Fatalni junak z velikim srcem

Tokrat smo v družbo srčnih ljudi povabili radijskega moderatorja Miho Deželaka, ki ga vsi tisti, ki poslušate jutranji program Radia 1, zagotovo dobro poznate kot enega izmed štirih prijateljev Denis Avdić Showa. Miha pa ni le radijec, ampak se je v srca Slovencev zapisal zlasti kot gonilna sila dobrodelnih akcij, ki jih omenjena radijska postaja pripravlja iz leta v leto. Prav njegova srčnost in vera v dobro sta slovensko občinstvo prepričala do te mere, da mu je letos namenilo tudi laskavi naziv fatalnega moškega. Pogovor z Miho je razkril njegov pogled na svet in njegovo življenjsko filozofijo, iz katere se lahko prav vsi veliko naučimo. Kljub vsemu pa sva se najprej dotaknila radijskega dela.

Darjan Lapanje    

Miha, že skoraj desetletje soustvarjate jutranji program na Radiu 1. Kako je vsak dan vstajati ob 4. uri zjutraj? Ste se v vsem času tega že navadili?

Mislim, da se tega nikoli zares ne navadiš. Budilko imam navadno nastavljeno ob 4:10, nato podaljšam še tja do 4:15, potem pa je počasi vseeno potrebno iz postelje, da se urediš in si ob 5. uri že v radijskem studiu. Prav v času krompirjevih počitnic smo z oddajanjem začenjali uro kasneje, torej ob 6. uri in iz izkušnje lahko povem, da je bila ta dodatna ura spanja zares zlata vredna. Res pa je, da delo na radiu res opravljam s srcem in veseljem in ta naš jutranji show dejansko živim, zato mi to zgodnje prebujanje ne bi predstavljalo ovire niti za morebitnih naslednjih 10 let.

Nenazadnje nas pri tem, da že tako dolgo vztrajamo, pokonci drži zlasti zabava in to, da pri svojem delu zares uživamo. Jutranji šov je konec koncev najbolj poslušan del radijskega programa in je kot tak za radijske moderatorje po navadi najbolj zanimiv.

Vsak, ki vaš šov spremlja, ve, da imate štirje prijatelji precej natančno razdeljene vloge, ki se sicer navezujejo tudi na vaše karakterne lastnosti. Vas kdaj zmoti, da ste v Denis Avdić Showu prav vi tisti, ki ste vselej deležni največ zbadanja?

Moja vloga je po eni strani taka, da sem deležen veliko zbadanja, po drugi strani pa me imajo ljudje radi prav zaradi moje srčnosti, dobrodelnosti, morda tudi zaradi moje naravne naivnosti in mojega načina razmišljanja. Na zbadanje se sčasoma navadiš, z leti pa se poskušaš tudi odzvati. In če mi kdaj uspe zmagati v duelu z Denisom, je to zares dober občutek. Vselej pa poskušamo pri tem iti v neko pravo smer in drug do drugega ostati spoštljivi, ali pa vsaj ne žaljivi. V resnici pa smo zares veliki prijatelji.

Že sami ste omenili svojo srčnost. Kaj je po vaše kvaliteta, ki izrazito srčne ljudi loči od ostalih?

Po mojem mnenju se srčni ljudje se taki rodijo. V vsakem od nas je nekaj srčnosti. Zase lahko rečem, da jo morda premorem nekoliko več, še bolj pomembno pa je, da morda znam srčnost izvabiti iz drugih. Tista ključna lastnost ali kvaliteta je v mojem primeru najbrž empatičnost, kar znam izzvati tudi pri drugih. Ko vem, da delamo nekaj dobrega, običajno trmasto vztrajam pri tem in želim, da zadevo speljemo do konca. S tem namreč nekomu pomagamo, obenem pa se ob tem dobro počutimo tudi sami. Tak sem že od nekdaj, kar je najbrž tudi posledica vzgoje. Zagotovo pa je razlika, če te tega uči družba ali če imaš to že v sebi. Sam sem pač tak in če le lahko, naredim nekaj dobrega za sočloveka.

Prav dobrodelnost je tista, po kateri vas pozna največ ljudi v Sloveniji. Najodmevnejša akcija je zagotovo »Deželak=Junak«, s katero v poletnem času zbirate sredstva za letovanja otrok iz socialno ogroženih družin. Poslušalci morda dobijo občutek, da se v okviru te akcije samo zabavate, pa vendar – je kolesarjenje ali morda vožnja s skirojem ali rikšo po Sloveniji za vas tudi fizično oz. psihično naporna?

Akcija zagotovo ni zgolj zabava, ampak je včasih tudi fizično in psihično izjemno naporna. Vsako leto znova se nanjo resno pripravljam od dva do tri mesece. Dejansko je težko, srečujem se s krizami, dejansko sem bil eno leto že tik pred tem, da odstopim. Takrat nastopi ekipa, ki te dvigne, spodbudi in ti povrne voljo. Je pa res, da če ne bi bilo težko, ne bi zbrali toliko sredstev. Moram malo trepeti, da je izplen, kakršen je. Trmasto vztrajam, ker vem, da gre zbran denar nato v prave roke. Z otroci, ki jih z zbranimi sredstvi peljemo na morje, se vsako leto tudi srečam. Med njimi je zaznati tako nepopisno veselje in srečo, da si vedno znova rečem, da se je zanje vredno potruditi in potrpeti. S tem letovanjem jih namreč vsaj za kratko potegnemo iz nekega negativnega vsakdana, ki si ga vsi, ki živimo v urejenih razmerah, včasih sploh ne znamo predstavljati. Zgodbe teh otrok so res tako težke in pretresljive, da se mi moje »trpljenje« vselej zdi majhno, v primerjavi z njihovim. Prav tu najdem moč, ker vem, da moje odrekanje res prinese nekaj dobrega.

Kako daleč pa ste pravzaprav pripravljeni iti v svojem dobrodelnem udejstvovanju?

Pripravljen sem iti zelo daleč, vsekakor pa verjamem v ekipo, ki vse skupaj pripravlja, da me ne bo vodila v neke nevarne okoliščine. Vsekakor pa mora taka akcija vselej biti »na meji«, da sploh pritegne pozornost ljudi. Na nas je, da zgodbo vselej predstavimo na pravi način, in če nam to uspe, Slovenci stopijo skupaj in pomagajo. Vsekakor pa njihovega zaupanja nikoli ne smeš izigrati, kar je za nas še toliko večja odgovornost.

Tudi pri dobrodelnosti vsi skupaj letvico potiskamo višje in višje, tako glede načina zbiranja denarja, kot tudi glede samih zbranih zneskov. Vedno znova pričakujemo še več. To vam je doslej vselej uspelo. Do kam mislite, da je to letvico še mogoče potisniti?

Letos si zares nismo predstavljali, da nam bo v akciji »Deželak=Juank« uspelo zbrati toliko sredstev (skoraj 390.000 €, op.a.). Leto je zaradi vsem dobro znanih razlogov zares težko, ljudje so izgubili službe. Pravzaprav si pred začetkom niti pomisliti nisem upal, da bo na čeku, namenjenemu otrokom, na koncu zapisana rekordna vsota, a je bila, za kar sem bil res iskreno vesel in hvaležen. Cilje si moramo vsekakor zastaviti visoko, verjetno pa je neka meja, kjer se to ustavi. Je pa tudi res, da je akcija iz leta v leto odmevnejša in bolj prepoznavna, zaradi česar jo za svojo sprejme tudi vse več ljudi, podpirajo nas tudi mediji, svoje dodajo družabna omrežja… Cela vrsta faktorjev ima vpliv na to, da se zadeva razvija v taki smeri. Tudi če v prihodnje rekordi ne bodo več padali, bomo Slovencem hvaležni za vsak prispevan evro, saj s tem zares pomagamo veliko ljudem. In takih, ki potrebujejo našo pomoč, je vse več. Leto 2020 je res težko za vse nas, kaj šele za vse tiste, ki se z revščino soočajo že sicer.

Tik pred vrati je že vaša naslednja dobrodelna akcija, ki jo na radiu vsako leto pripravite med decembrskimi prazniki. Seveda imam v mislih radijski maraton, v okviru katerega zbirate denar za ogrožene družine. Se vas te res tragične zgodbe družin in posameznikov, ki so v okviru akcije izpostavljene, tudi osebno dotaknejo?

Nekatere zgodbe enostavno ostanejo v tebi in so tako težke, da si jih ne moreš izbiti iz glavi. Ampak to nas samo še dodatno žene, da pomagamo, saj čutimo da je to edina prava pot. Nekatere usode družin so res nepredstavljive, a jih sam nekako akumuliram v sebi in jih pretvorim pozitivno energijo, moč, če hočete, da nadaljujem s svojim poslanstvom. S tem tudi vem, da delamo pravo stvar. Sploh ko so vpleteni otroci – ti ne morejo izbirati, v kateri družini se bodo rodili in niso kriv za težko situacijo, zato jim moramo pomagati.

Naša revija govori predvsem o zdravju. Kaj pa pojem zdravja pomeni vam?

Zdravje je naše največje bogastvo, to načeloma vemo vsi oz. bi se tega morali zavedati. Zdravje je pravzaprav največji kapital, ki ga imamo. In noben denar ti zdravja ne more povrniti. Mislim, da nas je leto 2020 na to kar dobro opomnilo in smo vsi začeli bolj poglobljeno razmišljati o lastnem zdravju. Kot družba smo morda končno dojeli, kakšno zmešnjavo nam lahko povzroči en sam nevidni virus. Mislim, da nam je ta »korona« v tem smislu dala kar dobro lekcijo.

Letos se lahko pohvalite tudi z nazivom »Fatalni moški«. Kako ste sprejeli dejstvo, da ste v ozbpru pometli s kar hudo konkurenco znanih Slovencev?

Sprva, ko so me vprašali, če bi želel sodelovati v izboru, sem si mislil, da gre za šalo. Ko pa so mi razložili, da je sodelovanje v izboru čisto resno, sem ta izziv pač sprejel. Zmaga pa je vsekakor bila čisto presenečenje. Če pa me vprašate, kaj je na meni fatalnega, je to najbrž prav moja srčnost in trma, s katerima lahko prebudim nekaj dobrega v ljudeh. Da aktiviraš množico, moraš vsekakor imeti neko karizmo in mislim, da mi to gre kar dobro od rok. Ljudje očitno vse to prepoznajo in prav to je po mojem mnenju tisto, kar je tehtnico prevesilo meni v prid.

In še za konec – če bi imeli možnost na večerjo povabiti kogarkoli od slavnih osebnosti, kdo bi sedel za vašo mizo?

Na tem mestu pa bom zelo kratek in jedrnat: Lionel Messi. Messi je zame zares pravi »car«. O njem sem prebral veliko, tudi sicer ga spremljam, prepričan sem celo, da ima kot od nas tudi slaba plati. Vseeno pa je zame, ki sem športnik po duši, tak nogometni as, da bi si ga zares želel spoznati.

Ostali članki iz teme INTERVJU

Oct 15, 2020 210

Srčna borka za pravičnejšo družbo

17. oktober že od leta 1992 obeležujemo kot mednarodni dan boja proti revščini. Dejstvo…
Sep 21, 2020 482

Dekle s sanjami

Jesen je z nekaj novostmi obogatila tudi revijo Bogastvo zdravja. Med drugim prinaša…
Dec 04, 2017 1051

Red in disciplina - brez tega v športu ne gre!

Luka Žvižej – rojen rokometaš, legenda na igrišču, profesionalen, a tudi duhovit,…
Apr 02, 2017 1463

Kikboksing: Vsaka sekunda je pomembna

Melinda Ramadani iz Zagorja je dekle, ki dosega zavidljive uspehe v športni disciplini,…
Feb 28, 2017 1208

Žiga Ozebek: Z disciplino do zmage

Žiga Ozebek je mlad, zelo uspešen deskar na snegu. Z občudovanjem in spoštljivostjo smo…