Samozavest. Zakaj?

Vesna Janežič

Naš cilj mora biti to, da začnemo resno jemati samega sebe, oziroma svoja čutenja. Zato je potrebno delati na dveh področjih odnosov:

1. odnos do drugih ljudi - partnerski in/ali za določeno osebo pomembni odnosi - in

2. odnos do sebe - do svojih obljub, dejavnosti, dela, ciljev, želja, sanj …

Obe komponenti odnosa sta enako pomembni in med seboj povezani in je nesmiselno delati le na eni, ne da bi hkrati delal tudi na drugi.

Samozavest nam v prvi vrsti omogočajo ljubeči sočutni odnosi z ljudmi okoli nas. V odnosih, ki so za nas pomembni, imajo naše potrebe, želje, pravice, pa tudi sanje, pomembno mesto. Človek, ki ne more vzpostavljati zrelih odnosov, v katerih je sposoben upoštevati svoja čustva, želje, potrebe in sanje, hkrati pa tudi sogovornikove, ne more imeti občutka samozavesti. Zato je lahko intenzivnejši, globlji odnos tako mučen in ne-osrečujoč. 

Zelo pomemben dejavnik samozavesti je tudi resno jemanje sebe v odnosu do pomembnih stvari v življenju. To pomeni, da se dosledno držimo nalog oziroma obljub, ki jih zadamo sebi in so posledično pogosto povezane z obljubami ljudem okoli nas. Prav je, da dejavnosti ne prelagamo na kasnejši čas, da vestno izpolnjujemo zadane cilje, da ne zamujamo ali predčasno zaključujemo, da izpolnimo obljube tako sebi kot drugim. Vsaka prelomljena obljuba samemu sebi, naj bo videti še tako nepomembna, je nov dokaz naše nesposobnosti oziroma občutka, da nismo dovolj dobri. Razen izjemnih situacij se človek pač mora jemati resno, če se hoče v svoji koži dobro počutiti.

Kaj je cilj naše samozavesti? Da postanemo sposobni odprte, sočutne in jasne komunikacije. To nam bo pomagalo tudi v konfliktnih oziroma težavnih situacijah, ki so nam doslej jemale še tisti preostali kanec samozavesti. In ko bomo resno jemali samega sebe v odnosu do pomembnih dejavnosti v življenju, bodo tudi drugi to samozavest videli in se bodo do nas tako tudi obnašali.