Milan 
Biti odgovoren, sprejeti nadzor nad svojim vedenjem, čutenjem in mišljenjem je v marsičem za nas velika uganka. Kako to storiti in na kakšen način stopiti na pot nadzorovanja? Nad čim naj sprejmemo nadzor in odgovornost? Kje je začeti?
Kaj sploh pomeni biti odgovoren? Na to vprašanje lahko dejansko odgovorimo le, če najprej sprejmemo nadzor nad svojimi čutenji, razmišljanji in predvsem svojimi dejanji. Zagotovo ne gre brez napora. Najprej moramo prevzeti nadzor in odgovornost nad vsem tistim, kar je v našem dosegu. To pomeni, da se zavestno odločimo, kaj hočemo. In za to željo, ki preide v dejanje, sprejmemo odgovornost.
Jasno je, da je to lahko tudi veliko tveganje, vendar brez tega osnovnega tveganja ne gre! Prav tu se začne pot odgovornosti. Sprejeti nadzor nad svojim vedenjem in dejanji. Pri tem ne govorimo o stalnem preverjanju in nadzoru drugega, ker bi to hitro uničilo vsak odnos. Stalno preverjanje lahko pomeni sumničavost. Gre za preverjanja samega sebe. Kje sem, kako sem, na kakšen način se približujem, oddaljujem, kaj čutim, kaj delam in zlasti, kaj lahko spremenim, da bo bolje.
Nadzor in odgovornost za svoja dejanja pomeni, da imamo v posesti samega sebe. To je izjemnega pomena v vsakem odnosu, zlasti v zakonu, kjer je nadzor in odgovornost nad svojim ravnanjem, čutenjem in razmišljanjem zares bistvenega in osnovnega pomena. Nadzor tu še posebej pomeni, da se mož in žena vedno znova zavedata, da sta onadva odgovorna za svoja dejanja. Vse dokler namreč nimata v nadzoru svojih čutenj, razmišljanj in dejanj, tudi ne zmoreta sprejeti prave odgovornosti, saj lahko vedno znova vidita vzrok za svoja čutenja, razmišljanja in zlasti dejanja drug v drugem. In tako se znajdemo v obtoževanju drugih za svoja dejanja, katerih nismo sprejeli nadzora oziroma odgovornosti.
Vesna Janežič