Špela 
Sara Sočan
S pravilnim ravnanjem otroku vlivamo občutek njegovega telesa, mu gradimo telesno shemo in mu predvsem pomagamo, da pridobi na kakovosti gibalnih vzorcev in gibalnega razvoja. V tej številki nadaljujemo prispevek o pravilnem ravnanju z otrokom, o čemer smo se pogovarjali s Špelo Gorenc Jazbec, diplomirano fizioterapevtko razvojno nevrološke obravnave, katere delo obsega zlasti zgodnjo terapijo dojenčkov z motnjami v razvoju drže in gibanja.
Baby handlingu bi po slovensko lahko rekli pravilno ravnanje z dojenčkom. Gre za način ravnanja z dojenčkom, pri katerem otrok karseda aktivno sodeluje pri vsakodnevnih aktivnostih, najsi bo to hranjenje, slačenje, oblačenje, držanje v naročju ali kaj drugega. Dojenčku tako dajemo občutke gibalnih vzorcev, ki jih bo uporabljal še celo življenje.
Kako poteka pravilen gibalni razvoj?
Prve mesece po rojstvu so pri dojenčkih prisotni refleksi, ki se kasneje spremenijo v hotene reakcije. Ti refleksi dojenčkom pomagajo, da se lažje prilagodijo na novo okolje. Gibanje samo po sebi je na začetku še neorganizirano, vendar se to počasi, do tretjega meseca, organizira v koordinirano gibanje, usmerjeno proti sredini telesa. V tem obdobju mora biti prisotno tudi nenehno drobno gibanje, ki ga imenujemo »drencanje«.
Do šestega meseca starosti naj bi se dojenček z normalno potekajočim razvojem že obračal s hrbta na trebuh in nazaj na hrbet. Dokler se otrok še ne obrne sam na trebuh, je priporočljivo, da mu pri tem nekajkrat na dan pomagamo, da si z odrivanjem od podlage krepi ramenski obroč. Ko so sposobni samostojno se obračati, so običajno raje na trebuščku, kjer se obračajo po trebuščku na levo in desno in se odrivajo nazaj.
Okoli sedmega, osmega meseca se od rok odrinejo na kolena v položaj na vseh štirih in pričnejo s kobacanjem. Običajno se iz položaja na vseh štirih tudi naučijo, kako se usesti na eno ali drugo stran. Ko prikobacajo do neke ovire, opore, najsi bo to mizica ali omara, se kmalu začnejo postavljati v pokončni položaj in nato sledi hoja v stran ob opori.
Ko dojenček vse to osvoji, sledi samostojna hoja, ki običajno nastopi okoli enega leta.
Eni kobacajo, drugi ne …
Kobacanje je odvisno od otroka samega in od njegovih genetskih predispozicij, kot so mišični tonus in družinske značilnosti. Veliko pa je odvisno tudi od okolja, v katerem otrok živi in od ravnanja staršev ter starih staršev. Špela Gorenc Jazbec: »Otrok, ki na primer nima na voljo dovolj prostora za gibanje ali otrok, ki je veliko v stolčkih in naročju, ima manj možnosti za ponavljanje in poizkušanje gibanja. Tak otrok lahko počasneje in gibalno manj kakovostno napreduje, kot pa otrok, ki ima na voljo dovolj prostora, raznolike možnosti in podobno. Težko rečem, da lahko pospešimo razvoj, vsekakor pa lahko vplivamo na kakovost tega razvoja.«
Otrok ne potrebuje dragih in nepotrebnih igrač
Starši naj zato sledijo svojim občutkom in otroku ponudijo dovolj možnosti za dober, kakovosten gibalni razvoj. Skozi izkušnje bodo najverjetneje spoznali, da otrok ne potrebuje dragih in nepotrebnih pripomočkov ter igrač. Otroci so največkrat zadovoljni s stvarmi iz vsakdanjega življenja in z raziskovanjem okolice ter zmožnosti svojega telesa. Otroku je v gibanju potrebno pustiti prosto pot in ga ne omejevati z našimi predstavami in pričakovanji. »Nikakor pa ga ne smemo siliti v nekaj, za kar še ni pripravljen. Otroku pustimo čas in ga ne postavljajmo v položaje, za katere še ni pripravljen, tudi če se nam zdi, da bi določeno stvar že moral narediti, če upoštevamo njegovo starost. Otrok potrebuje predvsem čas in možnost svobodnega gibanja,« je pogovor zaključila naša sogovornica.