Špela 
Danica Kranjc Ložnar
Leto 2012 je pomembno leto, predvsem za starejšo populacijo. To je namreč leto aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami. Staranje prebivalstva pomeni povečanje deleža prebivalstva nad nad 65 let, ko se hkrati zmanjšuje število otrok, mlajših od 15 let, življenjska doba pa se podaljšuje.
V današnjem času se življenjska doba vse bolj daljša, s tem pa postaja populacija starejša. V Evropi že pojmujejo starost kot priložnost, starejšo populacijo pa vidijo kot skrite zaklade znanj in izkušenj o človeških virih. Torej je starost vse bolj vprašanje dogovorov v družbi, najpomembnejši pa je odnos do same starosti. Ta se zrcali skozi družbene vrednote in če smo iskreni je trenutno »in« biti mlad in ne star. Starost kot življenjsko obdobje je še vedno nekakšna tabu tema, o kateri se skoraj ne govori. Zato je razumljivo, da se starejši v naši družbi počutijo odrinjene. Razgrajevanje pomembnih vrednot je proces in danes se nahajamo vsi, cel svet, v zelo neprijetni situaciji, ko človek kot humano bitje izgublja svojo vrednost. Ravno zato je skrajni čas za korenite spremembe na vseh področjih medosebnih odnosov. Ena izmed teh sprememb je odnos do starejših. Dati jim moramo ponovno veljavo, spoštovanje in pogum. Kajti v tretjem življenjskem obdobju zmanjkuje moči, vitalnosti, nikakor pa ne se sme izgubiti dostojanstva. To mora ostati do poslednjega trenutka življenja.
Srednja populacija je most
Trenutno stanje v naši družbi sporoča, da je nujno vzpostaviti medgeneracijsko sožitje, torej sobivanje. Če želimo družbo obdržati skupaj, moramo ponovno oživeti solidarnost in sodelovanje. V hitrem tempu, ki ga živimo, so se nam prav te vrednote nekako izmuznile. Brez njih pa ne moremo mladim, torej novi generaciji sporočiti kako pomembno je podajanje izkušenj in znanj mladim. Torej se moramo zavedati kaj vse lahko babica in dedek nudita vnuku in obratno, kolikšno radost in ponovno vitalnost zmore ponuditi mlajša generacija starejšim. Lepo je videti mlade in stare skupaj, pa naj bo kjerkoli, ob kakršnikoli priložnosti. Srečanja so lahko v vrtcih, šolah, centrih dnevnih aktivnosti, na medgeneracijskih taborih, druženjih … Bogastvo prepletene energije, spoštovanja med generacijami je neizmerljivo. Vendar kje se vse skupaj začne, kdo je tisti, ki lahko počasi prične s spremembami v družbi? To je tako imenovana generacija srednjih, najbolj ustvarjalnih let. Ta populacija je nekakšen most med starejšimi, torej njihovimi starši in mladimi, njihovimi otroci oziroma vnuki. Oni so tisti člen, ki vzgajajo novo generacijo, istočasno pa imajo izoblikovane svoje vrednote, ki so jih pridobili od staršev. Vsi vemo, da je obdobje, ko si ustvarjaš družino, dom in finančno stabilnost, zelo zahtevno, posebno v današnjem obdobju. Srednja generacija je z vsemi obveznostmi marsikdaj prepuščena sama sebi, brez podpore, pomoči, kajti starši in odrasli otroci, vsaj v mestih ne živijo skupaj, kot nekoč.
Prikrajšanost celih generacij
Kolikor je v tem prednosti, je tudi slabosti, saj povezovanja med generacijami v družinah preprosto ni. Torej vnuk le poredko vidi svojo babico, zato se z njo ne more povezati v pristen odnos. Tako sta obe strani nekako opeharjeni za ljubeče odnose. Starejši pogrešajo mlado, čisto energijo, veselje, radoživost, ki bi jih lahko dobili od mladih. Mladi pa bi s pridobljenimi izkušnjami starejših obogatili svojo nastajajočo osebnost. Tako bi se izboljšal, oplemenitil odnos kar med tremi generacijami. Vemo, da so odnosi najpomembnejši, pa tudi najzahtevnejši del našega življenja, saj zahtevajo določena pravila in znanja. Če želimo ustvarjati kakovostne medosebne odnose, moramo najprej pozdraviti ranljivi del sebe. In brez izkušenj v soustvarjanju, povezovanju in sobivanju drug z drugim ne zmoremo nikoli preseči samih sebe.
Zaupanje in spoštovanje sta ključ do sreče
Nekateri, ki imajo to priložnost, se zavestno odločijo, preživeti svoje tretje življenjsko obdobje z vnukom, seveda, če jim je to omogočeno. Če so zmogli vzpostaviti zaupanje, spoštovanje med generacijami. Bogastva v podarjenem času se ne da opisati ali izmeriti. Podarjeni čas je vse, kar lahko damo drug drugemu. Podarjeni čas in sebe, kot darilo. In ni lepšega kot videti babico ali dedka v objemu vnuka, kjer se čuti sreča, hvaležnost in sliši sproščen smeh. Vsekakor imajo take priložnosti neprecenljivo vrednost, tako za posameznike, kot za celotno družbo.
Pot do kakovostnega življenja
Ljubezen žene ta svet naprej, brez ljubezni do sebe in sočloveka ni ničesar. Je praznina, žalost, je tema v duši. Vsak izmed nas je odgovoren za prižiganje svoje luči, ki popelje posameznika in celotno družbo v stanje, ki se mu reče kakovostno življenje. Del tega popotovanja je tudi staranje, ki naj bo obračun takega življenja, ne pa spoznanje, da je šlo mogoče vse mimo brez uresničenih sanj, želja in pričakovanj.
Danica Kranjc Ložnar deluje na Svetovalno izobraževalnem centru ENAL.