Razveza skozi otrokove oči

Pot razveze ni lahka za nikogar. Razveza je največkrat povezana z negativnimi čustvi med nekdanjima partnerjema, ta negativna čustva pa se pogosto prenesejo tudi na odnos staršev do otrok.

Tea Jevtić, mag. socialna delavka, se je pri svojem delu pogosto srečala z realnostjo, da je bilo sodelovanje staršev pri vzgoji otrok že pred samo razvezo oteženo, prav tako tudi medsebojna komunikacija med staršema. Tako so otroci že zgodaj vpeti v dinamiko nezdravih odnosov. Pogosto starši ob razvezah, v množici svojih občutkov in negativnih čustev, ne zmorejo videti otrokovih stisk in koristi ter tako otroka dodatno obremenjujejo s svojimi čustvenimi stiskami. Poskušajo jih navezati nase in v njih iščejo zaveznika proti drugemu staršu.

Takšna dinamika je za otroka največja krivica, predvsem pa preveliko breme, ki bi ga otrok lahko prenašal na svojih ramenih. Vsak otrok razvezo občuti drugače. V tem obdobju gre skozi različne čustvene faze, ki jih doživlja na svoj način. Otroci pogosto ne uporabljajo besed, s katerimi bi nas seznanili s svojimi občutki in čustvi. Pogosto svoje stiske prekrivajo ali povedo drugače, kot je to razvidno iz njihovih vedenj. Pogosto tudi odgovorijo, da je vse v redu, ob tem pa se zavijejo v molk ali so vpeti v različna destruktivna ravnanja.

Čustvene faze otrok ob razvezi staršev

  1. Zanikanje  - V fazi zanikanja otroci pogosto odklanjajo pogovore o razvezi ali se tej temi izogibajo. Z besedami in ravnanji se trudijo pokazati da je vse v redu in da ne doživljajo stiske. Nekateri se zamotijo z raznimi aktivnostmi ali obveznostmi. Na ta način se izogibajo resničnosti, da starša nista več skupaj. Nekateri otroci v tej fazi odklanjajo preživljanje časa s staršem, ki je odšel, saj ga to spominja na izgubo. Posledično se stopnjujejo konflikti med staršema, saj lahko na ta način starša otrokovemu vedenju pripišeta različne pomene (občutek, da drugi starš odtujuje otroka, ali da v odnosu z otrokom dela nekaj narobe).
  2. Jeza - V tej fazi se poveča stopnja konfliktnosti. Otroci pogosto jezo in druga negativna čustva povežejo z negotovostjo, ki nastane kot posledica razveze med staršema. To je tudi najtežje obdobje doživljanja negativnih čustev pri otrocih. Njihovo življenje se spreminja, pri tem pa sami nimajo vpliva, da bi karkoli spremenili. Občutijo nemoč, negotovost, ne vedo, v katero smer bo vodilo njihovo življenje. Pogosto svojo jezo usmerijo v starša, ob katerem se počutijo najbolj varni.
  3. Sprava - Otroci si globoko v sebi želijo, da se starša ne bi ločila in bi v nadalje živeli skupaj. V tej fazi se pri otrocih pogosto izrazito pojavi občutek krivde, saj ne zmorejo zaznati, da niso odgovorni za nikakršne težave, ki se med staršema pojavljajo in krivda ni njihova. Zato je bistvenega pomena medsebojno sodelovanje in konstruktivna komunikacija med staršema. Pomembno je, da se starša izogibata medsebojnim konfliktom vpričo otrok. Otroku moramo povedati, da ni kriv za razvezo in da ni njegova odgovornost, da karkoli popravi in spremeni.
  4. Depresija - Ko otroci dojamejo, da ne morejo ničesar spremeniti in da starša kljub njegovi želji ne bosta ponovno skupaj, lahko zapadejo v globoko žalost in razočaranje. V tej fazi so pri otrocih vidne spremembe v njihovem vedenju – poslabšajo se jim ocene, izgubijo zanimanje za šolo in druge dejavnosti, ki so jih prej veselile, zaprejo se vase, počutijo se razdraženo, itd. Pomembno je, da starši pomena njihovih čustev in občutij ne minimalizirajo. Otrok mora imeti občutek, da ima pravico do izražanja negativnih čustev, ima pravico biti žalosten. V tej fazi je bistvenega pomena razumevanje otrokovih stisk in sočutje.
  5. Sprejetje - Obdobje te faze je odvisno predvsem od tega, kako starša zmoreta medsebojno sodelovati pri vzgoji, komunicirati in se dogovarjati. Ko otrok vidi, da starša zmoreta zdržati drug ob drugem, se pogovarjati ter dogovarjati, otrok lažje sprejme situacijo, nastopijo pozitivnejša čustva, zmanjša se stiska.

Vsak otrok potrebuje čas, da sprejme spremembo. To se morajo starši nadvse zavedati in sprejeti. Pri tem lahko otroku pomagajo na način, da so mu čim bolj na voljo za pogovor, ga poskušajo razumeti in so kljub negativnim čustvom, v katera so ujeti, odzivni na njegove potrebe, želje in stiske.

Starši morajo razumeti, da:

• Otrok potrebuje zagotovilo, da sta se ločila le mama in oče, nobeden izmed njiju pa se ni ločil od njega. Otroka je potrebno seznaniti, da ga bosta starša imela rada, ne glede na spremembe, ki se v okviru družine dogajajo.

• Otrok ni lastnina, pač pa živo bitje, ki nedvomno potrebuje skrb, ljubezen in pozornost obeh staršev.

• Čeprav bivšega zakonca /partnerja težko spoštujem kot partnerja, je pomembno, da ga sprejemam in spoštujem kot starša skupnega otroka

• Odrasli moramo medsebojne konflikte in težave razreševati brez otrok, saj vpetost v le-te zanje pomeni preveliko breme, ki ga sami ne zmorejo nositi na svojih ramenih

• Otroci niso izbirali svojih staršev, zato tudi ne morejo izbirati, ali jih bodo imeli radi ali ne. Od vsakega starša pa je odvisno, kako bo njegov odnos z otrokom negovan.

Ostali članki iz teme psihologija

Apr 05, 2020 43

Zdrava družinska dinamika v času izzivov

Sedaj smo se znašli v popolnoma novem svetu in času, ki pred nas postavlja mnoge nove…
Mar 27, 2020 228

9 zlatih pravil, če delate od doma

Delo od doma so sanje marsikoga. Nekateri ste morda razmišljali, da bi ob naslednji…
Mar 26, 2020 185

Čas za pridobivanje novih veščin in iskanja naložbenih priložnosti

Robert Rolih z nasveti kako reagirati v trenutkih poslovne ali osebne negotovosti…
Mar 16, 2020 2693

V hudih situacijah odpadejo vse maske

Krizne situacije in afere so čedalje bolj pogoste, zlasti v okoljih visokih pričakovanj,…
Mar 05, 2020 207

Bliža se dan žena: kakšno pozornost podariti?

Dan žena, ki se mu je včasih reklo »dan delovnih žena«, je mednarodni praznik žensk, ki…