Jelena 
Vesna Janežič
V življenju se lahko večkrat srečamo s prepričanjem, da je edina možnost za ohranitev zakona ta, da eden ali drugi potrpi. Vsekakor naj bi žena v tem prednjačila. Pogosto obupamo, da bi se karkoli v resnici spremenilo s pogovorom. Ko je hudo, mora eden potrpeti, potem pa lahko vse »počistimo pod preprogo« in živimo dalje. Jasno je, da se na tak način nič ne reši. Po tem prepričanju zakon ni le zveza dveh, ki se odločita skupaj reševati probleme, ki jih sicer ne bi imela, če ne bi živela skupaj, ampak je zveza dveh trpinov, ki naj bi tekmovala, kdo bo več vzdržal. Prizadevati si moramo za takšen zakonski odnos, ki bo namenjen ne le izpolnitvi želja in potreb drug drugega, ampak in predvsem medsebojnemu podarjanju in osrečevanju.
Kako pa lahko vzpostavimo tak odnos? Gotovo ne zgolj s potrpljenjem. Potrpljenje ni edini vir sreče in zadovoljstva. Včasih si predvsem želimo biti drug z drugim in za to smo pripravljeni narediti marsikaj. Nobena pot ni predolga, skoraj nobena obveznost neodložljiva. Čas, ki ga lahko preživimo skupaj, je najbolj dragocen.
Z leti, ne da bi hoteli, začnemo zanemarjati drug drugega in sebe. Zato se je potrebno vrniti k sebi in poiskati tisto najbolj bistveno, kar zares hočemo doseči v življenju.
Začeti je treba pri sebi in prevzeti odgovornost za svoje težave in nelagodja, čeprav ti jih povzroča drugi. To bi pomenilo poskusiti vse deliti z partnerjem. Spregovoriti je treba tudi o vsem tistem, kar vas moti z osebnega gledišča. Povejte mu na primer, kako zelo vas je strah, da se drug od drugega oddaljujeta; ne obtožujte ga, da nima časa za vas, da je brezbrižen in da mu vse več pomeni kot vi. Čutenj osamljenosti, nerazumevanja in odvečnosti ne smete več tlačiti v sebi in se truditi čim več potrpeli in biti tiho. Sami dobro veste, da to vodi v še večje zaplete, nejevoljo, jezo, strah in na koncu brezup, da nikoli ne bo bolje.
Spregovoriti o sebi je šele prva stopnja nadaljnje poti. Pomembno je, da odprete pot svojim čutenjem in razmišljanjem. Ozavestite svet okoli sebe. Ubesedite čutenje do partnerja; jezo, ker ga ni, ko bi tako radi vse delili z njim, ker je vaš, ker ga ljubite, ker mu pripadate. Prepričana sem, da bo tudi partner začel sodelovati, saj je vajino razumevanje in pripadnost tudi njegov cilj.
Specialistka Vesna Janežič, psihoterapevtka in svetovalka v medosebnih in družinskih odnosih