Darjan 
Tokrat se bomo v naši osrednji temi dotaknili teme, ki je del življenja prav vsakega izmed nas, a jo prevečkrat odrivamo na stran in o njej sploh ne želimo govoriti. Četudi se sliši zlovešče – s smrtjo se bomo prej ali slej srečali vsi, praktično vsak od nas pa bo (če morda še ni bil) soočen tudi z izgubo bližnjega, sorodnika ali prijatelja. Poslavljanje, smrt in žalovanje so nekaj povsem naravnega in so del kroga življenja.
Aleksandra Lamut
Življenje hitro mine. Za nekatere mine še mnogo hitreje kot za druge. Za njimi pa ostanemo mi, ki smo prepuščeni milosti in nemilosti tega sveta, da se spopadamo s praznino, ki je nastala v naših srcih in življenjih po odhodu ljubljenega. Izguba je vselej boleča, pridejo pa tudi trenutki ali dnevi, ko svoje drage pogrešamo še bolj. Navadno je tak dan tudi bližajoči se 1. november, ko se spominjamo vseh, ki so bili nekoč z nami.
Kot že rečeno, se na določeni točki v življenju vsak od nas sreča z izgubo. Nekateri se s smrtjo bližnjega srečajo že zelo zgodaj v mladosti, spet drugi kasneje v življenju. Vsekakor pa je izguba nekaj, čemur se ne moremo izogniti. Prej ali slej nam bo prekrižala pot. Kako pa se spopasti z izgubo ljubljene osebe? Kako si lahko pomagamo sami? Kako pomagamo drugemu ob njegovi izgubi? To je nedovršno dejanje. Z izgubo ljubljene osebe se spopadamo vsak dan znova in vsak dan posebej. Nekatera žalovanja so kratka, spet druga trajajo vse življenje. Nekatere izgube so izjemno boleče, z drugimi se nekako sprijaznimo, saj je bilo tako verjetno najbolje za osebo, ki je odšla. Vsaka izguba pa pomeni določeno spremembo, pomeni prilagajanje in zahteva svoj čas. Najbolj pomembno pa je, da sami sebi dovolimo žalovati.
Odhod.
Ne glede na to, ali smo smrt bližnjega pričakovali ali ne, nas vedno preseneti. Vedno pride prehitro. Želimo si, da bi imeli vsaj še en dan s to osebo. Kaj vse bi v tistem dnevu naredili in kaj vse bi bilo izrečeno! Običajno je prva reakcija šok, saj ne vemo, kaj sledi, ne vemo, kako naprej in kako se spopasti s tem svetom. Pogrešamo osebo, četudi je minil zgolj en dan. Hočeš nočeš nas takoj zasujejo z vsemi opravki, ki jih moramo postoriti, da bo naša draga oseba dostojanstveno pokopana in da bo njegovo ali njeno slovo čim lepše. Vse to lahko človeka čustveno povsem izčrpa in nemalokrat smo na pogrebih priča čustveni otopelosti. Ta je največkrat prav posledica šoka, saj pokojnikovi bližnji do tistega trenutka še vedno niso dobili priložnosti, da bi sploh začeli žalovati, ali da bi razumeli, kaj se zgodilo. Vendar ne smemo pozabiti, da je ključnega pomena, da si dovolimo žalovati, da si vzamemo čas, ki ga ta proces zahteva. Enako pa moramo dovoliti tudi drugim.
Žalovanje.
Žalovanje je vsak občutek, s katerim se srečamo ob izgubi ljubljene osebe. Je žalost, jeza, apatičnost, ljubezen, nemoč, strah, je tudi sreča, olajšanje, mir. Vse to je žalovanje. Ni pravila. Za vsakogar je proces prebolevanja izgube drugačen. Ni napačnega in pravilnega žalovanja. Kolikor individuumov je na tem planetu, toliko je tudi načinov žalovanja. Seveda je veliko odvisno tudi od tega, kako blizu smo bili umrlemu. Nekoliko lažje se tudi spopademo z odhodom osebe, ki je umrla naravne smrti, osebe, katere čas je enostavno nastopil. Vsaj zdi se bolj naravno, čeprav nič manj boleče.
Toliko bolj boleče pa je, ko nam življenje iztrga koga mlajšega, in še bolj travmatično, če odide otrok. Takšna žalovanja so najtežja in se za marsikoga ne končajo nikoli. Prav zato se je s smrtjo bližnjega in vsem, kar sledi, potrebno spopasti. S slabimi dnevi, z dobrimi dnevi, s prvimi prazniki, ko jih ne bo poleg nas, s prvim rojstnim dnem, ko jim ne moremo več seči v roko. Vse to so bitke, ki jih moramo sprejeti, če želimo živeti naprej.
Kje začeti, ko se življenje konča?
Navadno dobimo priložnost za pravo žalovanje šele po opravljenih uradnih obredih. Dotlej je nemalokrat vse zamegljeno. Proces se običajno začne šele kasneje, ko smo sami s sabo ali pa obkroženi z ljudmi, ki ravno tako žalujejo (sami ali pa skupaj z nami). Takrat se misli počasi nekoliko zbistrijo in umirijo in šele takrat je naša psiha zares pripravljena na to, da se poda na pot soočanja z izgubo. Zelo pomembno pa je, da smo v fazi žalovanja strpni, tako do sebe kot tudi do drugih. Nič se ne zgodi čez noč. Pustite si je potrebno čas za jok, za neprespane noči, za bolečino. Vse to je del prebolevanja.
Nekateri potrebujejo leta, da se povsem sprijaznijo z izgubo. Sprijazniti se nikakor ne pomeni, da smo preboleli, da smo z žalovanjem zaključili. To pomeni le, da se zavedamo, da se je nekdo poslovil, da ga za časa življenja ne bomo več videli in da ga nikoli več ne bo nazaj. Ko to razumemo, lahko počasi začnemo delati načrte za prihodnost. Takšno prihodnost, ki žal ne bo vključevala naše ljubljene osebe.
Sprva se to marsikomu zdi nemogoče. Nepredstavljiv je morda sleherni naslednji korak v življenju. Kljub temu pa sčasoma navadno pridejo dnevi, ko strah pred življenjem začne izgubljati na moči. Dnevi se naposled prevesijo v tedne, tedni v mesece. Z izgubo se nekoč, nekje naučimo živeti. Še sami ne vemo kako in kdaj.
A nikoli ne pozabimo – to ni namen žalovanja. Namen žalovanja je, da žalost in bolečino transformiramo v nekaj pozitivnega. Naj smrt ne pomeni konec dveh ali več življenj. Naj nam da moč in nov pogled na stvari, ljudi in življenje samo. Energija človeka bo vedno ostala z nami, vedno se bomo spominjali njihovih besed, naukov ali stvari, ki so jih radi počeli. Vedno nas bo stisnilo pri srcu, ko bomo govorili o nekom v pretekliku in ko se ga bomo spominjali. Vendar je vse to, kot smo že omenili, krog življenja. Tak ali drugačen. Z začetkom in koncem, ali pa brez začetka in brez konca. Vse vmes so spomini. Spomini, ki nas nikoli ne bodo zapustili. Spomini, zaradi katerih se nam prikrade na obraz nasmeh ali pa rdečica. Vseeno je. Vseeno je, na kakšen način v srcih in mislih ohranjamo vse naše ljubljene, ki so odšli na drugo stran.
»Žalost in solze so del nas. Ne bojmo se jih izraziti in pretočiti. Smo vendarle samo ljudje, namesto kamna nam bije srce.«