Spremenjena, popravljena realnost

Predvsem mladi se radi primerjajo z zvezdniki, ki so izpostavljeni na naslovnicah revij. Hrepenijo po tem, da bi bili tudi oni tako zelo lepi, brez gubic, celulita, pigmentnih znamenj, skratka idealni ... Pa so izpostavljene osebe res takšne, brez lepotnih napak? Profesionalni fotograf Iztok Dimc pravi, da ne. Realnost je drugačna, a jo pri ustvarjanju profesionalne fotografije uspešno prekrije retuša, česar bi se morali zavedati tudi mladostniki, ki pogosto preveč kritični do svojega telesa.

Tia Kemperle

Dotakniva se problema pri ustvarjanju idealov lepote. Mladi mislijo, da je tisto, kar vidijo na fotografijah, vse res. Kaj menite o tem?
Da je to normalno razmišljanje vsakega, ki pač ni poučen o določeni zadevi. Zato so tu starši, da mladostnikom to pojasnijo in tudi v osnovni in srednji šoli bi jim, po mojem mnenju, morali kaj reči o tej temi, ki je že vsaj zadnjih petnajst let del naše sodobne družbe.
Sicer pa mislim, da mladina vseeno ni tako naivna oziroma nevedna. Vedo, kaj je v ozadju, vendar jim je določen izgled tako privlačen, da mu vseeno sledijo in želijo narediti vse, da bi ga dosegli ali se mu vsaj približali. Manjšina gre pri tem v skrajnost, večina slejkoprej odneha, ali pač spozna, da je brezveze.

Kako naj vemo ali so fotografije retuširane, popravljene? Kje se to opazi?
Ni si treba delati utvar, vse fotke so danes retuširane. Sploh tiste, ki prodajajo modo, trende, tako imenovane slavne osebe. Ni treba gledati detajlov. Če so dobro retuširane, se to ne opazi. Pri tistih, ki se, je jasno, da so pač slabo retuširane.

Kaj najpogosteje popravljate?
Barve, kontrasti, toni, se običajno kar popravijo. Kar se tiče kože naj povem, da je tega danes bistveno manj, kot pred desetimi, petnajstimi leti. Oziroma je narejeno bolj subtilno, minimalno. Praviloma naj bi se popravljale le trenutne pomanjkljivosti (mozolji, praske, rane ...). Sicer pa velja, več kot je gole kože, več je običajno retuše. Ampak vse je odvisno od konteksta. Če se dela komercialno fotografijo, potem je retuša prisotna v večji meri, sicer pa ne ali pa le osnovne tehnične korekcije barv ali kakega prahu, ki se pojavi na senzorju.

Menite, da bi ljudje kupovali v tolikšni meri kot sedaj revije, če bi na naslovnici bile neretuširane osebe?
Ja, ko ni bilo računalnikov, fotošopa, so bili potrošniki navajeni na tisto realnost. Seveda je bila tudi takrat retuša, vendar le v zelo ekscesnih primerih. Znan je recimo primer Stalina, ki je dal izbrisati s fotografij svoje nasprotnike, po tem ko jih je dal likvidirati. Sedaj smo pa z vsemi temi pripomočki prešli, če rečem sarkastično, v nadrealnost, v vsakdanji eksces. Torej, danes »naravne« fotografije ne pridejo v poštev, ker je to preprosto nemogoče prepovedati. Razen pri določenih tujih revijah. Tam se menda držijo nekih pravil. Ampak, imajo pa vseeno tudi neke svoje trike, ki niso nujno klasična retuša.

Fotografije pa ohranjajo spomine in v ljudeh zbujajo ogromno emocij. Ob njih se nasmejimo, tudi zjočemo ... Bi rekli, da so zato kar malo terapevtske?
Ja, bo držalo, da nam pomagajo ohranjati spomine. Da so terapevtski, pa ne vem, če. V nekaterih primerih lahko tudi povzročijo bolečino. Ločeni pari pogosto strgajo svoje skupne fotografije, recimo. Ob izgubi kake ljubljene osebe, marsikdo noče nikdar več gledati takih fotografij in obujati bolečino, zato jih raje kam pospravijo ali celo uničijo.

Glede na to, da je na vsakem telefonu že skoraj fotoaparat, bi rekli, da gre velikokrat za pretiravanja s fotografijami, predvsem selfiji?. Kje menite, da je meja zdravega okusa?
No, selfiji so stari že, če malo pretiravam, od časa kamene dobe. So pa dokončno masovno eskalirali s sodobnimi telefoni. Ego je končno dobil ultimativno igračo zase.
Seveda pretiravamo in meja dobrega okusa je pač prepuščena vsakemu posamezniku, tako kot pri vseh ostalih stvareh v življenju. Nekateri gredo celo v tako skrajnost, da preživijo ure pred računalnikom, ali kar na svojem telefonu in »peglajo« svoje podobe do onemoglosti, do neprepoznavnosti. Morda jim je to samoterapija ali najverjetneje polnjenje lastne praznosti.

Kaj loči dobrega fotografa od slabega?
V današnjem svetu brez pravil je lahko vsak dober fotograf. Odvisno od okolja, v katerem se udejanja. Skorajda velja tisti rek, dober fotograf, je dober blefer.
Ampak, fotografija vseeno nastane najprej v glavi. In tu se dober fotograf loči od slabega. Najprej ju loči dobra ideja in oko, kot se reče. Potem znanje, nato delo in končno rezultati, ki mu prinesejo prizanje okolice. Oprema je lahko tu celo na zadnjem mestu. Sicer se pa v fotografiji vedno učiš, vedno se znova in znova se dokazuješ.

Ostali članki iz teme psihologija

Oct 25, 2020 933

Kako čustva vplivajo na naše bolezni in zdravje

Ko pomislimo na sadno kupo, pico ali čokolado, imamo hitro polna usta sline. Zelo podobno…
Default Image
Oct 15, 2020 128

Konec, ki vodi v nov začetek

Tokrat se bomo v naši osrednji temi dotaknili teme, ki je del življenja prav vsakega…
Oct 15, 2020 203

Otresimo se strahu pred drugačnostjo

Zdravje v naših življenjih igra ključno vlogo, mnogokrat pa se ob omembi pojma »zdravje«…
Jul 07, 2020 1663

Umirjanje lastne zavesti je recept v boju proti stresu

Prof. dr. Sonja Treven V zadnjih letih je ritem življenja tako hiter, da le malokomu uspe…
Jun 16, 2020 338

Sprejemanje sebe je ključno

Sara Sočan Ljudje smo do sebe ničkolikokrat izjemno kritični. To je sicer marsikdaj…