa je, da otrok ne sprejema nekritično vsega, sploh mladostniki ne! Ne bodo nas sprejeli niti upoštevali, če ne bodo čutili, da jih upoštevamo, sprejemamo in razumemo – le ko imamo izgrajen kvaliteten odnos z njimi, bodo upoštevali tudi naš »ne« ipd. Odrasli se moramo zazreti najprej vase, mi smo odgovorni za odnos in njegove posledične variacije! Tu je tudi odgovor, zakaj otroci določenega odraslega in njegov »ne« razumejo in upoštevajo, drugega pa sploh ne. To se dnevno dogaja v vseh vzgojno-izobraževalnih institucijah, kot seveda tudi v družinah. Otrok, da postane kompetenten, potrebuje kompetentne starše. Starši se preveč trudijo razumsko vzgajati, izgubljajo osnovo – odnos!
Kakšne oblike kazni so za otroka najbolj primerne?
Ni enoznačnega odgovora, o kazni v vzgoji se je prelilo že veliko črnila, ki je obarvano od povsem svetlega do temno črnega. Otroka je najprej potrebno zelo dobro poznati in kot že povedano, imeti z njim kvaliteten odnos. Kazni, sankcije, terapevtski ukrepi ipd. sledijo otrokovemu neustreznemu vedenju, ki se izraža v različnih pojavnih oblikah. Otrok sprejme in razume kazen, če mu jo poda odrasla oseba, ki jo otrok spoštuje. Ob odraslem, ki ga otrok spoštuje, se vzbudi tudi slaba vest in neprijetni občutki, da je pomembnega odraslega prizadel, razočaral. Torej je najpomembneje, kdo kaznuje. Če je oseba prava, bo otrok vedel tudi zakaj.
Se po »kazni« pri starših pogosto pojavlja kriva vest?
Dejstvo je, da mora vsak od nas sam odkriti svoj način delovanja (glej npr. Juul, Kompetentni otrok), kar seveda pomeni tudi načine in oblike sankcij. Juul prav tako opozarja, da zadnjih 10, 15 let na žalost videvamo, kako vse več družin tiranizirajo otroci, ki so po vsem videzu do kraja sebični in asocialni. To pa se rado zgodi, kadar starši nočejo nastopati avtoritarno, obenem pa v pogajanja z otrokom ne znajo vdihniti osebne avtoritete in občutka za meje! Torej se kriva vest lahko pojavi le pri negotovih, v lastnih dvomih prežetih starših. Preden starš postavlja meje otroku, mora namreč imeti meje jasno postavljene tudi pri sebi.
Kako si naj starši pridobijo spoštovanje, ki so ga že izgubili pri otroku? Verjetno se to ni zgodilo čez noč in ga tudi ne bodo pridobili čez noč …
Točno tako. Odvisno je tudi, koliko je otrok star – velika razlika je namreč, ali se ukvarjamo s 7, 8 letnikom ali 17 letnikom. Nekateri si ga tudi nikoli ne, ker so zamere prehude, se nočejo spremeniti in nadaljujejo z neustreznimi pristopi do otroka/mladostnika. V praksi videvam zelo veliko staršev, ki svojo vzgojo utemeljujejo »Poslušaj, kaj ti govorim – in ne glej mene, kako živim in kaj počnem!«, kar je seveda povsem v nasprotju s poslanstvom vzgoje. Dvoličnost, nedoslednost, nedorečenost, dvomi, neodgovornost staršev… vodijo v patogenost odnosa. Starši potrebujejo uvid v svoja lastna dogajanja, doživljanja, težave, le tako bodo lahko začeli kvalitetnejšo izgradnjo odnosa z odtujenim otrokom/mladostnikom. Seveda se ob tem soočajo z lastnimi odpori, zato je pot do uvida in sprejetje »sebe« lahko mukotrpna in dolgotrajna. Nekateri pa se nikoli ne podajo na to pot, temveč pričakujejo od drugih (npr. svetovalcev, terapevtov), da bodo to storili namesto njih – spremenili njihove otroke, brez da bi se oni sami!
Kakšno škodo naredimo, če najprej vztrajamo z »ne«, potem pa zaradi trme, joka, pregovarjanja popustimo?
Zelo veliko. Najmanj kar je, otroka naučimo, kaj mora narediti, da doseže svoje. Problem je v tem, ker bo svoj vzorec vedenja prenesel izven družinskih okvirov in s podobnim vedenjem izsiljeval tudi druge ter pričakoval oziroma zahteval, da bo dosegel svoje. Stalnica v vrtcih, šolah, fakultetah, delovnih mestih. Obstajam le jaz in kar jaz hočem – drugi ste tu zato, da temu ugodite. Odličen potrošnik, kajneda?
Kdaj je čas, da starši poiščejo strokovno pomoč pri vzgoji otroka? Kako hudo mora biti?
Odvisno od staršev, njihovega praga tolerance do otrokovih in mladostnikovih vedenj. Na tem mestu se ustrezno umešča aktualen podatek o izrečenih ukrepih prepovedi približevanja – vedno več mladoletnih otrok je namreč nasilnih do lastnih staršev, zato jim je izrečen ukrep približevanja staršem. Sicer ne poznam še nobene študije pri nas, ki bi obravnavala ta pojav, tudi v tujini jih je malo Izstopa pa npr. študija ZDA iz 70-ih in kasneje 80-ih let (National Family Violence Survey), ki je pokazala, da je bilo med 1000 otroki 180 nasilnih do svojih staršev, od tega jih je 90 storilo težja kazniva dejanja. V Sloveniji smo v okviru Inštituta za socialno varstvo leta 2011 izvedli raziskavo Otroci in mladostniki s hudimi motnjami vedenja – analiza stanja, kjer je razvidna problematika omenjenega pojava tudi pri nas. Nehajmo si zatiskati oči, neobvladljivi in nasilni otroci in mladostniki so dejstvo in velik pedagoški ter vzgojni problem tudi v naših institucijah in družinah. (http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/otroci-hude_motnje_vedenje-porocilo-20-6-11.pdf
Je morda problem družbe, da želijo biti starši popolni? Kaj pravzaprav – po vašem mnenju – pomeni biti popoln starš?
Spet je vprašanje, kaj si kdo predstavlja pod »popolnost«. Popoln starš? Popoln učitelj? Popoln vzgojitelj? Pa sploh ni treba, da smo popolni in tudi otroku ni treba, da je popoln! Najpomembneje je, da smo pošteni sami do sebe in do otroka, poznamo in priznamo tudi svoje omejitve in domet. Da smo pristni in avtentični, zavedajoč se »tukaj in sedaj«, empatični tako do sebe kot do drugih. Kar seveda zgleda kot velik in iluzoren ideal v družbi odtujenosti, pretirane individualizacije tudi na račun in škodo drugih, ko je pomembno KAJ SEM in ne KDO SEM. Seveda je problem celotnega delovanja in politično zastavljenih ciljev potrošniške družbe. Vendar je nujno potrebno stremeti k temu.
Moramo tudi otrokov »ne« spoštovati, da bo videl, da je tudi njegov veliko vreden?
Seveda, absolutno. Tudi otrok ima pravico reči »ne« – če pa njegov »ne« upoštevamo, je spet povsem odvisno od konteksta oziroma situacije, v kateri je izrečen. Zato ni nujno, da bomo njegov »ne« upoštevali – kar pa ne pomeni, da otroka ne spoštujemo! Kot odgovorni in zreli odrasli odločimo, da njegov »ne« v določeni situaciji ni ustrezen. Pika!
Še kakšen nasvet za naše bralce?
Zbudite in aktivirajte starša v sebi!