Strah je neposredno povezan tudi z napadom panike, ki je relativno pogost pojav, vendar običajno o njem vemo bolj malo. Prav zato je še toliko bolj pomembno, da tovrstni napad pri bližnjem prepoznamo in se nanj tudi ustrezno odzovemo oz ukrepamo. Kako ga prepoznati in kaj je v takem primeru potrebno storiti?
Mitja Pirc
Napad panike je obdobje izrazito povečane tesnobe, ki traja omejen čas. Oseba ga občuti in izkazuje z izrazitim strahom ali nelagodjem. Panični napad se razvije nenadoma ter doseže svoj vrh v okviru desetih minut. V času paničnega napada so lahko prisotni pospešeno bitje oz. razbijanje srca, znojenje, drhtenje in tresenje, kratka sapa in celo občutek dušenja. Pojavijo se lahko tudi bolečine in nelagodje v prsih, slabost, vrtoglavica in občutek, da bomo izgubili zavest.
Oseba ob paničnem napadu pogosto dobi tudi občutek, da je izgubila stik z realnostjo, pojavi pa se tudi strah pred izgubo nadzora in pred tem, da občutkov enostavno ne bo zdržala in bo umrla. Tu so še otrplost, mravljinčenje, pa tudi mrazenje ali vročinski oblivi.
Vsi omenjeni znaki so precej podobni znakom srčnega zastoja, zato v nekaterih primerih enostavno ne moremo biti povsem prepričani, ali oseba doživlja napad panike ali pa gre morda za resnejše stanje. Če ste v dvomih in oseba v preteklosti paničnega napada še ni doživela in tudi v tem trenutku men, da napada panike nima, je smiselno, da se ravnate po smernicah nudenja prve pomoči. Če oseba izgubi zavest, ji je potrebno nuditi prvo pomoč z oživljanjem ter poklicati nujno medicinsko pomoč.
Če pa vendarle ocenite, da gre za napad panike, je pomembno, da do osebe pristopite mirno. Poskusite najprej preveriti, ali se ji je to kdaj v preteklosti že zgodilo in ali razume, kaj se ji dogaja. Če oseba potrdi, da je v preteklosti napad panike že doživela, in meni, da ga ima tudi v tem trenutku, jo vprašajte ali potrebuje pomoč in ji le-to tudi ponudite.
Kako pomagati?
Osebo pomirite, povejte ji, da najverjetneje doživlja napad panike. Sporočite ji, da razumete, da so občutja močna, a da ne gre za življenjsko ogrožajoče stanje. Pomembno je, da poskušate tudi sami ostati mirni. Z osebo se pogovarjajte pomirjujoče, a hkrati odločno. Bodite potrpežljivi. Govorite razločno in počasi, uporabljajte kratke in razumljive stavke. Ne predpostavljajte, kaj bi osebi pomagalo, pač pa jo o tem direktno vprašajte.
Ne zmanjšujte pomembnosti občutkov, ki jih doživlja oseba. Namesto tega izrazite strinjanje in razumevanje, da so občutki močnega strahu, ki jih oseba doživlja, resnični. Hkrati osebo pomirite, da kljub strašljivemu doživljanju in občutkom, ne gre za življenjsko ogrožajoče ali nevarno stanje. Osebo pomirite, da je varna ter da bo panični napad minil.
Pomembno je vedeti, da napad panike ni duševna bolezen. Z vsaj enim tovrstnim napadom se v življenju sreča kar petina oseb, pri čemer je mogoče, da se pri določenih po nekaj napadih lahko razvije panična motnja (strah pred ponovnimi napadi) ali agorafobija (strah pred odprtimi prostori ali situacijami, kjer bi se napad lahko ponovil). Seveda pa je bistven podatek, ki ga je dobro vedeti, tudi ta, da za tovrstne težave obstaja pomoč.
