Dekle s sanjami

Jesen je z nekaj novostmi obogatila tudi revijo Bogastvo zdravja. Med drugim prinaša serijo intervjujev, v katerih vam bomo poskušali približati razmišljanja srčnih ljudi, ki so s svojimi dejanji pustili pečat v naši kolektivni zavesti. Tokrat smo na klepet povabili prav posebno gostjo, nekdanjo vrhunsko športnico, s katero smo pred leti trepetali, jokali, skupaj z njo trpeli ob komaj verjetnih (nesrečnih) pripetljajih in se veselili ob njenih skorajda epskih športnih dosežkih. Govorimo seveda o Petri Majdič, nekdanji vrhunski tekačici na smučeh, ki je s svojimi dosežki znala in zmogla povezati celotno nacijo in nas preko športa naučiti marsikatere življenjske lekcije. Tokrat je za vas, bralce, iskreno in osebno spregovorila o zdravju, življenju, športu, pa tudi o vsem, česar jo je šport naučil… Že kar takoj na začetku sva se dotaknila pojma zdravja.

»Zame je bilo zdravje vselej osnova. Če sem bila zdrava, sem, ne glede na trening, tekmovanja, starost ali psihološko stanje, vedela, da imam s tem osnovo za uspeh. Vsi vemo, da prvi resen problem v življenju posameznika nastane takrat, ko se sreča z zdravstvenimi težavami. Vse ostalo je v življenju rešljivo. Ko se srečamo z resno boleznijo, pa se navadno šele zavemo, kaj nam zdravje pravzaprav pomeni. Zase lahko rečem, da sem tekom celotne športne poti s tega vidika imela izjemno podporo, pa tudi veliko srečo. Ukvarjala sem se z enim najbolj »zdravih« športov in ostala brez večjih poškodb (razen po spletu nesrečnih okoliščin na olimpijskih igrah v Vancouvru 2010). Nisem imela nikakršnih obrab, prav tako ni prišlo do zlomov, niti do strganih vezi. Se pa po vseh potovanjih in neštetih nočitvah v hotelih po vsem svetu danes zavedam, da sem eno od poti do zdravja vselej imela doma, na svojem vrtu oz. njivi. Govorim o hrani, za katero sem prepričana, da je za zdravje ključnega pomena.«

Omenila si hrano, ki ji kar nekaj pozornosti vselej namenjamo tudi v naši reviji. Kako ti je ob vseh obveznostih, potovanjih in nasploh natrpanem urniku vrhunske športnice uspelo vzdrževati nekakšno ravnovesje, kar se prehrane tiče?

»Vedno smo se v ekipi poskušali organizirati tako, da smo se čim večkrat vračali domov. Če pa to ni bilo mogoče, pa smo domačo hrano oz. sestavine jemali tudi s sabo na priprave. V čim večji meri sem se vselej poskušala izogniti hotelski hrani oz. menzam. Če to ni bilo mogoče, smo take priprave poskusili čim hitreje zaključiti, nato pa sem se vrnila domov na nekakšno »prehransko rehabilitacijo«, da sem lahko uživala v doma pridelanem mesu in zelenjavi. Lahko rečem, da sem z vidika hrane svoje telo imela zelo dobro natrenirano, pa tudi sebe sem znala zelo dobro poslušati.

Verjetno vsi poznamo občutek, ko včasih ne vemo, kaj bi jedli, nič nam zares ne diši, ali pa se nam zdi, da bi se lotili kar vsega, kar nam miza ponuja. Sama sem v takih primerih poskušala zamižati, kar pomeni, da sem izločila vid in sem hrano samo vonjala. Vedela sem, da je tisto, česar sem si v tistem trenutku s pomočjo vonja zares zaželela, hrana, ki jo je moje telo potrebovalo. Tudi kasneje, ko sem končala kariero, sem se tega velikokrat posluževala. Telo nam dejansko sporoči, kaj potrebuje, je pa res, da nas videz hrane dostikrat prevara.«

Poleg hrane na naše zdravje močno vpliva tudi psiha, kar športniki zagotovo dobro veste. Je po tvojem mnenju stabilna psiha predpogoj za zdravje ali obratno?

»Verjamem, da genetika igra veliko vlogo pri našem zdravju. Po drugi strani pa prav tako verjamem in vem, da je izrednega pomena tudi psiha. Poznamo hendikepirane ljudi, ki svoje omejitve sprejemajo in živijo zelo polno. Hkrati pa so na drugi strani tudi popolnoma zdravi ljudje, ki niso zadovoljni ali psihološko stabilni in so v svojem življenju izjemno nesrečni. Nič jim ne pomaga, če imajo dve zdravi roki in dve zdravi nogi. Če delava primerjavo, verjamem, da je psiha bolj pomembna za zdravje, kot obratno.

Na tem mestu lahko potegnem vzporednico z olimpijado v Vancouvru. Če namreč dovolimo, da je fizično telo naš vladar, potem bo pač telo zmagalo. Pri meni je takrat glavno besedo imela psiha, rezultat pa danes poznamo že vsi. Takrat sem bila fizično izjemno pripravljena, bila sem v življenjski formi, moje telo je bilo pripravljeno bolje kot kadar koli prej ali kasneje. Na ogrevanju pred sprintersko tekmo, v kateri sem bila glavna favoritinja za zlato, se mi je pripetil tisti nesrečni padec in ker nismo vedeli, da je poškodba resna, smo pač delali naprej. Poleg tega je bila situacija zares brezizhodna. To so bile moje tretje olimpijske igre in vedela sem, da če se še tretjič vrnem brez medalje, bom doživela medijski linč. Že na svetovnem prvenstvu leto prej sem zbolela, kljub temu dosegla srebro, pa so me vseeno napadli. Jasno je bilo, kaj sledi, če se praznih rok vrnem še enkrat. Na koncu se je izšlo za bron.

Težko je bilo sprejeti, da se je tista sezona zame takrat končala ob tako vrhunski formi. Prav zaradi tega sem se odločila, da kariero podaljšam še za eno sezono. Potrebovala sem tri mesece, da sem lahko začela postopoma trenirati. Ne glede na to, pa sem se naslednjo sezono vrnila in zmagala še petkrat. To je vsekakor bila zmaga volje. Zato lahko še enkrat potrdim, da je močna psiha izjemnega pomena.«

Kako pa si kot vrhunska športnica (pa tudi danes) gledala na doping, ki je v tekmovalnem teku na smučeh pa tudi sicer v športu kar pogosto prisoten?

»Ker nisem nikoli posegala po nedovoljenih poživilih, sem bila mnogokrat, sploh v začetku kariere, že kar v osnovi potisnjena na četrto, šesto ali deseto mesto. Ko je moj takratni trener začutil, da sem zaradi tega postala zagrenjena in obupana, mi je rekel: »Petra, strinjam se, ni pošteno. A kljub temu skleniva dogovor. Ker je do olimpijade (v Torinu leta 2006) samo eno leto, te prosim, da 365 dni svojega življenja posvetiš športu. Ne razmišljaj in sploh se ne obremenjuj s prepovedani dopingom, ki se ga poslužujejo drugi. Skupaj bova videla, da kje lahko prideva.«

Takrat sem bila na koncu šesta, sekundo je zmanjkalo do četrtega mesta in osem sekund do olimpijske medalje, pri čemer je bil rezultat tak zlasti na račun slabih smuči. Imela sem praktično zagotovljeno medaljo, če bi bile smuči pravilno pripravljene. Dva tedna za tem pa sem osvojila prvo zmago za svetovni pokal.

Če je volja in motivacija, je mogoče prav vse. Tudi brez dopinga. Le sprijazniti se moraš, da mogoče ne boš zmagal tolikokrat, kot konkurenca, ki si morda pomaga z nedovoljenimi prijemi. Je pa res, da vrhunska forma, ko jo dosežeš na pošten način, traja nekaj tednov in takrat lahko v tekmovalnem športu pobereš, kar pač pobereš. Iluzorno pa je pričakovati, da boš na pošten način v vrhunski formi kar celotno sezono ali še dlje.«

Če pustiva tekmovalni šport nekoliko ob strani – kako pa za svoje zdravje in vitalnost skrbiš danes?

»Zagotovo je na prvem mestu spet hrana. Še vedno poslušam svoje telo in ko začutim, da sem sita, me ne more prav nihče prepričati, da bi jedla še. Raje naročim manj, četudi plačam večjo porcijo. Imam namreč zelo močno zavest, da odneham, ko je dovolj.

 

Sicer pa lahko rečem, da sem dokaj pridna, kar se vadbe tiče. Vsak dan je na meniju pilates oz. vaje za jedrne mišice. Ko sem prenehala z vrhunskim športom, sem opazila, da telo zgublja tonus. Ne glede na to, koliko sem tekla. Začela sem se osredotočati na jedrne mišice. S tem se mi je postava povrnila. Od takrat vsako jutro izvajam tibetanske vaje, pilates ali pa jogo. Vsak dan. Tudi težave s hernijo, s katerimi se soočam že dlje časa, sem na ta način sanirala do te mere, da lahko spet tečem. Kolikor lahko, se poslužujem tudi nordijske hoje. Vsekakor pa se počutim »fit«, če z vadbo uspem vzdrževati jedrni del telesa, med boki in prsmi.«

Ali bi sama zase rekla da si srčen človek?

»Zagotovo. Mogoče bi rekla, da sem celo naivna. Še vedno verjamem v dobro. Zdi se mi, da so ljudje v mojih letih bolj realni, morda bolj racionalni od mene. Kljub vsemu pa ta moja »naivnost« ni nujno slaba. Svet se namreč v osnovi ne obrača vselej v lepe smeri. Če smo preveč racionalni, smo lahko že danes zagrenjeni zaradi stvari, ki se bojo najbrž šele zgodile v prihodnje, saj jih je delno mogoče predvideti. A sama vselej verjamem, da bo vmes posegla neka nevidna sila in spremenila tok dogodkov.«

Tvojo športno zgodbo danes vsi, ki smo te spremljali, bolj ali manj poznamo in vemo, da je bila vse prej kot lahka. Če bi se lahko vrnila v preteklost – bi še enkrat prehodila enako pot?

»Bi, ker je bila to zame ena najboljših šol v življenju. Do 25. leta sem spoznala ogromno življenjskih lekcij, ki jih večina ljudi spoznava tam nekje do 50. leta – od prijateljstev, do posla, od razočaranja do nepopisne sreče… Takrat sem spoznala, da je skorajda vse mogoče doseči, če je le volja. Moč je v nas samih. Ne moreš se znašati na to, da te drugi rešujejo iz težav, imaš pa moč, da to narediš sam. Seveda pa se moraš obdati s krogom ljudi, ki te spodbujajo in ti pomagajo. Sama sem vse doživljala zares intenzivno. Včasih je bilo kruto, ampak če se ozrem nazaj, je bilo »top«.«

Tvoja zgodba – od skromnih začetkov, prek številnih razočaranj, do prvih zmag in do olimpijskega zmagoslavja z velikimi odmerki drame – se sliši kot material za odlično knjigo ali film. Kako bi sama dala naslov takemu filmu oz. knjigi?

»Dekle s sanjami ali pa Punčka, ki sanja. Morda pa nekoč res pride do knjige ali filma. Zelo sem vesela, da je bil šport tako zelo zažrt v vse pore mojega življenja in me je naredil optimistično. Sicer sem bila do določene mere optimist že prej, ampak šport vsemu doda povsem drugo dimenzijo. Šport prinese »pozitivo«. Ne gre zgolj za endorfine, ki jih telo sprošča ob trenutkih zmagoslavja, ampak gre za kompleksnost, ki jo je težko opisati z besedami. Šport je zame številka ena in sem zelo vesela, da sem ga imela.

Torej boš k športu spodbujala tudi svoje hčerke?

»Zagotovo, saj ti šport da eno super lekcijo. Ne govorim o vrhunskem športu, ampak o povezovanju različnih področij. Zares poznaš različne življenjske lekcije. Če se bo le dalo, ju bom usmerjala v šport, od njiju pa je odvisno, kako daleč. Strah me je zgolj tega, da ne bi v življenju počeli nič in bi zavili na stranske poti. V športu pa stranskih poti zagotovo ni.«

Ostali članki iz teme INTERVJU

Dec 04, 2017 996

Red in disciplina - brez tega v športu ne gre!

Luka Žvižej – rojen rokometaš, legenda na igrišču, profesionalen, a tudi duhovit,…
Apr 02, 2017 1412

Kikboksing: Vsaka sekunda je pomembna

Melinda Ramadani iz Zagorja je dekle, ki dosega zavidljive uspehe v športni disciplini,…
Feb 28, 2017 1154

Žiga Ozebek: Z disciplino do zmage

Žiga Ozebek je mlad, zelo uspešen deskar na snegu. Z občudovanjem in spoštljivostjo smo…
Aug 27, 2015 1792

Ključna sta samozavest in odločenost

Preberite si pogovor s Primožem Rogličem, ki je športnik po duši. Njegovo življenje je…
Feb 12, 2015 1703

Težko je izklopiti čustva

Slovenski alpski smučar Žan Kranjec je začel smučati dokaj pozno. Pri sedmih letih se je…