Živeti. Naprej.

Vesna Janežič, psihoterapevtka in svetovalka v medosebnih in družinskih odnosih

»Ko umiramo ali smo doživeli katastrofalno izgubo, gremo skozi pet stopenj žalovanja: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija, sprejetje.«

Povzeto po Elisabeth Kübler-Ross

Zanikanje, ker je izguba tako nedoumljiva, da si ne moremo predstavljati, da je resnična in postanemo jezni na vse. Jezni na žive oziroma preživele, jezni nase, da smo ostali … zato se zatečemo k pogajanju z Bogom oziroma višjo silo. Moledujemo, ponujamo vse, kar imamo: dušo, naše življenje v zameno samo za še en dan … samo še za eno priložnost, ki naj bi je ne zapravili … Ko pogajanje spodleti in postane jeza še večja in premočna, da bi z njo lahko živeli, pademo v depresijo, obup … Le-ta traja vse dokler ne sprejmemo, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči. Takrat lahko spustimo jezo in se premaknemo naprej. Šele takrat smo zmožni narediti korak naprej v življenje.

Kaj pa, če se zataknemo, če ne moremo naprej? Kaj pa, če ostanemo pri jezi ali depresiji? Kaj se zgodi?

Veliko slabega, destruktivnega, žalostnega za osebo, ki je obstala in še posebej za ljubljene v njeni bližini.

Vzamemo na primer razvezo zakonske ali izvenzakonske supnosti. Ne pišem o materialnih aspektih tega dejanja, ampak o čustvenem pogledu nanj. Ločitev je ena težjih izgub. V nas lahko prebudi čutenja, za katere sploh nismo vedeli, da jih premoremo, kaj šele, da jih lahko udejanjimo. Zakaj? V tem primeru je partner še živ in lahko tudi srečen, čeprav ni mogel biti srečen z nami. Kako lahko pustimo za seboj jezo, zamero ali celo depresijo od spoznanju zapuščenosti in predvsem misli, da nismo dovolj dobri, da drugim to uspeva, meni pa ne …

Nekateri se osredotočijo na otroke, drugi na službo, spet tretji pa ostanejo pri jezi, besu, zlobi in predvsem zanikanju. Če ne bi bilo nje/njega, bi bilo vse v redu. Pa bi bilo res? Je res tako lažje kriviti druge za naša dejanja? Je! Pa je tudi zdravo? Ni! In najhuje je to, da delamo škodo sebi in osebam, ki so ostali z nami, ki nas imajo radi in verjamejo v nas. Dajmo jim možnost, da se njihova vera udejanji. Zdravo in zrelo je obtolčeni ego sprejeti in si priznati: priložnosti ni več, kar pa še ne pomeni, da je z mano kaj narobe. Sem samo človek, ki dela napake. Nič slabši, nič boljši od drugih. Tudi meni lahko uspe.

Občuti spremembo kot novo priložnost za življenje. Spusti pest, globoko vdihni in poglej naprej. Ker si to zaslužiš! Živeti. Naprej.

www.terapija-numina.si

Ostali članki iz teme psihologija

Oct 18, 2021 214

Vsi se rodimo s posluhom

Slovenci veljamo za izredno pevski narod. V Sloveniji je namreč zgolj registriranih…
Sep 09, 2021 299

Brez stresa z dopusta nazaj v realnost

Poletje nam počasi maha v slovo. Morda nas za kak dan še oplazi z repom, potem pa bo…
Sep 09, 2021 1255

Strah pred šolo je resničen!

Veliko je govora o tem, kaj vse moramo postoriti pred začetkom šole, katere zvezke in…
May 15, 2021 437

Kaj navdihuje znane Slovenke in Slovence?

V mesecu maju in juniju poteka vseslovenska akcija Pero navdiha, v kateri se prek…
Apr 15, 2021 401

Voda je vir življenja

Voda. Tako očarljiva in nežna, a obenem mogočna in rušilna. Brez nje ne moremo živeti.…