Katarina Kimovec
Raziskava Inštituta za človeške vire je pokazala, da ima več kot polovica zaposlenih pri nas znamenja izgorevanja, deset odstotkov pa jih je izgorelih, pri čemer ogroženost raste z izobrazbo in zahtevnostjo delovnega mesta.
Izgorelost je stanje fizične, čustvene in duševne izčrpanosti, ki nastopi kot posledica dlje časa trajajoče čustveno zahtevne obremenitve na delovnem mestu. Pri tem ne gre le za čustveno in nevrološko krizo, temveč tudi za krizo vrednot, ki vodi do preobrazbe osebnosti in iskanja novega odnosa do dela, ljudi in sveta.
Stres je reakcija na nevarnost
Čeprav je dokazano, da je prekomerni stres na delovnem mestu eden najpomembnejših povzročiteljev izgorelosti, pa izgorelost ni ne kronični stres ne posledica zgolj preobremenjenosti z delom. Stres je neizogibna reakcija organizma na določeno nevarnost, česar ne moremo trditi za izgorelost, ki je pravzaprav negativna reakcija na stres in je odvisna od posameznikovih sposobnosti za obvladovanje stresa.
Izgorelost na vseh ravneh življenja
»O izgorelosti govorimo takrat, ko pretirano izčrpavanje skozi deloholizem privede do psihofizičnega zloma,« poudarja dr. Andreja Pšeničny, univ. dipl. psih. z Inštituta za razvoj človeških virov. Dodaja, da je izgorevanje proces samoizčrpavanja, ki je posledica neuspešnega deloholičnega prizadevanja, da bi z dosežki, ki so pomembni za samovrednotenje, ohranjali pozitivno samopodobo. »Človek, katerega samopodoba je odvisna od storilnostno pogojenega samovrednotenja, se čuti vrednega toliko, kolikor dobi zunanjih potrditev za svoje delo. Ker se boji, da bi se čutil slabega, če bi razočaral svoja ali tuja pričakovanja in zahteve, se nenehno – zavedno ali nezavedno – trudi za priznanje,« pravi strokovnjakinja. Ob tem se kronično psihično in telesno izčrpava, izgoreva. Izgorelost je končna posledica tega procesa. Človek se psihično zlomi, ko izčrpa svoje energetske rezerve so te mere, da se ne zmore več truditi. Delovna izčrpanost pa je – za razliko od izgorelosti – posledica pretiranega dela zaradi prezahtevnih delovnih okoliščin.
Številni simptomi izgorevanja
Izgorelost povzroči izbruh telesne izčrpanosti, kronično utrujenost in številne psihosomatske motnje oziroma bolezni, kot so nespečnost, želodčne in prebavne težave, glavoboli, bolečine po vsem telesu – predvsem v križu in hrbtu, zvišan ali znižan krvni tlak, upad ali čezmerno povečanje telesne mase. V čustvenem doživljanju se pojavi osiromašenje empatije do ljudi, za katere delajo, žalost, obup, občutje nemoči, čustvena neodzivnost, izoliranost in distanciranost. Močno se zniža tudi frustracijski prag, ljudje postanejo razdražljivi, nezadovoljni, nerazpoloženi, polni tesnobe, bojazni in paranoidnosti. Posameznikovo mišljenje se preoblikuje, postane togo, neizvirno, nekreativno in počasno, opazna je raztresenost, poslabšanje miselne koncentracije in pozornosti.
Pogosteje pregorijo nadpovprečno uspešni
Za zadovoljno opravljanje poklica je pomembna skladnost osebnostnih lastnosti posameznika in zahtev delovnega mesta. Spremembe, predvsem neugodne, pa tudi ugodne v posameznikovem življenju: bolezen, razveza, vnovična poroka, smrt ljubljene osebe, menjava delovnega mesta, rojstvo otroka in samotno življenje lahko pospešijo ali sprožijo pojav sindroma izgorelosti. Raziskave kažejo, da skoraj praviloma pregorijo najsposobnejši, najodgovornejši, najbolj zavzeti in najučinkovitejši ljudje, tisti, ki so bili do zloma uspešnejši od povprečja. Tisti, ki so z delom preplavljeni in preobremenjeni in tisti, ki dobijo občutek, da veliko več dajejo, kot za to dobijo.
Sindrom izgorelosti ne prizanaša nikomur
Sindrom je opaziti pri posameznikih, ki so občutljivi, topli, angažirani v odnosih z ljudmi, k ljudem obrnjeni idealisti, ki pa so – lahko da tudi nekoliko slabše energetsko opremljeni – ob tem notranje negotovi, anksiozni, pretirano entuziastični in se hitro identificirajo z drugimi ljudmi. Druga skupina so pogosto nekoliko bolj agresivne, tekmovalne, intenzivne in aktivne osebnosti, ki zelo nihajo v svojem razpoloženju. Težko prenašajo stres in frustracije, so nagle jeze, razburljivi, ne prenesejo kritike svojega dela, silovito reagirajo, če niso cenjeni in čaščeni ali če je delo, ki ga opravljajo, nad ali pod njihovimi sposobnostmi.
Kaj pa je stres?
Stres je reakcija organizma na dražljaje iz okolja, ki motijo osebno ravnotežje. »Je vrojen program telesnega prilagajanja novim okoliščinam. Katere spremembo okoliščin bomo doživeli kot nevarnost, kot stresor, pa je v večini primerov odvisno od posameznika. Je rezultat njegovih izkušenj, kakor tudi trenutnega stanja in počutja. Stresor je torej za posameznika tista situacija, ki jo doživi kot nevarnost, ne glede na to, koliko je grožnja resnična. Zato enake okoliščine lahko nekdo doživi kot stresne, neobvladljive, drugemu pa predstavljajo le izziv,« pravi Andreja Pšeničny. Tudi isti človek se bo lahko različno odzval na enak dražljaj glede na trenutno počutje. Potovanje z letalom je enemu lahko v veselje, za drugega pa hud stres. Glasna glasba je na koncertu lahko užitek, ponoči v spalnici pa stres. »Pogosto je slišati, da izgorijo tisti, ki v stresnih razmerah delajo preveč in izgorelost pogosto neustrezno izenačujemo s kroničnim stresom. To ne drži, kajti stres je lahko le sprožilec, ne pa vzrok izgorelosti. Od človekovih izkušenj je namreč odvisno, katere situacije bo občutil kot stresne in kako se bo nanje odzval. Nekomu bodo stresne okoliščine lahko povzročile občutek nemoči in depresivnosti, drugi bo zmogel tudi v obremenilnih okoliščinah poskrbeti zase. Tretji pa se bo začel vse bolj in bolj deloholično truditi, se izčrpavati in izgorevati,« pojasnjuje strokovnjakinja.
Izgorelost ni isto kot delovna izčrpanost
Izgorelost (ang.: burnout) in delovna izčrpanost (ang.: wornout) se razlikujeta po vzrokih in posledicah. Prekomeren stres in realna pretirana delovna obremenitev, običajno vodita pri tistih, ki sebe ne vrednotijo predvsem po dosežkih, v delovno izčrpanost. Ta je normalna posledica pretiranega dela, v katere nas silijo predvsem objektivne zunanje okoliščine, denimo neposredna zahteva za podaljšanje delovnega časa ali krizne situacije. »Kaže se kot občutek preutrujenosti in frustriranosti, povečajo se delovne poškodbe, pojavljajo se stresne bolezni – povišan krvni tlak, prebavne težave in drugo. Odpravi jo odpravi krajši ali daljši počitek in razbremenitev,« pravi Pšeničnyjeva, ki dodaja, da bo človek, ki nima notranjih prisil, kakršne so na primer perfekcionizem ali potreba po ugajanju, obremenilne okoliščine realno ocenil in prepoznal svoje meje. »Da bi se zaščitil, se bo dogovarjal in pogajal o obremenitvah, o njihovem obsegu in trajanju. Skušal bo iskal načine, da si odpočije, vsaj izven delovnega časa. Če ne bo mogel obremenitev, ki ga izčrpavajo, zmanjšati na drug način, bo poiskal iskal ustreznejše delo ali delovno okolje.«
Deloholiki niso isto kot »zavzeti za delo«
Človek, ki stalno ali pretirano dela, ker se ne zna ustaviti ali ker ne zmore reči ne, je deloholik in je kandidat za izgorelost. V deloholizem ženeta strah in tesnoba. »Zavzete za delo, ki tudi veliko delajo, pa delo veseli in zanima. Zato se slednji lahko ustavijo, ko so utrujeni. Brez tesnobe zmorejo postaviti mejo sebi in okolici, preden se izčrpajo, deloholiki pa ne,« pojasnjuje Andreja Pšeničny. V izgorelost pripelje deloholizem, v katerega človeka poženejo notranje prisile. Kažejo se kot strah, da bi bili za okolico in zase nesprejemljivi, slabi, če bi postavili meje, rekli ne. Izgorelost je torej bolezensko stanje, ki izhaja iz dogajanja znotraj človeka, njegovih notranjih prisil in ga zunanje obremenitve samo sprožijo, podobno kot velja za druge psihične motnje. Večina izgorelih se vrednoti po priznanjih, zato se zanje pretirano trudijo. Pri tistih, ki izgorevajo, opazimo predvsem čustvene simptome, zlasti depresivne, anksiozne in depersonalizacijo. Izgorelost in delovna izčrpanost se torej razlikujeta po vzrokih in posledicah, zato je tudi pomoč za preprečevanje in opravljanje posledic različna.
Stopnje izgorelosti
Sindrom izgorelosti je kumulativen proces in se razvije postopoma v daljšem obdobju. Razdelimo ga na več faz:
1. Faza velikega delovnega navdušenja: Prevladuje izrazita potreba po potrjevanju, zato posameznik v doseganje ciljev vlaga velik trud. To pripelje do utrujenosti in posledično do upada delovne učinkovitosti.
2. Faza stagnacije: Narašča frustriranost, ker vloženemu trudu ne sledi pričakovana nagrada. Ob tem se pojavljajo dvom o lastni kompetentnosti, negotovost pri delu, preutrujenost, nezadovoljstvo, kronična anksioznost, motnje koncentracije. Motiviranost za delo upada, pojavljajo se tudi telesne težave in psihosomatske bolezni (glavoboli, težko dihanje, motnje srčnega ritma, zvišan krvni tlak, motnje prebave, spanja, prehranjevanja). Zaradi zmanjšane odpornosti so pogostejša maligna obolenja, kronična utrujenost pa povečuje tudi izpostavljenost za nezgode in poškodbe. Posameznik te težave dolgo zanemarja in jih doživlja kot moteče elemente pri izpolnitvi delovnih zahtev. Zaradi tega se distancira od drugih vsebin življenja (druženje, hobiji). Ker nima časa in energije za gojenje medosebnih odnosov, narašča netolerantnost do ljudi, nastajajo motnje v komunikaciji in prihaja do socialne izoliranosti.
3. Faza socialne izolacije: Tu se že pokaže depersonalizacija. Posameznik izgubi stik z notranjim svetom, v stikih z drugimi pa empatijo zamenjajo brezosebni odnos, nestrpnost, cinizem. Prihaja tudi do vedenjskih odklonov, kar še bolj ruši odnose s sodelavci in strankami. Depersonalizacija poglablja občutek notranje praznine, ki jo posameznik poskuša zapolniti z zlorabo alkohola, psihoaktivnih zdravil in drugega. To povzroča še dodaten upad storilnosti in veča pritiske delodajalca. Druge posledice so izgube prijateljev in razdor zakona.
4. Faza apatije oziroma skrajna izgorelost: Tu so že jasno pokaže depresivnost s samomorilnimi mislimi.
Testirajte se!
Z izpolnjevanjem vprašalnikov na spletni strani www.burnout.si izveste, ali morda izgorevate in ali nosite v sebi tvegane osebnostne značilnosti za to motnjo.
1. Vprašalnik SAI (Sindrom adrenalne izgorelosti) vam pove, ali izgorevate oziroma ste izgoreli ter kako močno je pri vas napredoval proces izgorevanja na telesnem, čustvenem, vedenjskem in kognitivnem področju ter v celoti.
2. Vprašalnik storilnostno pogojenega samovrednotenja (SPS) vam pove, kako močno je pri vas prisotna labilna samopodoba, ki je odvisna od zunanjih potrditev za dosežke. Visok rezultat na tej lestvici predstavlja večje tveganje za izgorevanje in pomeni, da ste kandidat za izgorelost.
3. Vprašalnik deloholizma (VD) pove, kako tvegane so vaše delovne navade oziroma kako močno ste nagnjeni k deloholizmu Visok rezultat predstavlja veliko tveganje za izgorelost, deloholik je kandidat za izgorelost.
4. Vprašalnik tveganih osebnostnih značilnosti (TOZ) pove, ali nosite v sebi značilnosti, ki lahko predstavljajo povečano tveganje razvoj izgorelosti in tudi drugih psihičnih motenj.
Opozorilo Inštituta za razvoj človeških virov:
Rezultati vprašalnikov so zgolj informativna ocena stanja in ne diagnoza, zato ne morejo nadomestiti pogovora s strokovnjakom ali osebnim zdravnikom.
Dr. Andreja Pšeničny, univ. dipl. psih., Inštitut za razvoj človeških virov: »Razlika med delovno izčrpanostjo in izgorelostjo je podobna razliki med žalovanjem in depresijo ob izgubi.«