Narava vselej ve, kdaj je pravi čas...

Tudi v rubriko Srčni ljudje smo tokrat vnesli dobršno mero ognjevitosti in se z njo podali kar na plesišče. Na pogovor smo namreč povabili plesalko, plesno učiteljico in plesno sodnico Katarino Venturini. Naša tokratna gostja je večini verjetno prav dobro poznana; mogoče kot sodnica v plesnem šovu na eni izmed komercialnih televizij, morda kot 23-kratna državna in 4-kratna svetovna prvakinja v standardnih in latinskoameriških plesih (v paru z Andrejem Škufco). S Katarino sva tokrat nekoliko pokukala v zakulisje plesnih spektaklov, se s spomini sprehodila po poti od plahe 10-letne deklice, ki je naredila prve plesne korake, do vrhunske plesalke svetovnega kova. Dotaknila sva se tudi obdobja po koncu profesionalne plesne kariere, ki je še vedno prepleteno s plesom, med drugim pa ga je zaznamovala tudi želja po materinstvu. Vse je že kazalo, da bo ta Katarinina želja ostala neuresničena, a je življenje spisalo še eno zgodbo s srečnim koncem in s pomembnim sporočilom. Kljub vsemu pa me je najprej zanimalo, zakaj ravno ples in kako se je vse skupaj v rosnih otroških letih sploh začelo.  

Darjan Lapanje

Zdi se mi, da je bil ples že od zmeraj v meni. V vsakem mladem bitju sta ples in gibanje prisotna že v osnovi, se pa kasneje rado zgodi, da to odzivnost na ritem zaradi različnih zunanjih dejavnikov nekako omejimo in zavremo. Sama se recimo spomnim, kako sem že v prvem razredu med šolskimi odmori, ko je igrala glasba, po razredu hodila v ritmu. Nekoliko bolj zares pa sem se s plesom začela ukvarjati v četrtem razredu.

Ker smo se pri mojih šestih letih s starši iz Dolenjske preselil v Ljubljano, je bil ples nekakšna uteha, v kateri sem našla sebe. Spomnim se, da si nisem upala govoriti, ker sem imela dolenjski naglas. Prav zato sem način za izražanje našla v plesu.

Kdaj na tej poti pa je ljubezen do plesa zrasla do te mere, da je prerasla v profesionalizem?

Od četrtega razreda pa vse do konca srednje šole sem plesala ne da bi vedela, da se bom kdaj s plesom ukvarjala profesionalno. V prvem letniku fakultete pa sva z Andrejem prvič zmagala na državnem prvenstvu, posledično pa sva bila za tem domala vsak vikend na najrazličnejših domačih in mednarodnih tekmovanjih in sva stalno potovala. Navadno sva odpotovala v petek in se vrnila v ponedeljek. Tako so mi ostajali le trije dnevi v tednu in kaj hitro je postalo jasno, da je za študij to enostavno premalo časa, saj je bilo vse skupaj prenaporno. Takrat sem prvič začutila, da bi ples lahko postal moja profesionalna pot. Dejstvo pa je, da je to v svetu plesa dokaj pozno, saj sem bila takrat stara »že« 20 let.

Kasneje sta z Andrejem Škufco med drugim kar štirikrat postala svetovna prvaka, nagrade na različnih domačih in tujih tekmovanjih pa so se kar vrstile. Vsem nam, ki tekmovalni ples gledamo kot laiki, se le-ta zdi tako romantičen, popoln, morda čaroben...Koliko te romantike in čarobnosti pa je bilo zate zares še v plesu, ko sta dosegla ta najvišji nivo?

Ko stvar zgleda preprosta - in vrhunski ples navadno zgleda preprosto -, je to pravzaprav izjemno težko. V osnovi je vsak vrhunski šport trdo delo. Mogoče je v karieri posameznika le peščica tistih trenutkov, ko zares uživaš in se ti zdi, kot da si v nebesih. Zanimivo je, kar se zgodi včasih, ko zaradi takih ali drugačnih razlogov nekaj dni ne treniraš. Ko se po kratkem premoru vrneš na treninge, se prvi dan namreč zdi, da ti gre naravnost fantastično. Potem pa naletiš na nekakšen zid in ti morda naslednje tri tedne sploh ne gre in ne najdeš pravih občutkov. Razbijaš si glavo in ne moreš razumeti, kaj gre narobe.  Nato znova in znova sam sebi dokazuješ, da zmoreš, da znaš in da lahko. Dejansko je meja med tem, da se počutiš kot v nebesih, ali pa, da ti nikakor ne gre, izjemno tanka.

Sama si največje plesne uspehe žela v paru z Andrejem Škufco. Kako pa si plesalci izbirate partnerja, s katerim nato tudi tekmujete? Najbrž ni dovolj, da oba znata vrhunsko plesati, ampak mora biti med partnerjema tudi določena kemija?

Glede partnerja si omejen in moraš pač vzeti tistega, ki je na voljo, Ko sem bila še mladinka, so v našem klubu trenerji imeli navado, da so nas enkrat letno dali narazen in nas na novo postavili v pare. Takrat, ko pa sva skupaj prišla z Andrejem, pa lahko rečem, da kaj dosti izbire ni bilo. Ne trdim, da sem dobila izbirek. Andrej je bil leto dni mlajši od mene in s tega vidika niti ni bil najbolj primeren. Kljub temu pa se je meni zdel prijeten fant, delaven, talentiran, gibalno sposoben. Ko sem zaključila s prejšnjim plesnim partnerjem, je bil Andrej tako nekakšna logična, a hkrati tudi edina izbira.

Lahko tudi povem, da me je po letu dni plesanja z Andrejem, ko sva se na državnem prvenstvu komaj uvrstila v finale, poklical zares simpatičen in postaven fant moje starosti. Bil je temnolas, temnejše polti, tudi zelo gibalno sposoben, obenem pa je bil tudi takratni državni prvak. Vprašal me je, če bi želela biti njegova plesna partnerica. Rekla sem, da ne. Imela sem nekakšno vizijo, da imam z Andrejem večje možnosti za uspeh oz. da z njim lahko dosežem več.

Danes vsi vemo, da si očitno imela še kako prav. Ustvarila sta namreč izjemno uspešno plesno kariero. A vsaka zgodba, še tako lepa, se prej ali slej tudi zaključi. Kaj pa je bilo pri tebi tisto, kar je v nekem trenutku pripeljalo do odločitve, da profesionalno plesno pot zaključiš?

Najprej moram povedati, da sem bila stara 35 let, ko sem sprejela to odločitev, kar je vsekakor dokaj pozno. Sama sem takrat začutila, da imam izražanja skozi ples enostavno dovolj. Tudi čas regeneracije po tekmah se je izrazito podaljšal. Lahko bi morda še vztrajala neko krajše obdobje, vendar sem se začela spraševati, zakaj bi energijo in čas vlagala v nekaj, kar se zaključuje, in ne raje v nekaj, kar se začenja. Globoko v sebi sem čutila, da želim to svoje znanje in ljubezen do plesa predajati in deliti naprej.

Je tako nastala tvoja plesna šola Plesna zvezda?

Tudi to je zelo zanimiva zgodba. Ko sem pred koncem kariere razmišljala o tem, kje bi želela imeti svojo plesno šolo, mi je na misel prišlo, da bi bila zame najboljša lokacija v ljubljanskem BTC-ju. Zares je bila to moja mala skrita želja, ki je pravzaprav nisem podelila z nikomer. Ko sem nato leta 2008 končala s kariero, me je poklical predsednik uprave BTC-ja, me povabil na sestanek in me vprašal, če bi svojo plesno šolo morda želela odpreti pri njih. Zares se mi je uresničilo to, o čemer nikoli nisem naglas razmišljala, niti za to kakorkoli lobirala. Zdi se mi, da če si nekaj zares iskreno in močno želiš, se to na koncu tudi uresniči.

Danes plesno znanje predajaš amaterskim plesalcem vseh starosti. Bi morda lahko rekla, da si v tem znova našla tiso "plesno čarobnost", o kateri sva govorila malo prej?

Ta čarobnost se mi je na tekmovanjih v 25-letni karieri mogoče zgodila trikrat. To je mogoče težko razumeti, a dejstvo je, da prav za teh nekaj trenutkov delaš in neumorno treniraš. Pravzaprav je to kot droga - veš, da se lahko zgodi, vendar nikoli ne veš, kdaj se bo zgodilo. Eden takih trenutkov se je zagotovo zgodil na najini zaključni prireditvi leta 2008 v Cankarjevem domu. Dva meseca pred tem sva z Andrejem imela druge obveznosti in dejansko nisva več trenirala. Moj trening je pred tem vselej temeljil na neizprosni samokritiki. 14 dni pred omenjeno prireditvijo pa sva naposled ocenila, da bo nekaj treninga vendarle potrebnega. Ko sva torej po nekajtedenskem premoru znova zaplesala, enostavno nisem mogla verjeti - zdelo se mi je, da sem vsak gib in sleherni korak odplesala naravnost fantastično. In to so bili znova tisti trenutki čarobnosti. Podobne občutke sreče pa zdaj res doživljam vselej, ko sem v plesni dvorani, ko učim. Zares uživam, ko vidim, kakšen napredek dosegajo moji učenci

Vsebina tokratne številke naše revije je tako ali drugače prepletena z elementom ognja. Bi lahko rekla, da je tudi ples ognjevit?

Zagotovo. Pri plesu je vselej pomemben kontrast. Če je cel ples ognjevit, ga gledalec ne bo videl kot ognjevitega. Vse skupaj mora na začetku biti nekoliko zadržano, morda nekoliko hladno, pa malo mirno, in nato hitro, eksplozivno in ognjevito. Šele ob takem kontrastu lahko v plesu zaznamo ognjevitost. Tudi komunikacija med partnerjema je s tega vidika izjemno pomembna . Če sta partnerja nekaj časa na distanci in nato izbruhneta ter čustva zlijeta v ples, lahko opazimo pravo ognjevitost.

Kaj pa Katarina Venturini osebno? Poznamo te kot izjemno srčno, prijazno, umirjeno. Pa je Katarina včasih tudi ognjevita?

Še prevečkrat (smeh). Dejansko je moja narava precej zadržana. Rabim nekaj časa, da pride moja ognjevitost do izraza. Nekateri ljudje jo iz mene znajo izbezati zelo hitro, drugi malo manj. Ko so me ljudje včasih gledali na plesišču in me primerjali z osebo, kakršna sem izven plesnih dvoran, so mi rekli, da se na odru spremenim v pravi ogenj. Menim pa, da so kontrasti v vsakem človeku.

Če ples zdaj pustiva nekoliko ob strani - po tekmovalni karieri je verjetno tudi zate prišel čas, ko si začutila željo po materinski vlogi…

Ta »klic« je prišel kar pozno. Zase sem stalno mislila, da sem dovolj mlada in nekako nisem čutila te želje po materinstvu. Ta je prišla šele tam nekje okoli mojega štiridesetega leta. Vsekakor je bilo to težko obdobje v mojem življenju, o katerem takrat nisem želela govoriti, ker je bilo zame boleče. Zdaj, ko je ta zgodba dobila srečen konec, pa želim govoriti o tem, saj se mi zdi, da s svojo zgodbo lahko komu pomagam. Če bom s tem pomagala le enemu paru, bo to zame že dovolj. Iz te svoje zgodbe sem se naučila, da narava že ve, kdaj je pravi čas, da se določene stvari zgodijo.

Naša kultura je pač taka: ko si nekaj zamislimo, gremo v trgovino in si to kupimo. Na podoben način se odvija skoraj vse. Ko pa se odločiš, da želiš imeti otroka, pa to enostavno ne funkcionira več. Mogoče je to ena od redkih stvari, ki nam je ljudem ostala in ne odraža vse te materialnost. Tako je bilo tudi v mojem primeru.

Ko sva s partnerjem prišla do spoznanja in želje, da bi rada imela otroka, se to enostavno ni zgodilo, ni uspelo. Nato sva šla po pomoč, šestkrat poskušala s postopkom zunajtelesne oploditve, a neuspešno. To je bilo zame psihično izjemno težko obdobje. Nato sem sama že skoraj povem obupala nad tem, da bi kdaj še lahko postala mama, in takrat se nama je povsem po naravni poti zgodil sin Mark. Pri mojih 43 letih sem dobila otroka. Res je bila to zgodba s srečnim koncem in vsako jutro znova se zahvalim, da je usoda ubrala tako pot. 

Kako pa v življenju gledaš na zdravje? Se ti zdi, da ga znamo ceniti, dokler ga imamo?

Mislim, da zdravja, dokler ga imamo, enostavno ne cenimo dovolj. Prej je tekla beseda o otrocih in pri njih se zdi, da dokler ne grejo na svoje, nikoli ne veš, ali je bila tvoja vzgoja dobra ali ne. Enako se mi zdi, da je pri zdravju. Dokler ne zboliš, nikoli ne veš, ali si ali je bila tvoja skrb za zdravje zadostna ali ne. Seveda pri tem veliko vlogo igra tudi genetika. Sama sem bila v minulih dneh denimo pozitivna na korona virus. Zdi se mi, da je tudi taka okužba lahko neke vrste pokazatelj, koliko smo pred tem vlagali v svoje zdravje. Izgleda, da sem sama ta del opravila kar dobro, saj sem okužbo prebolela praktično brez simptomov. Predvsem pa mislim, da se to, kako smo skrbeli za svoje zdravje, pokaže predvsem v jeseni našega življenja. Ne glede na vse pa je dejstvo, da za svoje zdravje nikoli ne naredimo dovolj, saj vedno uspemo najti druge stvari, ki se nam zdijo bolj pomembne. Tudi sama se zavedam, da zase naredim premalo. Vzamem si premalo časa, da bi morda šla v naravo, si privoščila nekajdnevni odklop... Taki pač smo ljudje.

Misliš, da bo trenutno stanje, ki ga že skoraj leto dni narekuje pandemija, na ljudeh, zlasti na otrocih, pustilo določene posledice?

Sama na to situacijo gledam kot na nekaj, kar te oblikuje. Zlasti ko gre za otroke, se zdi, da jih vse preveč zavijamo v vato. Otroci nato odrastejo in šele takrat, ko jih ne moremo več kontrolirati, ko so pravzaprav že odrasli, se mnogi prvič v življenju srečajo z neuspehom in spoznanjem, da se jim vse želje pač ne bojo uresničile. V takih trenutkih nato dobijo občutek lastne nesposobnosti. Prav zato mislim, da je vse to, kar se nam trenutno dogaja, nekaj, kar nas oblikuje.             

Glede na to, da sva že povsem pri koncu najinega pogovora, še bolj lahkotno vprašanje - kaj pa Katarina rada počne, ko ima nekaj minut samo zase?

Zelo rada berem in tega si želim več. Trenutno so vsak večer obvezno čtivo pravljice. Sama pa imam rada knjige, v katerih se zgodba odvija v Angliji, nekje v 17. in 18. stoletju. Rada imam tudi zapletene kriminalne zgodbe, znanstvene fantastike pa nekako ne razumem in mi zato ni ljuba. Poleg branja pa bi si želela še več biti povezana z naravo. Morda bi si želela vsakodnevnega daljšega sprehoda, idealno pa bi bilo, če bi se lahko bolj redno posvečala kakemu športu, ki se dogaja v naravi.

Čisto za konec pa še naše standardno vprašanje. Če bi danes lahko na večerjo povabila tri ljudi, kogarkoli, tudi tiste, ki so že pokojni – kdo bi sedel za tvojo mizo?

Definitivno bi povabila Leona Štuklja. Fascinantno je, skozi kaj vse je šel v svojem življenju in kako trdno in močno voljo je imel vse do konca. Zanimiv mi je tudi Barack Obama, zato bi zagotovo prejel moje vabilo na večerjo, omizju pa bi se pridružila tudi igralka Meryl Streep. Zdi se mi tako kameleonska in tako zelo vrhunska igralka. Tako dolgo je že v svojem poslu in še zmeraj je tako zanimiva ženska. Filmi, v katerih igra ona, so vselej dobri. Je zanimiva, ne vda se in se stalno razvija, izpopolnjuje... Pri njenih letih je to velik poklon. Kljub dolgoletni in plodoviti karieri ima še vedno nekaj, s čimer te vedno znova preseneti.

Ostali članki iz teme INTERVJU

Dec 19, 2020 313

20 sekund objema je kot zdravilo!

Veseli december je tu, s tem pa tudi vrsta praznikov, ki se v zaključku leta vrstijo kar…
Nov 17, 2020 339

Fatalni junak z velikim srcem

Tokrat smo v družbo srčnih ljudi povabili radijskega moderatorja Miho Deželaka, ki ga vsi…
Oct 15, 2020 307

Srčna borka za pravičnejšo družbo

17. oktober že od leta 1992 obeležujemo kot mednarodni dan boja proti revščini. Dejstvo…
Sep 21, 2020 983

Dekle s sanjami

Jesen je z nekaj novostmi obogatila tudi revijo Bogastvo zdravja. Med drugim prinaša…
Dec 04, 2017 1143

Red in disciplina - brez tega v športu ne gre!

Luka Žvižej – rojen rokometaš, legenda na igrišču, profesionalen, a tudi duhovit,…