Ko osamljenost zamenja notranja moč

Praznično vzdušje

Vstopili smo v mesec december. Naša podzavest ga bolj ali manj povezuje s pridevnikom »veseli«. Ob tem se včasih zazdi, da se človek globoko v sebi otepa nasprotja veselju, torej žalosti, ki je sestavni del življenja tudi v prazničnih dneh. Tako v evforični želji po navideznem vzdušju ulice vse več okrašujemo že drugo polovico novembra, v trgovinah se na policah in v izložbah sveti že konec oktobra, ko naj bi dišalo še po bučah, kostanju in jesenskem listju. Priznajmo si, da prehitevamo sami sebe.

MOJCA DEBELAK, Energijski center Mojchi

Vpliv Amerike prinaša tudi v naše slovenske kraje tako tudi blišč in pomp, ki pospremita novoletno-božične praznike. Ob vsem dogajanju se obkrožimo z znanci, prijatelji, vsemi, ki nas potegnejo v začarani vrtinec podzavestne potrebe, da smo v »družbi«. Le da nismo sami. Samota nas plaši, bojimo se je. Tako slišim ljudi, ko mi vsako leto pripovedujejo, da so s sodelavci hodili na prednovoletne zabave, toda začuda – tam so se počutili same in pogosto tudi osamljene. Teme oziroma debate, da so bile čudne in da se niso počutili povezane. Potem so nezadovoljstvo zapolnili še s srečanji z znanci ob kozarčku »kuhanega« in spet ... odšli domov nekako nepotešeni. Pravijo, da v njih ni bilo neke blaženosti, ki jo iščejo v teh prazničnih dneh, ko so z ljudmi. Žal večina ljudi ne razume, da blaženosti ni zunaj nas. Najdemo jo lahko samo v sebi.

Zakaj bi bila samota nekaj nezaželenega?
Vedno so bili in vedno bodo obstajali ljudje, ki potujejo skozi praznike sami. Kdor se boji biti sam, te »osamelce« – kot se seveda spodobi skozi prizmo lastne tesnobe – pomenljivo ogleduje in čuti sočutje. Mediji temu namenjajo pozornost; pred koncem leta se je potrebno »spomniti na vse, ki nimajo nikogar.« Toda leto ima 365 dni! Navidezno lepa gesta, a kaj, ko prinaša v nezavednih predalčkih naših možganov tudi sugestijo, »da je hudo in težko biti sam«?! Oprostite mi, toda ker delam z ljudmi, ne morem mimo provokativnega vprašanja – zakaj bi bila samota nekaj težkega in nezaželenega? Razen, če nas je družba skozi vzgojo naučila, da smo povezani samo, če smo z drugimi. Modreci, od katerih vsak svojemu mišljenju doda še esenco svoje duše, pa trdijo: »Kar človek v svojem srcu misli, tako je.« In spet smo tam - pri naših prepričanjih. Gradimo jih že od otroštva in v skladu z njimi delujemo. Če v svojem srcu menimo in globoko verjamemo, da bomo žalostni, ko bomo sami s seboj, potem tako tudi bo. Če na samoto pogledamo drugače – da jo dejansko zagledamo kot priložnost povezovanja s samim seboj in se hkrati še naučimo s seboj uživati – postane izkušnja »ednine« izziv.

Nemogoče je analizirati naravo duha. Toda večina ljudi, roko na srce, v hitrem temu predprazničnih dni hiti iz točke A, do točke Ž. O duhu »novega rojstva«, ki nas skuša motivirati po preobražanju sebe, pa mnogokrat, ne duha ne sluha. Takšno življenje je nasprotje pristni sreči, je obremenitev, da bi bilo vse tako, kot so si zamislili. Ob tem kažemo lastno togost in pretirano odvisnost od naučenega, pričakovanega. Stresno, ni kaj.

Pred sabo ne moremo zbežati
Toda v vsakem izmed nas prebiva življenjska moč, ki deluje in vpliva na nas same. Deluje na naša čustva, um in duha. Morda je čas, da ustavimo »staro plato« predbožičnih strahov, da bomo sami in zato nujno tudi osamljeni. Izstopimo iz množice in prepričanj, da je bolje biti v »slabi družbi«, kot da smo sami. Obrnimo svojega duha k spremembi prepričanj. Zavestno se odločimo, da je biti s seboj največje darilo, unikatno in morda edino, kar zares imamo. Ker poglejte: vsi odhajajo. Nekega dne vsi ostanemo sami. Morda smo svojo žalost, strahove, razočaranja dolga leta skrivali pred seboj in jih zapolnili s druženjem. Toda slej ko prej se vse, kar smo skrili pred seboj, spet pokaže, gloda srce. Čaka – na soočanje. Življenje ima v rokah škarje in platno, vedno poskrbi, da v nedogled ne moremo bežati pred seboj.

Edina pot, za vse, ki ste sami, in za vse, ki niste sami, je vzpostaviti vez s seboj. Odnos. Najbolj prvinski, najbolj intimen. Ko dojamemo, da je ta odnos vse, kar z nami v resnici ostaja skozi čas, tudi ko nas vse ostalo zapušča, dobi smisel. Vrednost. Prej, ko se s seboj soočimo, se naučimo uživati, lažje nam je v tem svetu dopustiti, da samota zasije skozi notranjo moč. Veste, ni močan, kdor potrebuje druge, da mu je lepo. Močan je, kdor ne potrebuje ničesar in nikogar, razen sebe, da bi lahko svoje življenje zares živel polno.

Ostali članki iz teme psihologija

Mar 26, 2020 156

Čas za pridobivanje novih veščin in iskanja naložbenih priložnosti

Robert Rolih z nasveti kako reagirati v trenutkih poslovne ali osebne negotovosti…
Mar 16, 2020 2640

V hudih situacijah odpadejo vse maske

Krizne situacije in afere so čedalje bolj pogoste, zlasti v okoljih visokih pričakovanj,…
Mar 05, 2020 197

Bliža se dan žena: kakšno pozornost podariti?

Dan žena, ki se mu je včasih reklo »dan delovnih žena«, je mednarodni praznik žensk, ki…
Mar 01, 2020 232

Razkrivamo vzroke za izgorelost vse več ljudi!

Izgorelost je v zadnjem času pogosto slišana beseda, v kateri pa se najde nemalo ljudi.…
Feb 12, 2020 141

Uspešna metoda reševanja konfliktov

Konflikti so neizbežen del življenja, a pomembno je, kako se ga lotimo reševati. Včasih…