Ljudje smo bitja odnosov


Če bi želeli definirati čustvo osamljenosti, bi lahko rekli, da se pojavi, ko posameznik ocenjuje, da se ne druži s tistimi, s katerimi bi si želel družiti. Sicer lahko posameznika to čustvo tudi motivira, da poišče družbo njemu pomembnih ljudi. Lahko trdimo, da je čustvo osamljenosti v osnovi tisto, ki frustrira posameznika iz povsem jasnega razloga, saj mu je želja onemogočena.
Jasmina Čavužič, dipl. soc.del., spec. in asist. psihodinamske psihoterapije
Samota
Pri razumevanju čustva osamljenosti se je potrebno osredotočiti na razlikovanje »biti sam« t.j. samota in biti osamljen, t.j. osamljenost. Če gledamo na ti dve možnosti lahko ugotovimo, da samota ni nujno povezana z osamljenostjo. Ni nujno neprijetna. Če je posameznik sam, ga ob tej samoti lahko spremljajo čustva, kot sta prijetnost in ravnodušnost. Takrat si posameznik lahko vzame čas zase. Počne nekaj, kar ob prisotnosti pomembnih ljudi ne more početi. Lahko se razvaja. Si v miru privošči kopel. Prebere knjigo ali pogleda film, za katerega njegovi bližnji menijo, da je totalno bizaren. Menim, da se ljudje le redko ustavimo, le redko ustvarimo dialog s samim seboj, se začutimo in prisluhnimo svojim potrebam.
Osamljenost
Biti osamljen označuje emocionalno stanje in ni pomembna fizična prisotnost drugih ljudi, temveč odsotnost točno določene osebe. Prva razlika v čustvu osamljenosti od samosti je tudi v tem ali jo posameznik občuti v času ali točno določeni situaciji. V takem primeru posameznik točno pove, da mu neka oseba manjka in to izrazi s stavkom: »pogrešam te.« ali »manjkaš mi.«
Druga razlika v tem čustvu je, ko s posameznikom niso njemu pomembne osebe in/ali, ko posameznik ni z nikomer čustveno povezan. Merilo je tudi, da posameznik natančno ne ve, s kom bi si želel povezati. Osamljenost pri posamezniku nastane, kadar pre-dolgo verjame v to, da ni dovolj dober, da bi se povezal z drugimi. Ali meni, da niso drugi dovolj dobri zanj, da bi se povezal z njimi. Seveda pride do občutja, da ne pripada nikomur in nikamor. Posledica, ki sledi je v posamezniku praznina. To praznino pa poskušajo napolniti s substancami, ki omamijo, mnogi razvijejo virtualno družabnost, se družijo z nekom ali več njimi samo za to, da niso sami.
Ljudje smo bitja odnosov. To je dejstvo. Naše hrepenenje nas »sili« v iskanje iskrenih odnosov s seboj in z drugimi. Potreba po odnosu z nekom je primarna potreba vsakega posameznika. V odnosu z drugim iščemo varnost, sprejemanje, spoštovanje in to, da nas nekdo ceni. Dobro nam dene, da nas nekdo zaščiti, ko smo ranljivi in potrebujemo zaščito, da nas nekdo razume in ob tem spoštuje naše lastno mnenje. Včasih je potrebno, da nas k neki dejavnosti ali aktivnost pozove nam pomembna oseba, spet drugič smo mi tisti, ki organiziramo določeno aktivnost in povabimo nam pomembno osebo, da skupaj počneva, kar nama ponuja užitke, sprostitev.
Prisluhnimo si in bodimo iskreni
Prepogosto se sliši, da je osamljenost nekaj slabega, s čimer se ne strinjam. Lahko nas namreč privede do srečanja s samim seboj. Lahko nam da prostor, da se samo razkrijemo in dobimo priložnost, da se spoznamo. Seveda obstajata za to dva pogoja. Prvi je, da smo iskreni s seboj in drugi pogoj, da si dovolimo prisluhniti.
Pogosto se srečujem s posamezniki, ki jih je strah, če so sami. Dogaja se jim, da kompulzivno iščejo družbo in pri tem ne izbirajo. Strah pred samoto je prepoznaven v vprašanju: »Kaj se mi lahko zgodi, če bi ostal sam?« Omenjen strah je povezan s separacijskim strahom iz otroštva. Če razložim, to je strah otroka, če bi ostal brez starša. Otrok se takrat sprašuje, kdo bi zanj skrbel, kdo bi mu lahko nudil varnost in ljubezen. Vendar obstaja dejstvo, da s(m)o odrasli in zreli ljudje sposobni preživeti brez ljubezni, je pa res, da je kakovost življenja slabša. V rubriko ljubezen ne sodi samo partnerska ljubezen, obstaja ljubezen do bližjih, tudi do živali ipd. V idealnem primeru bi posameznik moral biti sposoben biti sam in biti tudi družaben.
Če smo kot otroci bili pogosto sami, smo bili prisiljeni razviti strategije, ki so nam pomagale preživeti v osamljenosti in samoti in se ob tem tudi dobro počutiti. Za to je tem osebam v odraslosti lažje preživeti, ko se znajdejo v situaciji, da so sami in v tem celo uživajo. Jim je pa težje usmerjati se k ljudem in v družbo. Težje jim je navezati nove socialne stike.
Pri delu spoznavam posameznike, ki imajo težavo pri prepoznavanju in identifikaciji omenjenega čustva. Osamljenost zamenjujejo z anksioznostjo, živčnostjo, napetostjo, dolgočasjem, z lastno nevrednostjo biti z nekom, da si tega ne zaslužijo, skratka na splošno jo zamenjujejo z nečim kar je neprijetno. Ko prepoznajo čustvo osamljenosti in ga poimenujejo, se zgodi, da jih to toliko motivira, da se vendarle obrnejo k ljudem, gredo v družbo, ki jim ustreza oz. si najdejo nov krog ljudi, ki zadovolji njihove potrebe. Osamljenost in želja po druženju nista znak šibkosti. Če si osamljen, je čustvo sramote povsem odveč.
Pomoč psihoterapevta
Delo psihoterapevta je v tem vidiku pomembno. Posamezniku pomaga, da zgoraj navedene izkrivljene podobe vezane na čustvo osamljenosti in samote prepozna, jih poimenuje in se na sploh z njimi sooči. Psihoterapevt pomaga, da posameznik prepozna starševska sporočila iz zgodnjega otroštva ter posamezniku pomaga, da (spet) razvije socialne spretnosti, ki so vstopna točka za vzpostavljanje (novih) stikov in ohranjanje le-teh. Kadar je bolečina osamljenosti močna in dolgo trajajoča predlagam, da posameznik pomoč poišče pri izkušenem psihoterapevtu.
Vsekakor pa je za začetek dobro (pre)poznati razliko med osamljenostjo in samoto. Predlagam, da več svojega časa posvečate drugim ljudem in seveda poskušajte ugotoviti kaj so vaše potrebe, kaj lahko date v nekem odnosu in kaj potrebujete v odnosu, od drugega. Razmislite o vprašanju, kaj je tisto kar pogrešate v svojem življenju? Mogoče stkete nova znanstva in poznanstva. Razmislite, koga pogrešate v svojem življenju in kaj si želite, saj boste na ta način lažje prišli do prave rešitve za vas. Osamljenost naj vam bo motivacija in vodilo, da se raziščete oz. se (spet) najdete.
Okvirček
Pri osamljenosti pride do občutja posameznika, da ne pripada nikomur in nikamor.
Kadar je bolečina osamljenosti močna in dolgo trajajoča, je smiselno, da posameznik pomoč poišče pri izkušenem psihoterapevtu.

Ostali članki iz teme psihologija

Mar 26, 2020 144

Čas za pridobivanje novih veščin in iskanja naložbenih priložnosti

Robert Rolih z nasveti kako reagirati v trenutkih poslovne ali osebne negotovosti…
Mar 16, 2020 2619

V hudih situacijah odpadejo vse maske

Krizne situacije in afere so čedalje bolj pogoste, zlasti v okoljih visokih pričakovanj,…
Mar 05, 2020 189

Bliža se dan žena: kakšno pozornost podariti?

Dan žena, ki se mu je včasih reklo »dan delovnih žena«, je mednarodni praznik žensk, ki…
Mar 01, 2020 217

Razkrivamo vzroke za izgorelost vse več ljudi!

Izgorelost je v zadnjem času pogosto slišana beseda, v kateri pa se najde nemalo ljudi.…
Feb 12, 2020 132

Uspešna metoda reševanja konfliktov

Konflikti so neizbežen del življenja, a pomembno je, kako se ga lotimo reševati. Včasih…