Spremembe - edina stalnica v življenju

Darja Hribar je ena izmed srečnic, ki živi polno življenje. Je nasmejana, zadovoljna, vesela in hvaležna za vsako malenkost, kar je izjemna vrednota, ki jo premore le malokdo. Zna prisluhniti sebi in zato so njene odločitve – tako velike kot majhne – vedno prave in jih ne obžaluje. Zaupala nam je svojo zgodb o tem, kako jo je pot zanesla na Filipine, kjer ji je uspelo združiti prijetno s koristnim!

Marsikdo bi mislil, da je selitev na rajski otok enostavna, ampak kljub vsemu verjetno le ni tako lahko spakirati kovčke in za vedno oditi v tujino, kajne?

Res je (smeh). Za vsak korak v življenju, pa tudi če je ta majhen, moramo vložiti nekaj lastne volje, energije in časa. Če pa je korak velik - kar selitev v tujino in začetek novega posla nedvomno je – pa je motivacija tista, ki naš podvig naredi otročje lahek. Vse pa je odvisno od tega, kje smo in kam gremo oziroma na kateri točki naše poti se nahajamo. Tudi maratona se ne da preteči kar tako – iz fotelja ... Zame je bila selitev na rajski otok povsem samoumeven korak.

Kdaj in zakaj vas je pot odnesla v tujino?

Moja prva samostojna in resnično nepozabna odprava v tujino se je zgodila po zaključenem drugem letniku srednje šole. Neskončno sem si želela v Anglijo na tečaj angleškega jezika, kar sta mi moja zlata starša z veseljem uresničila. Tako sem v Londonu preživela čaroben mesec julij, ki je spremenil moje življenje – za vedno! Saj poznate zgodbo o tistem »Potovalnem Žužku«, a ne? Naslednji večji mejnik pa se je zgodil ob zaključku študija na EF v Ljubljani, ko sem za pol leta odpotovala na poletno študentsko izmenjavo na Outer Banks, v Severno Karolino, ZDA. Za Piko na i sva s sošolko tam ob koncu opravljenihobveznosti kupili rabljen avto ter prevozili lep kos fantastične Severne Amerike. To je bilo ravno leta 2001, ko se je zgodil legendarni napad na WTC v NY, tako da je bilo vse skupaj še bolj začinjeno ... Dobesedno – kot v filmu!

Nekaj časa ste delali tudi v turistični agenciji ...

Potovanja so moja hrana, energija in motivacija. Potovanja so moj življenjski stil. Potovanja so posebne vrste adrenalin, draž ki te povsem zasvoji ... In ko se to zgodi, potem ni več povratka nazaj v stare tirnice (smeh). Je le še AKCIJA in želja po novih destinacijah, doživetjih in podvigih. Velik del sveta sem prepotovala poslovno, kot takratna kompasovka, še več pa zasebno in kasneje kot samostojna podjetnica. In ker zagovarjam geslo: »Your Job must be Yor Joy«, sem povsod, kjer sem se počutila še posebej spektakularno, vedno preverila tudi konkretne možnosti poslovanja in bivanja. Najbrž nisem edina, ki si želi živeti sanjsko življenje na rajskem otoku, je pa tudi ogromno ljudi ki meni, da je tovrstni podvig – popolna norost. Med temi, drugimi, so tudi moji starši. Vendar imam ob sledenju svojim srčnim željam, njihovo popolno podporo in odobravanje. Finalna odločitev je nihala med selitvijo v Mehiko, ali na Filipine, a na koncu je zmagala blagodejna Azija.

So bili začetki težki? Kako ste se preživljali?

Z mojim dolgoletnim partnerjem, ki je bil »doma« v gostinskih vodah, sva že v Sloveniji vodila poletni lokal Bamboo. Vse kar je lokalu manjkalo do popolnosti, je bila sanjska lokacija na plaži. In tako se je rodil najin tropski projekt »SEA GAIA Supreme Lounge, wine bar & romantic restaurant« na – uradno najlepši plaži celotne Azije – Beli plaži slavnega otočka Boracaya. In ker je v našem življenju vedno vse lepo »zbalansirano«, sva se poleg običajnih začetnih težav pri odpiranju restavracije v tretjem svetu, morala za nameček soočiti še z divjo »Tajfunko Joly«, kot so super tajfun Haiyan poimenovali lokalni prebivalci otoka ...

Vse ovire ste preskočili, danes pa poučujete jogo in celo jogo na supu. Sliši se precej zahtevno. Ali je tam veliko zanimanja za tovrstni šport in rekreacijo?

Boracay je najbolj obiskan in razvit otok od vseh 7107 filipinskih otokov, saj ga dnevno obišče kar 3000 turistov, ki si želijo vedno novih in norih doživetij. Jogo sem najprej poučevala le v prestižnem Yoga Centru Mandala SPA in kasneje, na željo gostov, ob sončnih zahodih na prečudoviti beli plaži mojega preljubega otočka Boracaya. SUP Yoga pa je bil le še korak dalje – nov izziv, kjer je na preizkušnji predvsem naš balans, saj podlogo za jogo zamenjamo za SUP, kar po slovensko pomeni »deska za vselanje stoje« (smeh). SUP oziroma Paddle Board Yoga se odvija na vodi in je zato še bolj aktivna in atraktivna, zabavna ter zato tudi zelo priljubljena oblika rekreacije na otoku ...

Ukvarjate se tudi z naravnimi izdelki iz kokosa. Nam lahko kaj več poveste o njih? Kaj dajejo telesu, koži?

Da, tudi tega projekta sem se lotila potem, ko sem se popolnoma zaljubila v domače, 100 % naravne izdelke iz kakaa in kokosa. Filipini so dežela kokosa in Filipinci ga izkoristijo 100 %., čisto vsak njegov delček je uporaben in to – od palme, do plodov ter kokosovih luščin. Na srečo je tu še nerazvit svet, kjer je organsko kmetovanje še – in ne že – samoumevno. Vse se odvija po naravnem ciklu, počasi in dosledno, brez aditivov in kemikalij in se po večini obdeluje oziroma prideluje ročno. Tako izdelki ohranjajo svoj pristni okus, aromo, hranilno vrednost, vitamine in minerale. Znano je, da imajo izdelki iz kakaa in kokosa zdravilni, »anti-aging« ter »detox« efekt, pomlajujejo in pospešujejo regeneracijo ter krepijo imunski sistem. Vsi izdelki so brez glutena, holesterola, ne povročajo alergij in so ustrezno certificirani. Naravni izdelkiiz kokosa so primerni za vsakogar, saj vsebujejo le najboljše kokosovo mleko, »extra deviško« hladno pridelana kokosova olja, kokosov naravni nektar, palmin sladkor ter najfinejšo kokosovo sredico. Na voljo je zelo pester spekter izdelkov – celo slastni, naravni kokosovi briketi za naše hišne ljubljenčke, ki si prav tako kot mi – zaslužijo le najboljše. Več o izdelkih si lahko ogledate tudi na moji spletni strani: www.divine-management.org

Imate tudi psa Boba. Ste ga pripeljali iz Slovenije? Ne, Bob je moj Boracay Dog. Moje tri sosede, mlade filipinke, so v dar prejele tri mlade kužke, a niso znale skrbeti zanje. Cele dneve so bili ubožčki zaprti v premajhni kletki, žejni in lačni ter zato seveda zelo glasni. Dekleta sem povprašala, kaj se dogaja in priznale so mi, sa so jim živalce odveč. Tako sem stopila v akcijo ter dom našla dvema ostalima kužkoma, Boba pa obdržala kar sama. Kmalu bo eno leto, od kar je Bobsy moj zvesti spremljevalec na Boracayu (smeh)

Uspelo vam je združiti hobi s poslom. To je dandanes precej težko ... Kako je uspelo vam?

Hmmm ... Magične recepture ni. Oziroma je! Ker »zvesto sledenje sebi« - je vedno magično (smeh). Dejansko je vse zelo preprosto, če vemo kaj v življenju hočemo oziroma česa nočemo, kje se nahajamo in kam se podajamo. Za uspešno in veselo popotovanje v življenju potrebujemo – ne le uro, ampak tudi kompas. In da ne pozabimo na energičnost in vztrajnost, strastno predanost in doslednost, enostvnost in hvaležnost zaupanje, modrost in pogum, humor in hudomušnost, spoštljivost in prijaznost, gorečnost, zmernost ... In še mnogo ostalih skrivnih začimb! Vse pa se prične pri Tebi. Brezpogojna ljubezen do sebe je namreč osnova za kvalitetno življenje – na vseh nivojih bivanja. Ker če se imamo radi, se optimalno negujemo, si najdemo delo oziromapočnemo stvari, ki jih ljubimo, si ustvarimo dom, ki ga obožujemo in se obdamo z ljudmi, ki jih občudujemo in ... Ja, to je MAGIJA – v tem je alkimija uspeha, ki se ga še vedno tako bojimo! Postati svoj najboljši Jaz in zasijati v vsej svoji veličini... Vsakdo bi moral stopiti na to pot, ki je edina prava – pot nazaj k Sebi, k uresni- čevanju Svojega namena. Avtor Malega Princa je dejal: »Ljubezen je morda na- čin, kako vas vodim nazaj k samim sebi. Ne k tistemu, kar mislite, da morate postati - ampak k tistemu, kar Ste«! Bi lahko opisali, kako poteka vaš vsakdan? Moram reči, da na tropskem otoku ustaljenega urnika ni. Vse se prilagaja vremenu in valu turistov. Večinoma pa vstajam zgodaj – če imam uro joge ob sončnem vzhodu, vstanem dejansko sredi noči, ko na otoku še vedno potekajo številne zabave ... Sicer pa imam tukaj rada zgodnja, sveža jutra, kar v domovini nisem ravno oboževala, saj sem bila vedno bolj nočna ptica. Ker po novem na Boracayu mendedžiram tudi manjši hotel, so moji dnevi le še bolj pestri in polni adrenalina. In všeč mi je tako (smeh). Moj najljubši del dneva pa je še vedno »Sunset Time«, saj so sončni zahodi na Beli plaži vedno čudoviti – psihadelični in fotogenični.

Je na primer prehrana tam veliko drugačna kot v Sloveniji?

Moj oče je zaprisežen športnik, ki me je že kot malo deklico navdušil z aktivnim življenjem. Šport je vedno bil del našega družinskega vsakdana - način življenja - in še vedno je tako. Od malih nog obožujem kolesarjenje, smučanje, drsanje, pohodništvo, plavanje, veslanje ... Kasneje sem se nadušila tudi nad potapljanjem, padalstvom, golfom, rolanjem, tekom ... V zadnjem času pa se skoraj popolnoma predajam jogi. Obožujem sveže tropsko sadje in zelenjavo, smutije ter dobrote iz morja, česar je tu, na Filipinih vedno vizobilju. Filipinske tradicionalne in zelo popularne poslastice pa me še vedno niso premamile, saj gre za »pečene kokošje tačke« oz. »Adidas«, kot to znamenito jed na palčki imenujejo lokalni prebivalci. Obožujejo tudi pečene notranje organe ter seveda Balot, ki je kuhano račje jajce, v katerem se skriva 10-20 dnevni zarodek račke. Ja! In povprečni Filipinec na dan poje kar 3 balote, saj so zelo hranjljivi in imajo efekt afrodizijaka.

Kako gledate na nekoliko bolj temačen del življenja na Filipinih, glede prostitucije, petelinjih bojev, veliko je trasvestitov, seks turizma ... Vas to kdaj zmoti?

Da, to je temna plat zgodbe. Ampak le za nas, ker za domačine je to nekaj povsem normalnega. Prostitucija je dejansko tolerirana tudi v na videz urejenih družinah, saj se mama, če je še vedno v svojih cvetočih letih, še vedno rada poda v nočni klub - na lov ... In resnica je, da jo včasih mož v to celo prisili in če izkupiček ni pravšnji, tudi kaznuje. Mlade deklice pa po večini, s pridom izkoriščajo svoje eksotične čare, ki se jim številni turisti ne morejo in ne želijo upreti. Izbor je neskončen, od mladenk, do lady-boyev, gayev, trasvestitov, jungle boyev, maserjev, plesalcev z ognjem ali brez ... In za nameček je tu še filipinski nacionalni šport – krvavi petelinji boji. Vsaka večja vas ima vsaj eno bojišče, ki je oblegano vsak dan. Lastniki zmagovalnih rusterjev se lahko pohvalijo z bajnimi izkupički, sploh če gre za boje na nacionalnem nivoju. Petelinje boje lahko 24 ur na dan spremljate celo na posebnem filipinskem TV kanalu. Jaz filipincem rečem »azijski latinosi«, saj so nasmejani in prijazni, temperamentni in zvedavi, flegmatični in vedno razpoloženi za »Tagay« - Na zdravje!

Kako je urejen zdravstveni sistem?

Zdravstveni sistem je povsem usklajen z lokalno filozofijo: »Hakuna Matata!«, kar pomeni »No Worries!«. Živijo res le za ta moment, jutri pa je nov dan. Zato tudi zavarovalnice na Filipinih niso najbolj uspešne. Filipinci večinoma »uradno« delajo na črno, kar seveda preferirajo tako delavci, kot delodajalci. Tako da jih na tem področju čaka še ogromno dela.

Ste že obiskali kakšnega zdravilca, morda vrača?

Da! V osrčju Filipinov se nahaja otočje Visayas, katerega del je tudi šamanski otok Siquiour. To je res poseben otok, katerega čar so tropski slapovi in pa tam živeči šamani. Imela sem srečo, da sem lahko spoznala najstarejšo zdravilko na otoku, ki pa je sedaj žal že pokojna. Na srečo vrači svoje dragoceno znanje prenašajo na mlajše generacije, tako da tradicija živi! Vsak šaman se poslužuje drugačnih tehnik zdravljenja. Včasih pri svojih obredih uporabljajo dim, zeliščna olja, masaže, kristale, bambusove palčke, vulkanske kamne ... Skratka, vredno si je tam vzeti čas in preizkusiti več različnih seans. Filipinci pa se otoških vračev zelo bojijo.

Ali razmišljate, da bi se vrnili v Slovenijo? Jogo na supu še namreč nisem opazila, morda bi bil to poslovni hit?

Počasi bodo minila 3 leta, od kar sem se podala na to svojo pot - odkrivanja srca... Enako dolgo tudi nisem videla svojih dragih stašev, sestre, brata, ne- čakinj, ki postajajo že prave dame, pa babice in prijateeljev. Veliko, skoraj dvesto obiskovalcebv sem v tem času gostila v mojem Raju! Hvala vsem, ki ste me počastili s svojim obiskom (smeh). Salamat Po! Tako da je preljuba Slovenija zelo pogosto v mojih mislih, ampak razmišljam bolj o obisku, kot o povratku. Saj veste, življenje je neskon- čen proces in edina stalnica v njem je - sprememba! Namaste!

Ostali članki iz teme psihologija

Mar 26, 2020 156

Čas za pridobivanje novih veščin in iskanja naložbenih priložnosti

Robert Rolih z nasveti kako reagirati v trenutkih poslovne ali osebne negotovosti…
Mar 16, 2020 2640

V hudih situacijah odpadejo vse maske

Krizne situacije in afere so čedalje bolj pogoste, zlasti v okoljih visokih pričakovanj,…
Mar 05, 2020 197

Bliža se dan žena: kakšno pozornost podariti?

Dan žena, ki se mu je včasih reklo »dan delovnih žena«, je mednarodni praznik žensk, ki…
Mar 01, 2020 232

Razkrivamo vzroke za izgorelost vse več ljudi!

Izgorelost je v zadnjem času pogosto slišana beseda, v kateri pa se najde nemalo ljudi.…
Feb 12, 2020 141

Uspešna metoda reševanja konfliktov

Konflikti so neizbežen del življenja, a pomembno je, kako se ga lotimo reševati. Včasih…